»Tudi to bo minilo.«
Te besede me je naučila babica kot nekaj,
kar je treba v življenju vedno ponavljati.
Ko so stvari spektakularne, strahovite;
ko so popolnoma grozne;
ko je vse sijajno, čudovito,
prekrasno in srečno –
si ponovi te štiri besede.
Vlile ti bodo občutek perspektive
in ti pomagale izkoristiti dobro ter
sistematično zavrniti
slabo.
(S. Rayner)
Kolumna je objavljena na dan boja proti nasilju nad ženskami, ki vse prepogosto prizadene tudi otroke. Tudi če nasilje ni usmerjeno k otroku, ampak le k njegovi materi, babici ali sestri, ga spoznava in občuti, s posledicami vred. Morda se te ne kažejo tisti hip, a gotovo v prihodnosti ne bo mogel mimo njih. Prizadele so njegovo bistvo, ranile njegovo dušo in se zažrle v njegovo bitje. Zato so vsi dnevi, ki so namenjeni boju proti nasilju vseh vrst, spet nova velika priložnost, da o tem govorimo na glas in iščemo še boljše rešitve. Dosegli smo večjo ozaveščenost vseh žrtev nasilja, tudi otrok. Ti skoraj ne nasedajo več tujcem, pa če jih še tako prijazno vabijo v svoja vozila, jim ponujajo sladkarije ali srečanja s hišnimi ljubljenčki. Pogosto že poznajo meje dovoljenega in zmorejo spregovoriti tudi o temačnih temah in dogodkih, predvsem za štirimi stenami »varnih« domov. Intenzivno opozarjanje, tudi v medijih, ter boj nevladnikov in številnih uradnih služb sta rodila rezultate. Tabujev ne bi smelo več biti. Družba, ki je napredna, pozna pasti in mora znati prepoznati storilce ter poskrbeti za žrtve. Zato je projekt Vesna, ki bo ravno danes dopolnil novo obletnico delovanja, izjemno pomemben. Namenjen je predvsem preventivi, kajti za kurativo je, ko do dejanja pride, vsaj za žrtev prepozno.
Otroci so danes izpostavljeni tudi povsem novim pastem – internetni zasvojenosti vseh vrst, alkoholu, ki uniči marsikatero družino, mamilom. Prav zdaj poteka silovit boj o marihuani, ki naj bi uspešno zdravila. So mladi bolni, da bi jo morali dobivati na recept? Kje se začnejo vse hude zgodbe zasvojencev? Ali niso začeli prav s to rastlinico, ki je po mnenju mnogih tako nedolžna? Odgovore naj poda samo stroka, vse drugo je lahko manipulacija. Iz zelo različnih razlogov.
Ob vprašanju Varuhu, ali lahko učiteljica v srednji šoli pri dijakih opravi test THC, smo razmišljali z vseh vidikov. Vprašanje je bilo že samo po sebi zanimivo, saj je odprlo temo, o kateri se ni veliko govorilo. Ali je res v srednjih šolah toliko mladih pod vplivom mamil? Kje so vzroki in kakšne bodo posledice? Prav je, da so učitelji prepoznali problem, ki ga je treba reševati in pravno urediti. Zakaj bi si zatiskali oči pred resnico, še zlasti bolečo? Na potezi so tudi starši.
Kako smo se odzvali ob opozorilu na problem? Tehtali smo med pravicama do zasebnosti in do varnosti in se odločili v prid slednji, torej za testiranje. V pravilniku o šolskem redu je namreč ena najhujših kršitev šolske discipline, da je dijak v šoli pod vplivom alkohola ali mamil. Seveda nadaljnji koraki preverjanja pokažejo, da je za lažje kršitve pristojen razrednik, za hujše pa ravnatelj, a nikjer ni zapisano, kdo testiranje opravlja in kaj z rezultati in njihovo hrambo. Zato je bilo povsem logično vprašanje srednješolske učiteljice, ali sme to opraviti sama, v navzočnosti še enega predstavnika šole. Zaznali smo problem.
In naš odgovor: nedvoumen. Šolski predpisi tega za zdaj res ne urejajo v zadostni meri, ker te pravice ali naloge ni mogoče uvrstiti med naloge učitelja, socialne delavke, razrednika ali drugih oseb. Kdaj koga izbrati in kako naj to opravi? Ob tako resnem pojavu torej ugotavljamo, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Sankcije so predpisane, a pravega postopka ni. Seveda se je v šoli marsikaj mogoče dogovoriti, a kako najti soglasje med starši, učitelji in učenci, ko pa danes mnogi starši prihajajo v šolo z odvetniki. Žalostno, a resnično. Nikomur ne zaupajo, želijo samo pravice, na dolžnosti pa pogosto kar pozabijo. Zato ni vseeno, kaj piše v pravilniku. Testiranje je poseg v osebnost in tako pridobljeni podatki morajo biti ustrezno varovani. Vse je tako samoumevno, preprosto in jasno, dokler smo vsi na isti strani. Drugače je, ko imajo ljudje o nečem že svoja mnenja. Groženj, da bodo uporabljena vsa sredstva, ni malo. Deležni so jih tudi učitelji. V preteklosti so imeli večjo avtoriteto. Kdo pa jo danes sploh še ima? Berete splet, bloge?!
