Zavrnilni referendum je v javnosti marsikdaj napačno razumljen. Predvsem je zmotno stališče, da ta oblika referenduma uvaja kvorum. Da torej predpisuje potrebno število oz. delež volivcev v vsem volilnem telesu, ki se morajo referenduma udeležiti, da bi bila na njem sprejeta odločitev sploh veljavna.
To seveda ne drži. Spremenjeni 90. člen Ustave je glede tega jasen: zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev. Za veljavnost referenduma tako ni predpisan nikakršen prag potrebne udeležbe.
Res pa je, da je za uspeh referenduma, ki pomeni zavrnitev zakona, predpisan delež glasov, ki ga morajo nabrati nasprotniki zakona v skupnem volilnem telesu. Ta je 20%, kar v absolutnem številu v Sloveniji pomeni okrog 350.000 glasov. »Kvorum«, v narekovajih, ki ga uvaja Ustava, je torej glasovalni in ne udeležbeni kvorum. In med njima je bistvena razlika.
Udeležbeni kvorum, tak kot ga na primer poznajo v Italiji, kjer je za uspeh referenduma potrebno, da se ga udeleži 50 % in 1 volivec, nasprotnikom referenduma omogoča, da njegovo veljavnost preprečijo z neudeležbo. V Italiji tako poznamo kar nekaj primerov, ko so udeleženci referenduma z veliko večino podprli tamkaj predlagano rešitev, ki pa se ni uveljavila, ker na referendum ni prišla absolutna večina volivcev. Udeležbni kvorum tako volilno abstinenco de facto prevede v glas proti predlaganemu referendumskemu vprašanju.
V primeru ureditve slovenskega zavrnilnega referenduma pa temu ni tako. Nasprotniki referenduma, ki so, po logiki stvari zavrnilnega referenduma, podporniki zakona, s pozivanjem k neudeležbi na referendumu ne morejo preprečiti njegove veljavnosti, kot je to v npr. v Italiji. Še več, s tovrstno strategijo bi si delali naravnost medvedjo uslugo, saj s tem na široko odpirajo vrata k zmagi nasprotnikom zakona.
Vse, kar morajo storiti nasprotniki zakona, je, da na referendum pripeljejo 350.000 volivcev, ki bodo glasovali proti. To pa ne bi smelo biti pretežko, saj jim je zavrnilni referendum kot ustavni institut pisan na kožo. Kot zavrnilni, in ne potrditveni, ta tip referenduma namreč ustvarja logični mobilizacijski učinek, momentum, v prid nasprotnikom zakona. Zavrnilni referendum je po lastni naravi stvari namenjen zavrnitvi zakona in žogica je torej povsem v rokah nasprotnikov zakona. Podporniki zakona, drugače kot v Italiji, jim ne morejo prekrižati načrtov s pozivanjem k neudeležbi.
Posledično to pomeni, da se morajo mobilizirati tudi podporniki zakona, saj v nasprotnem primeru tvegajo, da jih bodo nasprotniki preglasovali. In slednji, v zavedanju, da se bodo podporniki zakona zganili, če nočejo izgubiti, bodo morali še bolj mobilizirati svojo volilno bazo. Rezultat bo, oz. bi moral biti, visoka volilna udeležba, ki pa je ključna ne le za uspeh, temveč predvsem za legitimnost kateregakoli referenduma.
Vse opisano, zlasti pa legitimnost sprejetih referendumskih odločitev, je manjkalo v prejšnji ustavni ureditvi referenduma. Zato vztrajam, da je bila odločitev strokovne komisije, ki je Državnemu zboru predlagala tovrstno spremembo Ustave, pravilna in prepričljiva. To dokazuje tudi politični kompromis, eden zadnjih doseženih v tej državi, s katerim je bila ta ustavna sprememba podpisana.
In kaj, če se zgodi, da na referendum ne pride niti 20% vseh volilnih upravičencev, kar je minimum za zavrnitev zakona? Tak rezultat je mogoče razlagati na dva načina. Bodisi da iniciativa nasprotnikov zakona ni bila pripoznana s strani širšega slovenskega političnega občestva, kar bo torej njihov poraz. Bodisi da je ljudstvu pač vseeno, o čem in kako odločajo njegovi predstavniki v parlamentu. V tem zadnjem primeru, pa tudi v prvem – kajne?, bomo lahko le še enkrat več ugotovili, da ima vsako ljudstvo pač tako oblast, kot si jo zasluži. To očitno velja zlasti in predvsem za Slovence.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
