Vsako oko najde svoj biser.
Vsak mejnik v življenju,
ki si ga izbereš,
je znamenje na tvoji poti.
Ampak širok pogled
najde pravo smer.
(J. Wolfand)
(Iz knjige Ane Četkovič Vodovnik Dotiki besed)
September, od katerega se danes poslavljamo, zagotovo najbolj zaznamuje začetek novega šolskega leta, če se seveda v državi, širši skupnosti ali na svetu ne zgodi kaj hujšega. Spominjam se usodnega leta, ko so Slovenijo septembra pretresle poplave in celo smrti. Letos nam je bilo s tem k sreči prizaneseno. Kljub temu pa smo ta čas doživljali na poseben, nov način – v znamenju hude begunske krize.
Vstop v šolo je za marsikoga - tako za otroke kot za njihove starše, vzgojitelje, vodstvo šol, ne nazadnje tudi za prometno varnost, ministre in državo nasploh - izjemno pomemben. Na plan privrejo stari, nastanejo pa tudi novi problemi. Mediji poročajo o nakupu šolskih potrebščin, o njihovih cenah, pa tudi o starših, ki teh stroškov ne zmorejo. Tu so spet dobri ljudje in akcije, namenjene pomoči, pa »petke za malico« in spremembe cenzusa za tiste, ki bodo obroke dobili brezplačno ali po nižji ceni (vendar šele po novem letu).
Predstavljam si, da je lepo stopiti v knjigarno ali papirnico, izbirati, iskati najboljše in najlepše ter na koncu plačati. Ker zmoreš. Na to pomislim vedno, ko v dnevnih poročilih izvem, da ta ali ona veleblagovnica ali veriga trgovin ponuja velikanski popust pri nakupu šolskih torb in zvezkov, le pri učbenikih in knjigah nikoli ne zasledim popusta. Pomislim na starše, ki otroke prepričujejo, da je torba – pa čeprav šarasta, pikasta, zelena, rdeča - lepa in celo najlepša, ker je morda tista z »ledeno kraljico« ali drugim likom, ki je tisti hip osvojil mladino, predraga in nedosegljiva. Pomislim tudi na poglede sošolk in sošolcev, ki takoj prepoznajo, koliko je kaj vredno in ali je moderno. Pa na pikre pripombe novodobne razvajene mladeži.
Ob začetku šolskega leta se spomnim tudi na uboge učitelje, ki bodo morali nadzirati vsesplošno uporabo mobitelov, celo med poukom. Pa na one, ki jih ne bodo dovolili prinašati v šolo, saj smo prej brez njih preživeli leta, zato bo vsaj nekaj ur v šoli zmogla tudi naša mladina. Pomislim tudi na nasilje, tako ali drugačno, od najblažjega do najhujšega. Pa na medijske mikrofone, ki bodo romali po šolah, kjer bodo nasilniki ali kjer se bodo starši uprli, da bi njihovi otroci ostajali ali postajali žrtve. Tudi na ravnatelje, ki bodo vsemu temu kos ali ne. Pa na učitelje, ki imajo avtoriteto ali pa je nikakor ne morejo pridobiti.
Nikoli ne bom pozabila predavanja, ki sem ga pred leti pripravila študentom ene izmed fakultet, na kateri se izobražujejo kadri, ki bodo učili druge. Vedno pridem prej, da si ustvarim sliko o slušateljih. Sedeli so vsepovsod po hodnikih, skoraj sama dekleta, in se »basali» s hrano, pili sokove, klepetali in bili preglasni. Premišljevala sem, ali so v prvem letniku ali višjih. Težko je v tem starostnem obdobju komurkoli določiti pravo starost. Zmotila sem se. Bili so celo bolonjski podiplomci. Taki, ki bi lahko vstopili v razred in učili, resnično učili. Marsikdo s pirsingom, preluknjanimi hlačami, seveda ne zaradi revščine ... Spraševala sem se, ali jim bo uspelo. Bodo zmogli obvladovati mladino, ki bo hotela biti prav taka - moderna, glasna in celo preglasna?
Ne prisegam na starejše učitelje, saj nekaterim od njih včasih zmanjka energije. Toda težko si predstavljam tudi vse izzive za mlade, ko dobijo dvajset do trideset vsakovrstnih otrok, ki jih je treba obvladovati. Zato znova poudarjam, da mora imeti učitelj avtoriteto. Tisto pravo in zdravo, ki učencu ali dijaku da vedeti, da ni nič narobe, če mora biti med poukom tiho, če mora znati snov in se za znanje in oceno potruditi. Pa ne le otrokom, temveč tudi njihovim staršem, ki znajo vsevprek spraševati, kdo je postavil to ali ono zahtevo in kje to piše, groziti z odvetniki in odvetniškimi družbami, soliti pamet vsakomur, ki njihovemu otroku reče žal besedo – čeprav je pogosto sploh ne izreče (pa bi jo morda včasih moral).
Nasilje je ogledalo družbe, ki kaže odsev stanja, tudi nestrpnosti, celo današnje, ki je usmerjena proti beguncem. Ljudje tako radi preživljajo čas ob nadaljevankah, športu, kramljanju ob kavici, za branje in gledanje telenovel, le za otroke ga nimajo. Vsega je kriv učitelj, ki je njihovega »mladička« opomnil ali si drznil reči, da si ne zasluži petice. Saj je vendar genij, indigo otrok, perspektiven, nadobuden in poln znanja! Genij je bil že v plenicah. Le zakaj so ga zdaj »zatolkli«?! Res pa je, da je brihten in len. Kako usodna kombinacija!
