Ima strah prevelike oči?
Govorimo o paranoji ali resnici?
Kakšna bo Evropa čez leto dni?
Če si želiš ustvariti realno sliko o beguncih in ljudeh, ki jim nesebično pomagajo, bodisi v okviru državnih služb bodisi kot prostovoljci, moraš na teren. Videti, slišati, doživeti prihode izmučenih množic, njihov kratki postanek z eno samo željo: oditi. Videti pa moraš tudi njihove oči, ki nemo strmijo v svet, dežele in ljudi, ki se izmenjavajo na dolgi poti. Sprašujem se, kakšna je njihova prihodnost, zlasti prihodnost njihovih otrok. Vsi upajo na svetlejšo stran življenja – na šolanje, službo, dom, zdravljenje, predvsem pa na varnost.
Bo tam, kjer je njihov končni cilj, torej želena destinacija ali tista, ki jim jo bodo izbrali drugi, res tako? Ko smo poslušali in gledali nemško kanclerko, ki jih je prijazno vabila s trditvami, da se nemško prebivalstvo stara, da država potrebuje delovno silo, ki ji bo prinesla zagon in še večji vzpon gospodarstva, je bilo vse to mogoče razumeti kot dokaj resnično, a je bilo hkrati tudi vprašljivo. Je bilo njeno povabilo resno in uresničljivo? Ob njenih novih izjavah o »pregledu« tujcev in vračanju nevšečnih oziroma takih, ki ne izpolnjujejo pogojev, smo se v en glas vprašali: kaj bo torej z njimi? Ali so ljudje, ki porabijo tedne in mesece, da prebrodijo vse ovire na svoji poti - globoko morje, deroče reke, pohode skozi gozdove in čez travnike, po dežju, mrazu, vročini - zmožni mirne vrnitve? Slišali smo tudi premnoge modifikacije azilne politike, od zmanjšanja do odprave denarne pomoči, njene nadomestitve z materialnimi dobrinami, prerazporeditve po drugih državah do časovne omejitve sprejema na eno leto in nezdruževanja družin. Skoraj pričakovane, a nadvse žalostne so ugotovitve, do katerih so prišli celo na Švedskem. Severne države, znane po spoštovanju človekovih pravic, svobodomiselnosti, matere institucije Varuha, dežele ljudi brez razlik. Prejšnjo soboto so od tam prišla sporočila, da je »humanitarka« na kolenih, ne zmore več sprejemanja tako velikega števila prosilcev za azil, namerava jih celo vračati, med drugim v Slovenijo.
Se bo velika humanitarna kriza, ki traja že predolgo, tudi zaradi velikega strahu in nemirov spremenila v varnostno tvegano situacijo za mirnodobno Evropo? Orbanu uradno nihče od evropskih voditeljev ni postavil prepotrebnih vprašanj o bodeči žici in neprimernosti ograj, marsikdo pa si je mislil, da ne ravna humano, saj so njegova dejanja v nasprotju s cilji svobodne in odprte Evrope. Toda prav njegova poteza je odprla novo, težko in dolgo balkansko pot, na njej podaljšala trpljenje množic in tudi nam prinesla dva vala beguncev. Prihaja tretji. Prvi je zaradi maloštevilnosti minil mirno in brez zadreg, drugi pa je sprva povzročil kaotično stanje, nato pa večjo organiziranost in nadčloveške napore vseh, ki pomagajo v begunskih centrih in na begunskih poteh. Orbanova ograja dobiva celo »mladičke«. Bo obvarovala schengenske meje ali tudi zapirala evropske »vrtičke«?
