Kdor se ne zmore čuditi,
je duševno že mrtev.
(Albert Einstein)
Nekateri so trditev sprejeli kot dejstvo, druge, med njimi tudi Varuha človekovih pravic, pa so povsem logično in več kot upravičeno zanimali ozadje, vpogled v sodbe in analiza odziva države na ugotovljene kršitve. Je s tem morda kaj narobe? Morda le za nekatere, ki si s tem spretno dvigujejo raven prepoznavnosti v družbi in promovirajo svoj pogled na stanje človekovih pravic v Sloveniji.
Trditev, da smo med vsemi evropskimi državami največja kršiteljica človekovih pravic glede na število prebivalcev, je namreč naravnost grozljiva. Pri Varuhu že dvajset let nenehno opozarjamo na vse ugotovljene kršitve, in to na različnih področjih življenja ljudi, in razkrivamo tudi kršitelje, zato bi lahko ob vsem tem celo rekli: »Tako je, opozarjali smo vsa leta in le malo se je naredilo, zato poglejte, kje smo.« S prstom bi pokazali na državo, ministrstva in vse dosedanje vlade. Lahko bi samo pregledali vsa naša letna poročila, si izpisali priporočila in analizirali stopnjo njihove uresničitve ter zaključili, da je sramotno, kako malo je bilo narejenega za odpravo ugotovljenih kršitev. Pa bi zgolj to komu koristilo?
Takšno početje je tek na kratke proge, kazanje s prstom brez poglobljene analize, kar tako povprek, ne da bi vedeli, kdo so bili kršitelji in kdo tisti, ki so se obrnili na najvišjo instanco pravice, modrosti, razsojanja in spoštovanja Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sistem varovanja človekovih pravic in svoboščin, ki ga je uvedla ta konvencija, zahteva vztrajno in včasih dolgotrajno uveljavljanje temeljnih standardov varovanja človekovih pravic v posamičnih državah. In to je tek na dolge proge, ki pa mora imeti tudi jasen in dosegljiv cilj.
Pomembno je, kaj menijo na Državnem pravobranilstvu RS, ki je v vlogi odvetnika države in ima najboljši vpogled v tožbe proti Republiki Sloveniji in poznejše sodbe ESČP. Njihova razpredelnica odškodnin zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kaže največje število zadev in prisojenih odškodnin prav v letih od 2009 do 2012, ko so odškodnine znašale rekordnih 540.617 evrov. Opozarjajo, da podatek, da je država izgubila kar 94 odstotkov zadev pred ESČP, kaže le na zadeve, v katerih je bilo odločeno s sodbo, in ne gre za vse odločitve, tudi tiste negativne, saj je sodišče v tem obdobju prejelo 8.412 tožb in jih 6.398 zavrnilo ter razsodilo v 323 primerih. V 304 je ugotovilo najmanj eno kršitev človekovih pravic. Matematični izračun tako pokaže (op. V. N.), da je kršitev ugotovljena v manj kot 4 odstotkih vseh prejetih tožb. Večino – več kot 95 odstotkov – pritožb ESČP zavrne, ne da bi jih obravnavalo po vsebini, saj ne izpolnjujejo enega od meril dopustnosti, določenih s konvencijo. Tako je zavrnilo kar 6.398 pritožb zoper Slovenijo, kar je okoli 75 odstotkov prejetih. Na razsodbo pa res čaka še 1.691 zadev, za katere seveda vnaprej ni mogoče reči, ali bodo pri njih ugotovljene kršitve človekovih pravic ali ne. Tudi tam sojenje namreč ne poteka z največjo hitrostjo, vendar ljudje potrpežljivo čakajo. Jezni in razočarani pa so, če jih sodišče zavrne na začetku poti in do obravnave sploh ne pride.
ESČP prejema vse več zadev, ki se nanašajo na istovrstne probleme uveljavljanja človekovih pravic. Mednje spada tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, kar pomeni, da ima večina držav članic Sveta Evrope sistemski problem glede trajanja sodnih postopkov. Zato se je sodišče odločilo izdajati pilotne sodbe. Mimo njih preprosto ni mogoče. Ali niso prav te tiste, ki kažejo na sistemske nepravilnosti v državi, na množične kršitve človekovih pravic določenim skupinam ljudi?
