Toda, ko se danes za nazaj spominjam tistih časov, me prevzame nostalgija. To so bili fantastični časi, ne le za tiste, ki smo s Fiesol vsak dan gledali na Firence, temveč za celotno Evropsko unijo. Širitev je uspela, Evro je bil močan, gospodarska rast je bila visoka, v Sloveniji naravnost vrhunska. Optimizem je bil vsepovprek, od borz do običajnih državljanov. Le politični voditelji se niso uspeli dogovoriti. A to je bilo, v danih okoliščin, res majhnega pomena.
S pogledom obrnjenim nazaj, z današnje perspektive, je odgovor na vprašanje, zakaj je propadel evropski ustavodajni proces, drugačen in svež. Vsi tedaj navajani razlogi so še naprej aktualni, a morda je poglaviten tale, ki je nov. Novih ustav se ne sprejema v dobrih časih. Dobri časi ne potrebujejo nobenih sprememb, še najmanj pa diskontinuitete sami s seboj. Prav diskontinuiteta pa je tisto, kar je temeljna značilnost modernega konstitucionalizma. Prelom s starim, s slabim, za začetek novega, dobrega in boljšega.
Danes so časi slabi. EU ne zagotavlja več niti varnosti na svojih zunanjih mejah, ki jih nekontrolirano prehaja na stotisoče nesrečnikov. Ena država članica je de facto bankrotirana. Več jih je v ekonomskih poboljševalnicah. Nekatere so na meji razpada. Druge so na poti odhoda. Naša soseda se je odločila za ne-liberalno demokracijo po vzoru Putina, Erdogana in drugih ne-liberalnih »demokratov«. Krepijo se skrajne sile, na desni in na levi. Ne le da center ne drži, centra morda več ni.
Liberalni projekt demokratične in pravne države je ogrožen, stagnira in postopoma propada. Krivda je tudi na strani političnih liberalcev samih. V sicer pravilni skrbi za manjšine v strahu pred zgodovinsko izpričanim nasiljem večine se je liberalizem zavestno umaknil od skrbi večinskega prebivalstva. In to je zdaj na voljo: obronkom levice in obronkom desnice.
Še posebej slabo je v Sloveniji. Ko zapustite, sicer še zdaleč ne povsem zdrav evropski prostor, in stopite v komoro vekomaj rdečeštevilčnega nacionalnega letalskega prevoznika, v vas vsekajo časopisni naslovi, ki jim komaj verjamete. Berete lahko o »najnaprednejšem komunistu vseh časov«, o tem »kaj je bilo sploh narobe z revolucijo«, za dimno zaveso begunske krize pa se na novo deli vaše, davkoplačevalsko premoženje med te, dobesedno iste, elite, ki smo jih enkrat vendar že davkoplačevalsko sanirali.
Tako ne gre več naprej. Ne v Evropi, še manj pa v Sloveniji. Potreben je globok prelom. Potrebna je nova ustava za Evropo in posledično tudi za Slovenijo. EU, taka, kot je, je nevzdržna. Slovenija, taka, kot je, je neznosna. To spoznanje mora privreti na dan in zavestno sprožiti nov proces, utemeljen v nekem novem narativu. V narativu prave mere, vsebinskega liberalizma, nove, bolj federalne Evrope.
Za to pa se bo treba osredotočiti na prave teme, tiste, ki bodo naslavljale skrbi kar največjega števila, ob hkratni istočasni skrbi za človekovo dostojanstvo vsakega izmed nas. Ko gre najbolj slabo, je treba ohraniti najbolj trezno glavo. Strah in iracionalnost se zažirata med ljudmi in to bodo izkoristili, kot kažejo zgodovinske izkušnje, tisti, ki v srcu prav nič dobro ne mislijo. Kulturni boji, populistični izpadi, selektivno zapiranje ust in hkratno oblastno leporečenje, so del recepta, ki nas bo peljal le še navzdol.
Nas pa zanima pot navkreber. V neko drugo, boljšo prihodnost, za katero se bo treba zelo potruditi in jo hkrati tudi institucionalizirati na najvišji ravni. V ustavi. Zato je čas za novo ustavo za Evropo, katere del je in mora ostati tudi Evropska Slovenija. Če ne verjamete, vas bo v to prepričal čas. Bojim se le, da bo tedaj prepozno in da bomo spet na novih ruševinah pravzaprav gradili staro. In si ob tem dejali: spet se nismo ničesar naučili. Ne, prav nič.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