Kljub temu se premnogi dan za dnem sprašujejo, kdaj bo vsega tega konec, kakšna je prihodnost, kaj bo čez leto dni ali morda čez pet let. Tu se Evropa kot »družina« nikakor ni izkazala in se očitno niti ne bo. To smo občutili tudi mi, ki smo, kolikor se je dalo, spoštovali želje Avstrije in tja spuščali le toliko beguncev, kot so jih sprejemali. Nič več kot toliko. Na južni meji je bilo drugače. Nekontrolirani in skoraj neobvladljivi prihodi tisočev beguncev, zlasti nočni, niso pomenili le kršitve njihovih pravic, temveč so načenjali zdravje in zmožnosti obvladovanja pri vseh, ki so zanje pri nas skrbeli. Lahko jih je hvaliti, opogumljati, jim izrekati priznanja. Toda že ena noč, ki jo preživiš v takem stanju, zagotovo spremeni pogled na krizo. Zaveš se, da prihajajo in odhajajo, vedno znova in znova, novi in novi. Poslušaš novice z Lezbosa, o trgovcih, prevozih in »pripomočkih« zanje, in se zaveš, da nekdo na račun beguncev bajno služi. Včasih so bili tihotapci mamil skriti. Danes je vse javno, posneto in predvajano. Če sešteješ vse, ki so prišli po morju, pa njihove rešilne jopiče in cene prevozov, hitro ugotoviš, da bi tak znesek lahko rešil Grčijo in morda še katero državo. Denar pa se steka predvsem v zasebne žepe »nevidnih« izkoriščevalcev velike revščine in krize človeštva. Kdaj se bo to ustavilo in kako? Poleg tega se sprašujemo še o boleznih, ne le prehladnih in gripoznih, o neprecepljenosti otrok in tveganjih. Pa o nestrpnosti in njih samih, ker so si tudi zelo različni. Takrat si žalosten, kajti vse, kar je novega in drugačnega, neznanega, neraziskanega in nepričakovanega, prinaša tudi nov vir sovraštva. Doslej smo govorili o nestrpnosti do manjšin - Romov, narodnih skupnosti, istospolnih in še do marsikoga. Na seznamu ni bilo beguncev, migrantov, azilantov. Zdaj so.
Sovražni govor o aktualni begunski krizi je preplavil zlasti družbena omrežja. Z zadovoljstvom sicer ugotavljamo, da je letos, ob obravnavi Poročila Varuha za leto 2014, prišlo do pomembnega premika v smeri upoštevanja naših predlogov. Na plenarnem zasedanju v Državnem zboru so namreč sporočili, da pristojni sprejemajo naš predlog, naj se tudi splet šteje za javni prostor, kar bo mogoče nedvomno preizkusiti tudi v praksi. Če bo ta zamisel prestala še sodno presojo, bo to jasno sporočilo, da je izražanje sovraštva do najranljivejših, ne glede na to, kdo so, družbeno nesprejemljivo.
Odzivi na spletni strani ZLOvenija kažejo, da je pobuda njenih avtorjev dosegla svoj namen. Posamezniki si namreč »upajo« mnogo več, kadar mislijo, da so anonimni in neprepoznavni. Ko pa je njihova identiteta razkrita, je mnogim celo žal. Na javnih mestih nas večina pazi, kaj govorimo. Zakaj to ne bi veljalo tudi za javno dostopne spletne vsebine? Če bi se v javnosti npr. pokrili s kapuco in s tem pričakovali anonimnost, to zagotovo ne bi preprečilo policiji, da nas v primeru kaznivega dejanja ali prekrška odkrije, prepozna in zoper nas ukrepa. Posameznik, ki se je odločil za javni profil na spletu, torej ne more več ohranjati anonimnosti v zvezi s posameznimi vsebinami, ki so tam. Tako ne more biti anonimen le, kadar mu to ustreza. Zato je portal že dosegel svoj namen, odzive in celo opravičila tistih, ki so se obnašali sovražno.
Begunska kriza v zadnjih dneh odpira tudi preštevilna vprašanja o postavitvi ograj. Menimo, da gre zgolj za regulacijo vstopanja v državo, sama postavitev pa še ne pomeni kršenja človekovih pravic. Odločitev o postavitvi je gotovo politična. Po moji oceni bi bilo nujno zagotoviti bolj human prevoz beguncev na želene destinacije, da bi se zmanjšalo trpljenje vseh, posebej najšibkejših na tej poti – otrok, nosečnic, starejših in invalidov. Zakaj je v času vseh mogočih legalnih prevoznikov pot tako težka in dolga?
Odločitev o takšnem prehodu beguncev in vstopu v ciljne države bi morala biti že davno sprejeta na ravni Evropske unije. Ta vse doslej ni pokazala enotnosti in sposobnosti sprejemanja odločitev o reševanju te velike krize. Posledica tovrstne neodzivnosti je očitno tudi možnost dodatnih ukrepov za zaščito meja posameznih držav. Bodo sestanki ministrov končno prinesli skupne in enotne odločitve?
