Zakaj se morajo nekateri vedno znova boriti zanje? Zakaj jih nekaterim priznavajo le na papirju? Je prav, da večina odloča o manjšini, pa čeprav jih drugim priznana pravica v ničemer ne prizadene? Zakaj toliko pravnih sredstev in ali pravica vedno zmaga? Vsak človek ima svojo zgodbo, svoj pogled, pa tudi tako različna pričakovanja. Predvsem do drugih.
Nihče nima druge pravice,
kot da vedno opravi svojo dolžnost.
(Auguste Comte)
Dan za dnem spoznavam ljudi. Zlasti pobudnice in pobudnike, ki pišejo Varuhu, sporočajo, grozijo, obupujejo. Hodijo od vrat do vrat, ker iščejo svojo pravico. Pravijo, da je pogosto ne najdejo. In tudi ko jo, tarnajo, da ni prava, morda ne pravočasna, da jih imajo drugi v povsem enakem položaju več kot oni … Pogosto vidijo le sebe in svoj prav, ne priznavajo niti pravnomočnih sodnih odločb, pa čeprav izpod peresa najvišjih sodnih instanc, celo ustavnega ali Evropskega sodišča za človekove pravice.
In vendar jih je mnogo, ki so v težkih razmerah življenje »vzeli v svoje roke«, se trudili, niso obupali, ker so gradili in ne rušili. Med njimi je zagotovo Ivek Vrhar, ki sem ga imela priložnost srečati, ko je zaprosil za predajo knjige Moje življenje. Ivek pravi, da je bilo njegovo življenje trnova pot, polno ponižanja, bridkosti, razburljivo, nepredvidljivo, včasih napeto, prepleteno s trenutki sreče in zadovoljstva ob doseganju življenjskih ciljev. Tako je zapisala Silva Kosi – vodja literarno–recitacijske sekcije Društva upokojencev Ljutomer, od koder Ivek prihaja. Milan Belec, predsednik društva Johann - Janez Puch iz Ljutomera, pa je dodal: »Roka mi drhti, pero je nemirno, misli neustavljive – zakaj? Rad bi zapisal, kako poznam Iveka, človeka, ki mu je življenje postavilo mnogo izzivov, veliko več kot marsikomu drugemu. Prehodil je pot, na kateri ni bilo le trnje, bila so debla, ki se jih ni dalo preskočiti. Ivek se je podal po najstrmejši poti, posebej trnovi. Tako je usodo premagal, ne da bi jo prelisičil. Najdenček, pankrt, berač, samorastnik so imena, ki so ga spremljala skozi življenje. Vse to je tudi živel na najslabši možni način. Za njim so ostale do potankosti pokošene trave, obrezana drevesa in cvetoči drevoredi. Cvetje je slišalo njegovo pripoved, zato ga je nagradilo z najlepšimi cvetovi.«
Ko sem ga spoznala, tu v Ljubljani, ko je z županjo domače občine in someščani prišel na obisk, sem videla, da je velik človek. Človek z veliko začetnico. Ni tarnal, čeprav je pripovedoval zgodbe, ob katerih bi se nam lahko orosile oči. Vendar se nam niso, saj je takoj zatem spregovoril celo o veselih straneh revščine, ki ga je opogumila, okrepila in mu pokazala pravo pot. Rekla sem si, da je zgled za vse, ki menijo, da je njihovo življenje najslabše, da se ne splača truditi in iskati izhode. Pa se. In k sreči ni edini.
Srečala sem še več takih, ki bi morali potovati in predavati ljudem v stiski. Da bi jih opogumili, jim pokazali izhode, tudi takrat, ko je tema. Na okrogli mizi o begunski problematiki v Postojni je pred nas stopil mladenič. Ob njegovi zgodbi onemiš. Zdaj je kuhar na Bledu. Čeprav je tujec v deželi, kjer na začetku ni bilo lahko, mu je uspelo. Z velikansko voljo je naredil nekaj več. Obiskoval je vse možne tečaje, ki jih država ponuja tujcem, a jih ti pogosto ne vidijo, ne slišijo in nočejo. Mnogi. Izbrali bi le to, kar pomaga do zaposlitve, sreče, denarja. On pa je izbral prav vse. Od plesa do kulinarike, tečajev bontona, retorike, računalništva, jezikov in še marsičesa. Z vsakim obiskom je bil boljši in spretnejši ter bližje svojemu cilju. Našel ga je v peki in postal je eden boljših. S svojo zgodbo celo eden najboljših. Ko je stopil med nas, ki smo prišli v Postojno, da bi odkrito spregovorili o težavah begunstva, ki vsak dan bolj kaže zobe, je vzcvetel. Rekla sem si: so tudi taki, ki znajo in zmorejo, ki jih imaš preprosto rad, ker vidiš, da niso le želeli in zahtevali, pač pa za vse to veliko naredili tudi sami.
