Pri časovnem pogledu nazaj
nam iz preteklih dogodkov
odzvanjajo predvsem posledice,
pri pogledu naprej pa pričakovanja.
(Neznani avtor)
Iz zgodovine bi se morali marsičesa naučiti. Pa smo se? Nenehno obeležujemo »posebne« dneve, ki spominjajo in opominjajo na vojne, poboje, grozodejstva, nasilje, množične kršitve človekovih pravic. Na take dneve, ko iščemo vzroke in posledice, smo še najbližje možnosti, da bi se kaj spremenilo. A običajno mine dan, teden, mesec, posvečen boju proti eni izmed oblik nasilja, in spet je tako kot prej. Vsak na svojem braniku, s svojimi idejami, pričakovanji, hotenji, vestjo, nekritičnostjo, celo s popolnoma različnimi pogledi na eno in isto stvar.
Navadno vsak vidi le svojo zgodbo. Ta je zanj zagotovo najhujša, najtežja, zaradi nje je ranljiv, občutljiv in zato pričakuje pomoč. Tudi od Varuha – da bo ugotovil kršitve, zahteval spoštovanje pravic, se zanj boril, dosegel spremembe in pravičnejši svet. Od tod razočaranje mnogih, ki stopajo na napačno pot iskanja pravic, včasih prezgodaj, včasih prepozno, neuki, nevedni ali celo preveč zahtevni. Marsikdaj pričakujejo nemogoče. Da bo pravnomočna sodba spremenjena, da ne bo rubeža, deložacije, da bo pokojnina ponovno odmerjena, in to višje, da bo mogoče dobiti zdraviliško zdravljenje, hitrejšo operacijo, brezplačna zdravila, živeti brez hrupa, smradu in v zdravem okolju, dobiti zaposlitev in prejemati plačo. Ljudje tudi v pismih Varuhu pokažejo svoje emocije. Včasih obupujejo, drugič grozijo, zahtevajo, opozarjajo …
Zelo odmevni so primeri z emotivnim nabojem, ki se dotikajo širšega kroga ljudi in v njih čustva omogočajo identifikacijo s predstavljeno zgodbo. Zato se po taki zgodbi o družinskem nasilju navadno poveča krog tistih, ki opozarjajo, da službe ne opravljajo svojega dela, da so neresno jemale primer, da je bila prepoved približevanja storilca žrtvi neuspešna, da so že prej svarili, da bo do tega nekoč prišlo. Močne emocije lahko celo pripomorejo k hitrejšim spremembam, in to na bolje, saj pretresljivi dogodki običajno pokažejo na resno potrebo po korekciji zakonodaje ali vsaj boljši praksi. Ne nazadnje so prav žrtve nasilja tiste, ki morajo sporočati in zahtevati. Pred podajo ovadbe in pričanjem namreč ni mogoče računati na obsodbo storilca, pa četudi je očitno, da je kriv. Seveda tudi druge službe, vključno z zdravstveno in na tem področju kdaj celo psihiatrično, ne smejo odpovedati. Žal pa se pogosto dogaja prav to. Slaba praksa se ne bi smela ponavljati, morala bi se izboljševati.
Zlasti če so v zgodbe vpleteni otroci, se sproščajo močne emocije in zbujajo zahteve po strožjem kaznovanju. Ni treba ugibati, katera kazen je po mnenju ljudi za takega storilca primerna: »opazovalci« bi zahtevali najstrožjo. Pa bi to vplivalo na druge storilce? Je zgolj s kaznimi, ki morajo biti ultima ratio, mogoče spremeniti obnašanje ljudi, nasilje v nenasilje in strpnost? Zgodovina uči, da le začasno. Mnogo pomembnejša je stalna preventiva.
Kaj pa solidarnost in humanost? Tudi teh smo običajno deležni po medijskih odzivih na hude dogodke. Ob katastrofalnih poplavah, potresih, žledolomu, hudih bolezni se v ljudeh običajno nekaj zgane – prispevajo, se trudijo in pomagajo, saj so srečni, da se ni zgodilo njim. Veliko lažje je namreč pritisniti na tipko in oddati pol evra, da le nisi sam v taki godlji. Imaš dober občutek, sediš pred televizorjem, s hrano in pijačo, nekdo tam daleč pa bo – upaš - deležen tvoje pomoči.
Sama menim, da je država prva poklicana, da pomaga. Še tako prizadevne humanitarne organizacije in posamezniki ne morejo rešiti vseh – jim kupiti hrane, šolskih potrebščin, omogočiti počitnic, zdravljenja, boljših ortopedskih pripomočkov ... Včasih se celo zdi, da bi vsak potreboval odličnega odvetnika in prav takega zdravnika. Da bi ju imel ob sebi in bi ga sproti »reševala«.
Kaj pa sovražni govor, širjenje negativnih stereotipov in nestrpnosti? Strah in sovraštvo sta čustvi, ki pogosto rušita že zgrajene mostove, uničujeta družbo in posameznike, ki bi morali s svojo različnostjo prispevati k strpnosti, sobivanju različnih življenjskih kultur, slogov, ver in pripadnosti tako različnim skupinam ljudi.
Z našimi zakoni večinoma ni nič narobe, toda pravice ostajajo zgolj na deklarativni ravni, v praksi pa so mnoge izničene, tudi v imenu krize. Kako ravna država? Kaj reči, če tudi sama krši človekove pravice in se ta njen vzorec kapilarno prenaša na vse družbene podsisteme?
Nekateri žal pojmujejo človekove pravice kot privilegij, ki ni vedno dan.
Menim, da bi morale biti človekove pravice sistemsko zgrajene in potekati po vertikali, vse od vrtca naprej. Tam se začne graditi osebnost, ta proces pa se nadaljuje v šoli in pozneje v življenju, polnem preizkušenj, ljudi, institucij in poti. Poiskati bi morali ravnovesje med socialno in ekonomsko razvitostjo, predvsem pa druge spoštovati tako kot sami sebe.
Tako pa imamo navadno dva vrednostna sistema, in sicer tistega, ki velja ali bi moral veljati za nas, in onega za druge. Tako ne gre. Premnoge vrednote, o katerih smo govorili leta in desetletja, so padle na izpitu lakomnosti, pohlepa ter želje po bogastvu in slavi.
Zato je pri uveljavljanju človekovih pravic in njihovem doslednem spoštovanju tako težko računati na pozitivno plat emocij. Na tiste, ki bodo gradile, ozaveščale, nas opominjale in vedno znova prežemale. Ne »padamo« le na lastnih izpitih, temveč predvsem pod vtisom drugih okoli nas: množic, politike, medijev, zlaganih predstav o svetu tam gori ali doli, blizu ali daleč.
Idoli izginjajo, dobre novice se umikajo slabim, morala je pogosto na zelo nizki stopnji. Še dobro, da imamo emocije. Imamo izbiro, da delujemo pod vplivom destruktivnih čustev ali pa se prepustimo pozitivnim in konstruktivnim, ki gradijo in povezujejo, premikajo, ustvarjajo, spoštujejo in ne ovirajo, pa tudi ne zatirajo. Imamo torej izbiro.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
