Od kje ljudje črpamo energijo, da se vsakič znova, dokler nam telesne in druge moči to dopuščajo, zaženemo in poskušamo stvari spet in spet spreminjati na bolje? Od kje ves ta utopični optimizem, hotenje po drugačnem, boljšem? Od kje vsa ta vera v našo lastno (sploh) zmožnost, da lahko svet, vsaj kanček, oblikujemo tudi po svoji podobi?
Moj odgovor je: izhaja iz bistva človeka. V tistem trenutku, ko prenehate verjeti vase; ko izgubite zavest o tem, da s svojimi rokami, besedami in dejanji lahko ustvarjate materialne in nematerialne učinke v zunanjem svetu, prenehate živeti. Prenehate biti človek. Postanete rastlina, prepuščena notranjim, predvsem pa zunanjim viharjem. Takrat, rečejo, se človek zlomi. Ni ga več.
Zato je tako pomembno graditi na temeljih novega elana, vedno znova in še posebej ob novem letu. Sam koledar je v bistvu, vsaj rekonstruiramo ga lahko tako, modernistični artefakt. Ko se prelomi še zadnji dan starega, si človeštvo napiše 1.1. in ve, da tedaj sme, pravzaprav mora, začeti znova. Pa čeprav se v naravi tedaj prav nič staro-novega zares ne zgodi. Človek pa si, sam sebi, odpre nov krog, v katerem v 12 mesecih lahko napiše povsem novo zgodbo.
Vsakemu posebej želim, da bi si v 2016 napisal še boljšo zgodbo kot lani. Da bi živel ne le bolje, temveč tudi bolj prav. Izzivov, tistih vsakdanjih za male ljudi, za vsakega izmed nas, nikoli ne zmanjka in ti so pravzaprav največji. Soočanje še z večjimi temami, kot so na primer tiste, ki se dotikajo politične skupnosti kot celote, je zato privilegij. Težak privilegij.
Zato si, seveda, želim, da bi tudi v Sloveniji in Evropski uniji leta 2016 pisali novo, boljšo in bolj pravo, zgodbo. Veliko je spremeniti, popraviti, izboljšati. Izziv je, kako. Zdi se mi, da bi veljalo, povsem na začetku, postati pri naslednjem, pravzaprav, metodološkem izzivu ali paradoksu.
Svet je postal nadvse kompleksen in za svoje celovito razumevanje, kaj šele spreminjanje, res zahteva celega človeka. Toda, paradoksalno, ta isti (post-)moderni človek ni bil še nikdar tako fragmentiran, razsut, prav zaradi kompleksnosti, interdisciplinarnosti tega istega sveta. Ujeti v množico parcialnih narativov, ki zahtevajo specifična znanja, še nikoli kot celota nismo znali tako veliko, a v isti meri kot posamezniki v odnosu do tega sveta še nikdar nismo bili tako nezadostni.
Ta paradoks pojasni, zakaj politični svet, javne zadeve okoli nas, vse bolj rumenijo, zakaj je povprečen državljan sposoben javne zadeve spremljati zgolj še kot reality show, v katerem prednjačijo tisti, ki nadvse kompleksne probleme strnejo v dovtipe, neslane šale, zmerljivke in bombastične parole.
Fragmentirani človek 21. stoletja nasploh, še posebej pa v deželah novega razreda, po večini preprosto ni več dorasel izzivom svojega časa. Njegovi izbranci, tisti, ki v demokraciji predstavljajo njegov glas, so temu ustrezni. Rezultat je znan. Vzroki pa, če verjamete tej kolumni, tudi. Spet, kot že ničkolikokrat poprej, bo treba delati na sebi in tistih ter s tistimi, ki so vam blizu, na epistemologiji, da bomo lahko realnost zgrabili za roge. Novo leto 2016 je namenjeno novemu dokazovanju, da zmoremo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
