Težko je razumeti lačnega, če imaš poln hladilnik, brezposelnega, če zaslužiš plačo, človeka pred deložacijo, če zmoreš plačevati položnice, in bolnega, če si zdrav. Država mora ustvariti takšne razmere, da ljudje ne izgubljajo dostojanstva in živijo človeka vredno življenje. Zato podpiram prizadevanja vlade in pristojnega ministrstva za pomoč socialno najšibkejšim, saj prav skrb za najranljivejše kaže, da ostajamo socialna država, kot je zapisano 2. členu Ustave RS.
»Med kopanjem jarka, da bi postavil ograjo med svojim ozemljem in sosedovim, sem na vrtu našel zakopano staro skrinjo, polno zlatnikov.
Mojega zanimanja ni zbudila zaradi bogastva, temveč zato, ker je bila najdba tako čudna. Nikoli nisem bil stremuški in gmotne dobrine me ne zanimajo več.
Ko sem skrinjo odkopal, sem vzel kovance ven in jih očistil. (Reveži, bili so tako umazani in zarjaveli!)
Skrbno sem jih zlagal na mizo in jih sproti štel.
Sami po sebi so bili pravo premoženje.
Kar tako, samo za kratek čas, sem si začel predstavljati, kaj vse bi si lahko kupil z njimi.
Pomislil sem, kako bi norel kak pohlepnež, če bi mu prišel v roke tak zaklad.
K sreči … k sreči jaz nisem tak.
Danes je prišel po kovance neki gospod. Moj sosed.
Bednež je trdil, da jih je zakopal njegov ded in da so torej njegovi.
Tako zoprn mi je bil, da sem ga ubil.
Če se ne bi tako obupno grebel zanje, bi mu jih dal. Za stvari, ki se dajo kupiti z denarjem, mi sploh ni mar.
Ampak pohlepnih ljudi res ne trpim.«
(Jorge Bucay, Zgodbe za razmislek)
Bogastvo lahko celo bremeni človeka in njegov pogled na svet, na materialne in nematerialne dobrine, njegov odnos do denarja. Tudi zato je tako težko uspeti in obdržati vsaj del bajnega premoženja tistim, ki ga dobijo zlahka, morda zadenejo na loteriji ali podedujejo. Običajno zgodbe teh ljudi nimajo srečnega konca.
A kaj, ko je bogatih tako malo in revnih tako zelo veliko, mnogo preveč.
Pogosto se vprašamo, kje je tista meja, ki omogoča dostojno preživetje, pomeni socialno varnost, omogoči plačevanje obveznosti in prepreči posledice insolventnosti. Taka meja je pri nas sicer določena kot prag revščine, a vendar ne preprečuje srečavanja s težavami, tu in tam celo z rubežniki. Rubež ali osebni stečaj človekovo življenje povsem spremeni. Težko govorimo o dostojanstvu tistega, ki za svoje preživetje in preživetje družinskih članov obiskuje nevladne in humanitarne organizacije, išče oblačila, hrano, šolske pripomočke, piše različnim institucijam in se ukvarja predvsem s tem, kako bo jutri.
Odločitev države o odpisu dolgov je dala novo upanje ljudem v stiski. Pa bo odpis dolgov pomagal? Prav te dni se je začelo vlaganje obrazcev in težko je predvideti, koliko ljudi jih bo izpolnilo. Je prav, da je meja za odpis postavljena na konec leta 2013? Ali je primeren pogoj, da so prosilci letos prejemali socialne transferje, ali bi bilo boljše merilo, da bi bili do njih upravičeni? Je veliko ljudi, ki še imajo dolgove zaradi neplačila elektrike in vode? Stari dolgovi bi povzročili odklop in so jih verjetno poravnali, nastali pa so novi. FURS bo odpisoval neplačane davčne obveznosti do državnega proračuna, če dolg ne bo presegel 50 evrov. Ne vemo, ali je takih dolžnikov veliko, saj bi jih z ozirom na pol milijona evrov predvidenih sredstev lahko bilo celo do 20.000. Koga bo odpis dolgov najbolj razbremenil? Treba se je vprašati tudi o enakopravnosti ljudi, saj nihče ni dolžan pristopiti k odpisu dolgov in bodo ljudje s strahom zrli v obraze uslužbencev, ki jim bodo pojasnjevali, ali je njihova občina k temu pristopila ali ne, s pričakovanjem pa tudi odpirali spletne strani. Tisti, ki jih znajo in imajo kje.
Upravičenci morajo obrazce oddati med 3. avgustom in 31. oktobrom, dogovori pa morajo biti sklenjeni najpozneje do 31. januarja 2016. Tako bomo prav kmalu izvedeli, kaj bo odpis prinesel.