Ali humanitarna kriza lahko preraste v varnostno in politično? Mnogi pravijo, da bi se to lahko zgodilo pri morebitnem vračanju beguncev iz »obljubljenih« dežel, pa tudi ob nenadnem zapiranju meja proti severu. Sleherna negotovost glede odprtih poti bi lahko povzročila zbeganost in upor ljudi, ki so prepotovali na tisoče kilometrov, potem pa bi bili na tej poti nenadoma ustavljeni. Zato lahko »šum« v komunikacijskih in drugih poteh med evropskimi državami povzroči krizo, ki ne bo več zgolj humanitarna. Bo takrat za varovanje ljudi, premoženja in meja, tudi schengenskega območja, dovolj le (že zdaj) preutrujena policija (pa čeprav prihajajo tuje okrepitve)? Tako gre vsekakor razumeti tudi najnovejše spremembe Zakona o obrambi, ki so bile v Državnem zboru sprejete z veliko večino, možnost referenduma o njih pa je bila takoj zatem zavrnjena. Odločitev je poenotila koalicijo in skoraj vso opozicijo.
Pri Varuhu preverjamo, ali je dodani člen omenjenega zakona res nekonsistenten in ne definira natančne uporabe pravnih sredstev in nadzornih poti, kar trdijo nekateri. Predvideva namreč podrejenost vojske policiji, tudi za naloge, ki jih ta nima. To pa lahko pomeni bodoče kršitve človekovih pravic. Celo službe Državnega zbora so pred sprejemom spornega člena izrekle nekaj opozoril. So bila preslišana? Za vsako uporabo prisilnih sredstev namreč veljajo stroga pravila in jasen nadzor, kar je edino in povsem pravilno, tako v mirnem obdobju kot v časih krize, ki lahko doseže celo višje stopnje ogrožanja. Pristojni sicer zatrjujejo, da ima nova zakonodaja številne varovalke. Potrebna bo zelo natančna analiza.
Varuh je v svojih dosedanjih poročilih že večkrat zapisal, da rokohitrsko sprejemanje zakonodaje lahko prinaša nepremišljene, nedodelane in neposrečene rešitve. Kriza sicer dopušča mnoga skrajna sredstva, a spoštovanja človekovih pravic nikoli in nikdar ne gre prezreti. Za to ni »cene«.
Kako bomo torej zmogli uskladiti in udejanjiti načela pravne države in načelo varnosti za vse ljudi? Hudo je, če praksa lahko rojeva primere, ki kažejo na zakonske nedorečenosti. Kot vemo, tudi iz preteklosti, so se zlorabe opravičevale in celo kdaj zamolčale.
Vsak neljubi dogodek meče senco na tistega, ki ga je storil ali dovolil - tudi z uporabo zakonov, ki so imeli pred sprejetjem le zelo »svetel« namen.
Zato je treba še enkrat premisliti. Tudi opozarjanja ni nikoli preveč!
»Nekoč je bila v palači slavnostna večerja. Prišel je moški in se vrgel na tla pred princa. Vsi gostje so opazili, da mu manjka oko in da mu iz prazne očesne votline teče kri. Princ ga je vprašal: 'Mož, kaj se ti je pripetilo?' Mož je odgovoril: 'O, princ, po poklicu sem tat in v temni noči brez meseca sem hotel oropati blagajno, toda zmotil sem se v vratih in stopil v tkalčevo trgovino. V temi sem se zaletel v statve in si iztaknil oko. In zdaj, o, princ, prosim, da kaznuješ tkalca.'
Princ je dal poklicati tkalca, in ko je ta prišel, je bilo odločeno, da se mu izruje oko.
'O, princ,' je rekel tkalec, 'tvoja sodba je pravična. Zares bi mi bilo pravično iztakniti oko. Vendar potrebujem obe očesi, da lahko vidim obe strani svojega tkanja. Toda moj sosed, čevljar, ima tudi dve očesi in pri svojem delu ne potrebuje obeh.'
Princ je poslal po čevljarja. Prišel je in vzeli so mu oko.
In zakonu je bilo zadoščeno.«
(Neznani avtor)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
