Pred časom sem podpisal poziv k veliki koaliciji. To sem storil, ne zato ker bi verjel, da je kaj takega mogoče zdaj ali v preveč bližnji prihodnosti, temveč ker sem prepričan, da Slovenija lahko postane kolikor toliko normalna država le, če se bodo stranke z največjo podporo med ljudmi zgostile tam, kjer je največ volivcev, največ normalnosti, to pa je na sredini in nikdar na ekstremih.
V sredini, po naravi stvari, stvari težijo k pravi meri, k iskanju ravnotežja med radikalno levico in radikalno desnico. V sredini stvari niso samo črno bele, niso le naši in vaši, temveč so argumenti, prepričevanja, kompromisi in nenehen trud za iskanje skupne poti, maksimizacijo skupnih ciljev ob jasno vselej prisotnih divergentnih interesih. V sredini ni prostora za nevtralnost, temveč za trd, idejni dialoški boj, v skladu s standardi neke politične kulture, ki bi v politiko znova privabila ne vsakogar, temveč tiste, ki imajo res kaj prispevati.
Dokler temu ne bo tako, pa bomo imeli to, kar imamo sedaj. Vsesplošno krizo upravljanja te države, za katero sta odgovorni tako koalicija kot opozicija. Obe, vsaka v mejah svojih pristojnosti, imata ustavno dolžnost vzdrževati ustavne temelje države. Ta dolžnost je toliko večja v času krize. Še posebej tako kompleksne, kot je begunsko-migrantska, s katero imamo opravka te dni.
V skladu s črno-belo prizmo se tudi tokrat javni prostor z veliko pomočjo medijev trudi razmere, ki so izjemno kompleksne, prikazati zelo poenostavljeno in zato precej popačeno. Za ene je to samo begunska kriza, ki terja vse naše sočutje in resurse. Za druge je to samo migrantska kriza, ki zaradi svojih številk ogroža v biti varnost, če že ne obstoj te države. Seveda sta obe stališči, vsako zase, le deloma utemeljeni. Najboljši približek resnici je zgolj na preseku obeh.
Tega si ne uspejo priznati niti mediji. Trobila ob stran, vsaj od resnih medijev bi pričakovali, da o razmerah poročajo kar se da inkluzivno, da osvetlijo vse plati medalje, da gledalce in poslušalce soočijo z vsem, kar se na terenu dogaja. Grozljivo je, kar te množice, še posebej najbolj ranljivi, trpijo; toda prav tako je nesprejemljivo, kadar deli teh množic ravnajo protipravno ali celo kaznivo. V resnih medijih je predvsem prvo, kar je prav; pretežno pa ni drugega, kar je narobe.
V ilustracijo, vsi vodilni slovenski mediji so poročali, da je v Brežicah namestitveni center pogorel, oz. da je zagorelo. Pasiv in brezosebni glagol. Toda zagorelo ni samo od sebe. Javnost ima, domnevam, pravico vedeti, kdo je zažgal in zakaj. Če so bili to migranti, ki so s tem želeli izsiliti pot naprej, je prav, da javnost to ve in je potrebno, da policija to procesira. Vsaka kritika prišlekov še ni sovražni govor. Vnaprejšnje filtriranje sporočil ni v skladu s svobodo izražanja, ki pa hkrati, jasno, ne dopušča ksenofobnih izpadov. Potrebna je prava mera, a te ni in je ne more biti brez civilizacije. V nas samih.
Humanitarni izziv, s katerim smo soočeni v teh dneh, je velikanski. V enako negativnih ozirih pa bi lahko vrednotili odziv aktualne vlade. Morda sem edini, ki tako meni, a jamranja pristojne ministrice v medijskih poročilih, kako da neka sosednja država ne izpolnjuje doseženih dogovorov, imam že vrh glave. Storite vendar kaj. V mednarodnih odnosih obstaja niz rešitev, kako svojega partnerja spodbuditi k spoštovanju dogovora. Z medijskimi jeremijadami prav gotovo ne.
Podobno neutemeljeno je kazanje s prstom na Bruselj, ki, da ne vem česa, ni storil. V Lizbonski pogodbi, med drugim, piše: »Zlasti nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice.« Ponavljam: zlasti, torej predvsem nacionalna varnost, je, pozor, izključna nacionalna pristojnost. Države članice, vključno z našo, so tako poskrbele, da se EU izrecno, in zlasti, v vprašanja nacionalne varnosti ne sme vmešavati. Jasno, normativna moč dejanskosti je že in bo še v naslednjih tednih in mesecih to določbo napravilo docela obsoletno.
Predsednik države ima tako povsem prav, da smo priča razvoju neke nove Evrope. Ta bo mnogo bolj centralizirana, mnogo bolj federalna, najbrž še bolj trdnjavasta in bolj agilna v mednarodnih odnosih. Ali pa je ne bo. Pa njenih bolj ali manj za upravljanje nesposobnih držav tudi ne. Preprosto si ne moremo več privoščiti spraševanja: kaj pa zdaj?, potem ko bi morali biti odgovori že zdavnaj pripravljeni in preliti v prakso.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