Vsekakor daje upanje mnogim, ki so v ponedeljek stopili na pot odpisa. Treba pa bo počakati vsaj na začetek novembra, ko bo mogoče zagotovo reči, koliko je bilo prosilcev in kaj so jim odpisali, predvsem pa, ali so si oddahnili. Čas odpisa je namreč oddaljen, saj sega dve leti nazaj, oni pa morajo živeti danes, tu, v svojem domu, plačevati, prositi, rotiti, hoditi okrog in čakati. Lahko torej upamo, da se bo odpis nadaljeval, ali pa gre samo za enkratno potezo države, ki ima tudi posebno sporočilo? Kakor ga kdo razume in razlaga. Vsak lahko celo po svoje. Počakajmo in odpis bo pokazal prednosti, morda pa tudi kakšne slabosti. Zagotovo pa so nujni spremljevalni ukrepi.
Prav te dni smo pri Varuhu človekovih pravic vložili novo zahtevo za oceno ustavnosti, v kateri izpodbijamo 25. člen Zakona o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin (ZUUJFO) v delu, ki se nanaša na uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, to je subvencije najemnine za najemnike tržnih in hišniških stanovanj. Po našem mnenju gre za čezmeren in nedopusten poseg v pravice tistih najemnikov tržnih stanovanj, ki izpolnjujejo merila upravičenosti do subvencije najemnine. ZUPJS je pred to spremembo namreč najemnikom stanovanj omogočal uveljavljanje dveh delov subvencij, zaradi česar so bili glede na svoj ekonomski položaj izenačeni s položajem upravičencev do neprofitnih stanovanj. Pri odpravljanju te pravice gre za bistveno poslabšanje materialnega položaja socialno šibkih najemnikov tržnih stanovanj, ki bi bili sicer upravičeni do neprofitnih stanovanj, vendar jih zaradi neustreznega stanovanjskega fonda posameznih občin ne morejo dobiti. Ali se s tem torej ustvarja še več brezdomstva? Vsekakor, saj bo takih ljudi zagotovo veliko, občine pa jim primernega bivališča ne bodo mogle ponuditi.
Tudi po mednarodnem pravu človekovih pravic je Slovenija dolžna zagotoviti varnost uživanja bivališča vsem ljudem, dolžnost pa je prenesena na lokalno raven in se od občinskih organov pričakuje, da zagotovijo pogoje za izvrševanje teh pravic brez vsake nedovoljene diskriminacije, ki bi upravičence postavljala v neenak položaj. Tu pa gre prav za to. Številne občine po Sloveniji namreč še vedno nimajo dovolj neprofitnih stanovanj oziroma bivalnih enot, o čemer Varuh vsako leto poroča. Zaradi različnega števila neprofitnih stanovanjskih enot po občinah se je s sistemom dodeljevanja subvencij najemnin doslej dosegala enakopravnost vseh, ki so bili upravičeni in ki so uveljavljali pravico do najema pod neprofitnimi pogoji. Stanje je novi zakon porušil. Državno breme morajo spet nositi socialno šibki, ki za ekonomski položaj niso odgovorni, so pa najranljivejši. Varuh zato opozarja na diskriminatorno obravnavo ljudi, ki se znajdejo v povsem enakem položaju, a je izhod zanje, glede na občino, v kateri prebivajo, tako različen.
Država tako hkrati rešuje nekatere socialno šibke in jim odpisuje dolgove (a za nazaj in pod pogojem, da ta trenutek dobivajo socialne transferje), po drugi strani pa ustvarja neenake pogoje za pridobivanje tako potrebnega prostora, kot je dom, in povečuje tveganje za brezdomstvo.
Odveč je opozarjati, da to lahko vodi v nove stiske družin, ki bremen bivanja ne bodo zmogle in jih bo morebitni nov odpis dolgov, če bo do njega kdaj spet prišlo, doletel že kje na cesti ali pod mostom.
In kaj bodo takrat rekli njihovi otroci, ki naj bi bili naše bogastvo, a bodo živeli v rejniških družinah, daleč stran od staršev, ki jim bodo morda očitali, da jim niso znali in zmogli ponuditi doma? Je družina potem res še tista osnova, v kateri naj bi vladali harmonija, ljubezen, spoštovanje in razumevanje?
Država mora vedeti, kaj dela in zmore narediti desna roka, da ne obremeni leve, ali obratno. Državna malha se polni in prazni in prav čudežno je ujeti ravnovesje. Revnejši del prebivalstva lahko torej le čaka na ukrepe, ki mu bodo pomagali dočakati varnejši jutri. Upanje res umre zadnje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