Ob koncu julija sem prebrala članek o nagrajevanju v javni upravi. O tem, da so trenutne razmere v državi kot začarani krog, ki namesto stimulacije povzroča apatičnost javnih uslužbencev. Upoštevanje predvsem stroškov bo namreč kmalu vodilo v znižanje standardov storitev na nekaterih temeljnih področjih, kot sta zdravje in varnost ljudi. »Še malo znižajte plače policistom, potem pa pokličite številko 113 in štopajte, kako hitro bodo prišli,« sta poleg gornjih ugotovitev zapisala Aleksandar Stanojević in Dejan Stepančič. Prav o Aleksandru Stanojeviću bi lahko kaj povedala. Z odliko je diplomiral in prejel nagrado za najboljšega študenta na fakulteti na smeri uprava, za diplomsko delo z naslovom Statistična analiza problematike neprofitnih najemnih stanovanj v slovenskih občinah pa tudi Prešernovo nagrado. Lani mu je organizacija Life Learning Academia podelila nagrado Referenca, ki sem mu jo izročila kot ambasadorka znanja, saj si je izkušnje nabiral tudi pri Varuhu in v vseh pogledih izstopal. Nekatere mlade preprosto takoj opaziš, in če se le da, tudi nagradiš.
In vsi ti – možakar iz Razkrižja, mladi picopek iz Makedonije in mladenič iz Ljubljane – lahko povedo, da se prav to izplača. S tem so drugačni. Ker kažejo pot, so močnejši in vedno najdejo izhod. Ne z nerganjem, grožnjami, izsiljevanjem. Temveč s trdim delom, ki prej ali slej pokaže kakšen izhod. Niso edini. Poznam jih še veliko, vsepovsod. In prav ti bi morali spregovoriti za one, ki so obupani. Ker obup rojeva depresijo in ker bolezen uniči zdravje.
Zato povsod iščem optimistke in optimiste. Pesimizma je preveč, slabih novic je toliko, da zasenčijo vse dobre. Srečna ugotavljam, da so tudi mediji zadnje čase vse bolj naklonjeni svetlim dogodkom. Mladim izumiteljem, dijakom, študentom, tistim, ki iščejo, kako priti na »luno«, kako vsak dan opaziti sonce, kako izumiti kaj novega, najti zdravila za najhujše bolezni … Mnogi rešujejo življenja, ker so pogosto blizu smrti. Gre za policiste, vojake ali ljudi vsakdana. Vsak ima možnost in priložnost, da naredi nekaj velikega. To ne pomeni, da mora biti astronavt ali kirurg svetovnega slovesa.
Nekoč smo brali o posebnem pometaču. Cesto je pometal na svojstven način. Vsi so ga prepoznali po tem, da je bila čista in drugačna. Pritegnil je pozornost. Podobno kot prodajalke in prodajalci, ki jim težko rečemo »ne« in zavrnemo nakup. Medtem ko se mnogi ne zmenijo zate in so srečni, če ničesar ne kupiš. Najbrž niso plačani po učinku. Zagotovo so službo dobili tako, da se zanjo ni bilo treba hudo truditi ali boriti.
Pa saj se najbrž spomnite kakšnega uradnika, ki vas – med malico ali pred njo, morda celo po njej – z lahkoto odslovi, da nimate še enega pomembnega papirja, da se morate morda še kje podpisati, priti v ponedeljek, ko bodo spet uradne ure, ali v sredo, morda celo šele v petek. Uradnik, ki ve, da bo petega v mesecu plača in da jo bo lahko dvignil, ker jo bankomati, v nasprotju z grškimi, še dajejo. Pa pojdimo do onega na okencu zdravstvenega doma ali bolnišnice, ki sicer pride točno ob uri, a nima vklopljenega računalnika, vklapljanje pa bo trajalo vsaj deset minut, če ne bo morda kakšnih težav. S seboj ima še skodelico čaja ali močne kave, da ga bo zbudila. In spet nekoga, ki brez poživila še ob desetih dopoldne ne zmore imeti odprtih oči. Enkrat je pritisk prenizek, drugič previsok, zdaj je v pozni puberteti, morda na začetku menopavze ali celo po njej. Pozabil je, da mora biti ob ponedeljkih najsrečnejši, ker gre v službo, in ne že stotič na zavod za zaposlovanje. Ker mu ni treba vsak dan pošiljati življenjepisa s prilogami in med petsto prijavljenimi za eno samo delovno mesto upati vsaj na razgovor. Da, nekateri pač nikoli ne bodo spoznali, da službe danes ne bi več dobili in da imajo srečo, da so na varnem in plujejo v mirni upokojenski pristan ...
Rodimo se enakopravni, toda v življenju nam mnoge pravice nalagajo tudi dolžnosti. Pomembno je, da to vemo.
Zato tako rada govorim o tistih, ki naredijo nekaj več, ki puščajo sled in dajejo zgled. Naj jih bo čim več. Samo to nas lahko reši.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
