Prvi diskurz je glasnejši, ne pa tudi nujno prepričljivejši, ker je institucionalno (oblastno) podprt in medijsko sponzoriran. To se je in se bo pokazalo vedno znova in zato ni prav nič novega. To pa ne pomeni, da ničesar novega ni mogoče več poskusiti.
Tisto, kar manjka v slovenskih pravosodnih zgodbah, je zmožnost samorefleksije, in/ali pa pogled od zunaj. Slovenski mediji, v prvi vrsti nacionalna televizija, bi morala za začetek organizirati resno pogovorno oddajo, v kateri bi gostila vrhunske tuje strokovnjake, ki bi predstavili svoje videnje slovenske pravne države. To bi bil pogled od zunaj, neangažiran in zato najbrž zelo koristen.
V kontekstu tega razmisleka se, seveda, ni mogoče izogniti razpravi o Patrii ter o njenem zastaranju. O tej zadevi sem v zadnjih letih veliko objavljal, tudi v tujini, predaval na tujih univerzah in se pogovarjal s svojimi univerzitetnimi kolegi iz drugih držav.
Izplen teh pogovorov je pomemben, še posebej v luči dejstva, da se je že pričel splošni trend zmanjševanja pomena zadeve Patria in da se ta v teh dneh, v odsotnosti vsakršnega zgodovinskega spomina, celo skuša prikazati kot nekaj normalnega, kot običajen primer.
Odziv mojih tujih pravniških kolegov je bil intuitiven, a pomenljiv. Ko sem jim predstavil vsa dejstva, so nemudoma razumeli. Najprej so me sicer poslušali z nejevero, potem pa se je v očeh tistih, ki prihajajo z Zahoda, prikradlo pomilovanje, češ: pa ne tudi ti Slovenija. O vas smo imeli vendar povsem drugačno mnenje. No tisti z Vzhoda so bili bolj prizanesljivi in so, sicer v zagrenjenem tonu, izrekli dobrodošlico: Welcome to the club. V klub iznakaženih pravnih držav in podhranjenih demokracij.
Tudi ko bi bila zadeva Patria običajna zadeva, pa to ni, je ni mogoče enačiti z nobeno od drugih visoko javno eksponiranih zadev, ki v teh dneh (pro)padajo na sodiščih. Patria se od vseh teh zadev v bistvenem razlikuje.
Nobena druga sodna zadeva v zgodovini Slovenije še ni imela tako negativnega, zares razdiralnega učinka na ustavno demokracijo. Deset let preganjati nekoga, ki je bil večinoma vodja opozicije, in pri tem ne biti niti zmožen konkretizirati vseh znakov kaznivega dejanja, je po mojem skromnem mnenju in po mnenju vsakogar, ki da nekaj nase v tujih akademskih vodah, ki jih sam poznam, vse prej kot normalno.
Nasprotno: gre za škandal. Da se zadeva, v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča prostodušno prepusti zastaranju, in s tem nadaljnjim političnim manipulacijam, pa je najbrž škandal brez primere. Kdor trdi nasprotno, nosi dokazno breme za to.
V dneh, ki sledijo, bomo priča, kot že doslej, številnim javnim nastopom, ki zaradi svoje strokovne deplasiranosti, odkritega konflikta interesov takih govornikov, ki največkrat izvirajo iz preteklih in sedanjih povsem osebnih zamer, niso vredni resne javne obravnave, kaj šele prezentacije v resnih medijih. Toda pri nas je nivo tako nizek, da se vse pozlati.
In ob tem in za take, me prešine, je bilo tudi že vse (za)pisano:
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
oboje = 0
0 = ∞
∞ = 0
A B <
1, 2 3
Kdor nima duše
ne potrebuje zlata
kdor ima dušo
ne potrebuje gnoja.
I, A.
Pa ni nič pomagalo. Tudi tokrat ne bo. Če se sprašujete, zakaj, bo najbolje, da se povrnete na začetek Kosovelove pesmi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