Ena od pilotnih sodb, ki se je nanašala na Slovenijo, je primer izbrisanih, ki so po pravico morali na evropsko sodišče. Sodba Kurić proti Sloveniji je zagotovo osvetlila bedo izbrisa in dolgoletni neresni pristop k odpravi posledic najbolj množične kršitve človekovih pravic v samostojni Sloveniji. Sodišče je ugotovilo kršitev 8. člena (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Sodba v zadevi Lukenda opozarja na nujnost sojenja v razumnem roku, kar je bilo in je pomembno za številne ljudi, ki so se po zadoščenje obrnili na evropsko sodišče, saj so domača razsojala v nerazumno dolgem roku.
Res je tudi, da so k temu pogosto prispevala tudi uporabljena pravna sredstva, ki jim ni bilo videti konca. Vsekakor je sodba v primeru Lukenda proti Sloveniji razkrila strukturne in splošne pomanjkljivosti v domačem pravu in praksi. Zato je sodišče pozvalo Slovenijo, naj situacijo preuči in po potrebi sprejme učinkovite ukrepe, s čimer bo preprečila, da na sodišče pridejo zadeve iste narave. Sodišče je namreč poudarilo, da imajo glavno odgovornost za izvajanje in izvrševanje zagotovljenih pravic in svoboščin, glede na konvencijo, nacionalni organi, ki morajo zagotoviti učinkovita notranjepravna sredstva.
Pravici do učinkovitega pravnega sredstva in sojenja v razumnem roku sta največkrat kršeni pravici, kakor ugotavlja ESČP. Te pravice ljudje imajo in jim jih nikoli ni mogoče odreči, vendar so prav sodniki tisti, ki morajo biti dominus litis postopka. Tisti, ki znajo presekati gordijski vozel v postopku, v katerem ena izmed strank z odločitvijo sodišča ni zadovoljna in pot nadaljuje.
Sodniki morajo znati tudi v praksi udejanjiti tak potek sojenja, da ga ni mogoče zlorabljati v nedogled, kar pomeni razsojo, in ne razveljavitve in vnovičnih sojenj, pa tudi tekoča sojenja brez prepogostih premorov. Vsak primer je sicer svet zase. Kadar kdo trdi, da se pravda že dvajset let, se je hitro mogoče zgražati. Vendar je treba pogledati, kaj vse se je dogajalo in koga je treba izpostaviti, kritizirati. Vsaka sodba ima imena in toge z gumbi različnih barv, ki storijo ali odkrivajo napake.
Ljudje v dvajsetletno zgodovino svojega pravdanja pogosto vtkejo številne zgodbe, od razveze, zaupanja otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, novih tožb za spremembo teh zaupanj, preživnin do razdelitev premoženja, izvršb in še marsičesa. Zvezo, ki so jo gradili in ohranjali deset ali dvajset let, razvezujejo in rešujejo oziroma kar uničujejo še naslednjih dvajset. Pa ne le to. Pred evropskim sodiščem se je pred leti znašel celo postopek, ki je trajal več kot štirideset let in še ni bil končan. Kako je to sploh mogoče? Koliko je bilo medtem že mrtvih in koliko zapuščin?
Pri pilotnih sodbah ni mogoče iti mimo varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke v zadevi Ališić proti Sloveniji. Se še spomnite preštevilnih obsojencev, ki so na evropsko sodišče pred nekaj leti romali v zadevah zaradi prenapolnjenih slovenskih zaporov in neprimernih razmer za prestajanje kazni? O tem je bilo sicer veliko »glasov ljudstva«.
Vsaka zadeva, ki se dotika posameznika, zanj pomeni največji problem, za državo in njen ugled pa so najhujše podobne kršitve in pilotne sodbe ter odškodnine, ki jim sledijo. Po ocenah bi tako Slovenija morala izbrisanim izplačati okoli 130 milijonov evrov. Znesek odškodnin za poplačilo varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke na Hrvaškem in v BiH pa bi bil lahko še višji. Uradna ocena je, da bo za 300.000 deviznih varčevalcev treba odšteti kar 385 milijonov evrov odškodnin (povzeto po navedbi generalnega državnega pravobranilca).