Upoštevali smo torej le to, kar je trenutno zapisano v pravilniku, in pristojno ministrstvo se je v celoti strinjalo, prav tako mnogi šolniki. Če je za nekatere kršitve predvidena tako huda sankcija, kot je izključitev iz šole, mora biti postopek vnaprej predviden, jasen, izpeljati ga je treba transparentno in pravno pravilno. Zato me preseneča razmišljanje nekdanje varuhinje, sicer psihiatrinje dr. Zdenke Čebašek Travnik v reviji Ona, v članku z naslovom Vsi varuhi otrokovih pravic in testiranje na THC. Že uvodoma je zapisala, da se je naše odgovore (tudi Varuhove) dalo razumeti predvsem kot odklonilno mnenje o omenjenem testiranju. Dodaja, da naj bi se nekateri pri tem sklicevali na pravice otrok, torej na pravico do otrokove zasebnosti, drugi na to, da šolniki niso kompetentni za izvajanje takšnih testov, tretji, da je testiranje dovoljeno samo v primerih, ko je ogrožena varnost otrok. Nihče od pristojnih naj ne bi jasno zavzel stališča, da bi lahko bilo takšno testiranje povsem neproblematično.
Čeprav je lahko pogled skozi nepravniške oči mnogim všečen, pa pravila ravnanja, sankcije, odgovornost, relacije in posledice določa pravo. Glede na Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki seveda velja tudi v naši državi, je zaščita otrok nujna. Konvencija testiranja ne prepoveduje, vendar o njem sploh ne govori. Jasna določitev poti za tak preizkus nikakor ni izogibanje odgovornosti za vzgojo. Odlična priložnost, da bi učiteljičina vprašanja uporabili za spodbujanje razprave o škodljivi rabi drog, ni bila zapravljena, kot je menila avtorica v Pismih bralcev. Prav nasprotno. Problema se pri Varuhu zavedamo, ne vem pa, ali se ga nekateri drugi, zlasti tisti, ki si prizadevajo za mnogo liberalnejši pristop k drogam, s poudarjanjem njihove koristnosti. Zagotovo bo še »vroče«. A ravno od zdravnikov pričakujemo, da pri tem »nalijejo čistega vina«. Je sploh še kdo bolj poklican?
Otrok torej ne vzgajamo v prepričanju, da jim pri varovanju škodljivega vedenja pomagajo »celo zakoni«. Nekdanja varuhinja poziva pristojne, naj pojasnijo, kako zaščititi otroke in vnuke pred – po njenem mnenju – premalo domišljenimi izjavami. Kako vzgajati potomce, da bodo med vrednotami spet prepoznali poštenost, tako do drugih kot do sebe? Psihoaktivne snovi bi namreč po njenem mnenju to vrednoto, torej poštenost, najhitreje razkrojile.
Meni, da odrasli s tem, ko poskušamo odgovornost zaviti v plašč varovanja otrokovih pravic, lahko naredimo tudi napako. Zato je mnenje, ki so ga zagovarjali pristojni in tudi naša institucija Varuha človekovih pravic, napačno. Vabi vse, tudi dijake in starše, da ponovno premislijo o testiranju prisotnosti psihoaktivnih snovi, ne le THC, temveč tudi drugih, predvsem alkohola.
Zagotovo se bo to zgodilo in prav je tako. Navsezadnje je zdaj pravi trenutek, ko politika ponuja mnogo blažjo zakonodajo na tem področju. Ta odpira preštevilna vprašanja. Nanje pa bo povsem suvereno lahko odgovorila predvsem stroka in menim, da prav zdravniška, ki ji pripada tudi avtorica pisma. Če bo stroka enotna (o čemer dvomim), potem ne bo težav in bo dodelava pravilnika o tem, kdo, kako in kdaj testira, prava malenkost. Zato je čas še kako pravi!
Mednarodne pogodbe praviloma posameznih sredstev in načinov ugotavljanja določenih kršitev ne prepovedujejo ali dopuščajo neposredno, ampak prepuščajo državam podpisnicam, da skladno s svojo ureditvijo sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se cilji in nameni pogodb uresničijo.
Stališče Varuha je nedvoumno. Posegov, kakršen je nadzor alkoholiziranosti ali vpliva prepovedanih drog, ni mogoče izvajati brez soglasja prizadetega ali brez ustrezne zakonske podlage, če prizadeti v nadzor ne privoli. To načelo zagovarjamo pri vseh prebivalcih in otroci pri tem niso nobena izjema. Zakonska podlaga mora določiti, kako ravnati s pridobljenimi podatki, ki so še posebej občutljivi in smejo biti uporabljeni le za vnaprej določene namene. Prav tako naj ne pomeni odmika od iskanja rešitev. S tem se strinjajo tudi pristojno ministrstvo in mnogi učitelji, ki želijo, da se to področje TAKOJ uredi, s čimer bi se izognili kakršnimkoli težavam.
Če smo pravna država, ne pride v poštev zgolj razmišljanje posameznikov o tej ali oni pravici in kršitvi, temveč je potrebna zakonska ureditev, ki ne dopušča nobenih dvomov niti pravnikom niti šolnikom in zdravnikom.
Zato je prav, da vsi varuhi otrokovih pravic zahtevamo jasno določitev dolžnosti tistih, ki bodo v prihodnje v šolah opravljali testiranje prisotnosti THC. Tako to ne bo prepuščeno želji nekaterih staršev, ravnateljev, učiteljev, ampak bo jasno zapisano. Nihče, niti psihiatri, učitelji in starši, prav tako pa tudi ne Varuh človekovih pravic in ministrstvo, ne bomo razumljeni napak. Je s tem lahko sploh kaj narobe?
Tako torej ne bo zapravljena odlična priložnost, ki se je ponudila ob vprašanju učiteljice - s Pandorino skrinjico različnih stališč.
Seveda pa je treba pohiteti tudi s kakšno temo starejšega datuma, npr. s prepovedjo telesnega kaznovanja otrok, s katero hudo zamujamo. Le da smo »vsi varuhi otrokovih pravic« vsaj tu precej enotnega mnenja. Gre za dolžnost, ki jo moramo preprosto enkrat za vselej opraviti. In to zakonsko, pa če je to komu všeč ali ne!?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