Pred kratkim je bil razveljavljen prvi razpis za štipendije za deficitarne poklice. Toliko prosilcev, da spletna stran ni zdržala. Tega nihče ni pričakoval. Razpis je bilo pravičneje razveljaviti. Pa je prišel nov in s tem nov boj, nove igre, tekanje in upanje. Je prav, da zmagajo in dobijo sto evrov na mesec le najhitrejši? Veljalo bi razmisliti o pravičnejših kriterijih, saj ne gre za hitrostno in spretnostno tekmo. Ministrstvo se tega k sreči zaveda. Iz napak se je pač treba učiti.
Razmišljam o »fazaniranju«. Ga je res manj ali je zdaj bolj prikrito? Ministri za izobraževanje so v prejšnjih letih gotovo opravili svojo nalogo. Učitelji in ravnatelji so mladini pred sprejemom novih prvošolcev polagali na dušo in srce, naj ne bodo nasilni. Naj novincev ne počečkajo ali vsaj ne tako, da bo treba počakati, da se koža obnovi. Lani so na ljubljanskih ulicah »fazane« in mimoidoče celo obmetavali z jajci. Tudi letos ni bilo prijazno. Pomislite, da hrane mnogim primanjkuje. Oni niso. Pohvale vreden projekt pa so izpeljali na Centru za socialno delo Nova Gorica, seveda ob širši pomoči. Da bi ga v prihodnje posnemali kar vsi.
Res samo bogati in razvajeni ali tudi tisti, ki kljub temu, da doma nimajo vsega na pretek, hrano v šoli razmetavajo? Ko je učitelj nekoč od deklice zahteval, da pobriše mizo, po kateri je razlila sok, je naslednji dan njen oče stopil k ravnatelju in glasno protestiral: »Moja hči ni snažilka, ampak učenka.« Kaj je z moralo in etiko tega očeta? Tak otrok bo morda prav njemu »vrnil« v domu starejših občanov, če ga bo dočakal in ga bo zmožen plačati, saj mu tja ne bo prinesel niti soka. Zgledi vlečejo, zlasti slabi.
Pa šolanje na domu? Vse več ga je, lani okoli 190 slovenskih učencev. Včasih so se nekateri morali šolati doma, ker so bili njihovi starši na misijah in poti v tujini, na ladjah, potovanjih ... Je prav, da lahko prav vsak svojega otroka uči kar sam? Je res dovolj prepotrebnega preverjanja znanja? Zdrznem se ob misli, da bi morala osnovnošolca v višjih razredih poučevati vse predmete. Nekateri to znajo in zmorejo, sicer pa najamejo inštruktorje. Ne pomislijo pa na družabnost, na socialna omrežja, ki se pletejo, na način komunikacije in posebnih medčloveških odnosov, ki se jih morajo otroci preprosto naučiti. Ne moremo jih imeti vedno v »vatki«, potem pa jih nekega dne poriniti v svet. Ali pa z njimi oditi na razgovor za službo in jih čakati pred službo po koncu delovnega časa. Tam pri tridesetih. Taki starši bi za otroke opravljali še izpite, če bi se dalo. Jim pisali diplomske naloge, zagovarjali doktorate, delali raziskave, hodili na »govorilne ure« k njihovim šefom. Taki otroci nikoli ne bodo odrasli. Zato je šola tista, ki uči in zaznamuje. Poučuje otroke in včasih mora tudi starše, zato so tako pomembni prvi roditeljski sestanki, saj se le tako postavijo meje in pravila. Večina manjšini, ki je uporna in vedno nerga, pove, da je treba včasih postaviti piko. Učitelju dati, vrniti in pustiti avtoriteto.
K sreči so zelo daleč časi, ko so učitelji otroke tepli, jih pustili klečati v kotu na zrnju, jih udarjali s palico ali redovalnicami po glavah ali rokah. Ni dvoma, da je nasilje nedopustno. Vendar imajo danes težave - z lepo besedo ne morejo več vzgajati, ker je otroci ne ubogajo. Ni jim lahko. Kaj pa otroci? Doma mnogi razgrajajo, so nasilni, živijo z internetom, filmi, igricami, na pametnih telefonih do dveh ali treh ponoči in nato spijo na šolskih torbah. Seksualnost preizkušajo v toaletnih prostorih, »selfijev« ne uporabijo zase, temveč slikajo druge, tudi tam, kjer ne bi smeli. Nič jim ni sveto, ne ravnatelji in ne učitelji. Rastejo kot patološki narcisi. K sreči pa ne vsi, tudi krasne mladine je veliko.
Res je, naši otroci niso enaki nam in tudi mi nismo bili enaki našim staršem. Nikoli pa ne moremo in ne smemo izgubiti meja, ki nas ločijo od dostojnosti in »normalnosti«, pa četudi nekateri prisegajo na povsem nove čase in pravila.
To je še kako pomembno v trenutku, ki smo mu priča, saj na naše meje prihajajo begunci, migranti, prebežniki ... ljudje, ne glede na to, s katerim izrazom jih imenujemo. Z imeni in obrazi. Vredni spoštovanja. To je torej trenutek, ko se ne preizkuša le solidarnost, temveč tudi prepotrebna strpnost in etičnost. Tudi pri mladini, ki nas opazuje in posnema. Zato ni vseeno, kako se obnašamo, kaj govorimo in pišemo. Pa čeprav anonimno.
Razmislimo o tem. Vredno si je vzeti čas!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