Pogosto se sprašujemo – in o tem so govorili tudi nekateri, ki so v teh dneh izrazili svoja stališča do našega neslavnega mesta med kršiteljicami –, kako je s poravnavami in ali država, ki se ni pripravljena poravnati, tvega višje zneske odškodnin. Državni pravobranilec Tratar je navedel, da je bila poravnava sklenjena v skoraj 700 zadevah. Tu gre zlasti za pravično zadoščenje po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Zakaj si je država prislužila tako visoko mesto med kršiteljicami človekovih pravic? Je kriva nedavna preteklost, ko so bila mnoga sojenja predolga? Smo si to prislužili tudi zaradi krivic, ki jih je država povzročila izbrisanim in varčevalcem Nove Ljubljanske banke, pri tem pa ni mislila na poznejše rodove, ki bodo morali kršitve drago plačati? Odločitev čakajo še mnogi obsojenci, ki so tožbe vložili zaradi po njihovem mnenju nevzdržnih razmer v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora. Jim bo ugodeno?
Je prav, da državo šele Evropsko sodišče za človekove pravice prisili k spoštovanju sprejetih konvencij?
Trditev, da je spoštovanje človekovih pravic drago, nespoštovanje pa še dražje, se izkaže za resnično in zelo utemeljeno. Razumemo lahko, da spremembe zakonodaje ali sodnih in drugih praks ni mogoče izpeljati v kratkem času in brez finančnih sredstev, vendar je to nujna naložba v procesu boljšega uveljavljanja človekovih pravic in za ugled države doma in v svetu.
Ker številk, ki smo jih večkrat slišali v teh dneh, ni mogoče spremeniti ali zmanjšati, je tudi za posipanje s pepelom prepozno. Prepogosto smo nojevsko tiščali glavo v pesek (oziroma so jo odgovorni) in upali, da morda ljudje ne bodo uporabili vseh možnih sodnih poti, predvsem zunaj države.
Zato pravno varstvo, ki ga zagotavljajo sodišča, ne sme zamujati. Neutemeljeno dolgo odločanje v sodnih postopkih ne ogroža le pravne varnosti posameznikov, temveč tudi kredibilnost države. Lahko trdimo, da je v nekaterih primerih (na primer pri izbrisanih) šlo tudi za zavestno sistemsko kršitev človekovih pravic, ki bi jo lahko pripisali državnim institucijam in posameznikom, vendar ni prav nihče odgovarjal. Ko pride do razsodb evropskega sodišča in celo do ugotovitev o sistemskem kršenju pravic v državi, pa se znamo pošteno sprenevedati in spraševati, kdo neki jih je zagrešil, kdaj in zakaj.
Zato je stališče Varuha, da je pri zadnjih ugotovitvah o neslavni stopnji spoštovanja človekovih pravic potrebna odprta, odkrita in temeljita analiza, pa čeprav je bilo to naše stališče deležno kritik nekaterih, ki so si nadeli naziv novega odbora za varstvo človekovih pravic. Kot varuhinja človekovih pravic nikakor ne morem mimo številnih priporočil, ki jih je urad Varuha v vseh letih naslovil na državo prav v zvezi z omenjenimi kršitvami človekovih pravic, saj bi njihovo spoštovanje zagotovo zmanjšalo število uspešnih tožb, s tem pa državi prizaneslo tudi z visokimi odškodninami.
Menim, da v Sloveniji potrebujemo nacionalni program, ki bo določil ukrepe za odpravo sistemskih težav in ukrepe za zmanjšanje števila kršitev človekovih pravic ter prispeval k uveljavljanju učinkovitih in v praksi dostopnih pravnih sredstev. Učinkovita zaščita človekovih pravic se namreč začne in konča doma. Uveljavljanje človekovih pravic ni odgovornost ESČP, temveč predvsem države, ki je prepoznana kot kršiteljica in mora sprejeti ukrepe za odpravo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
