Seveda, dogajanje v zadnjih dneh je bilo nadvse instruktivno. Še enkrat več smo se lahko prepričali o strukturi in kakovosti slovenskega javnega diskurza; spoznali smo naravo ekonomske stroke in zaslutili, v katero smer se bo v prihodnjem desetletju razvijala Evropska unija.
Prepričljivo oceno strukture in kakovosti odziva slovenskega javnega prostora na (ob)-grško dogajanje so že podali redki mediji in nekateri kolumnisti. Še enkrat več se je pokazalo, kako zelo je v mainstream slovenske res publice vtisnjen socialistični pečat. Iz časopisov in spletnih portalov je kar vrvelo pridušanj o krivicah, ki se godijo Grčiji, o nemškem jarmu ter o brezobzirnem globalnem neo-liberalizmu. Človek bi vse to še razumel, če ne bi hkrati ta ista grška situacija v temeljnem ogrožala tudi slovenskih ekonomskih interesov.
Ideološka koprena je bila tu močnejša od jasnih in za Slovenijo skrb zbujajočih številk. Toda, kot ugotavljam iz dneva v dan, tudi v prijateljskih stikih s tistimi, ki se imajo za slovensko ali pa grško (radikalno) levico, imenovalec je skupni: nas sploh ne zanima, od kje pride denar. Važno je, da ga imamo tukaj in zdaj. Če ga že porabimo, pa bo spet prišel od nekje – ni važno kje…
Povedano najbrž v kvalitativnem smislu ne more biti v čast nikakršnemu javnemu diskurzu o(b) Grčiji, a ta je v Sloveniji še na nižji ravni. Iz naslovnic nadvse resnih medijev nas prepričujejo, da Grki že niso leni, ker tak tudi ni nek grški mož neke slovenske žene. Pomislite, malce poletno, katera žena pa se rada pohvali, javno, da je njen mož lenuh! In malce bolj zares: od kdaj pa lahko z lenih (ali delovnih) posameznikov sklepamo na narod kot celoto? In saj res, ali kdo še resno trdi, da je Grke ugonobila lenoba? Lepo vas prosim. Ali si ne zaslužimo nečesa boljšega? Še dobro, da imamo internet.
Ko z njegovo pomočjo pobegnemo v tuje medijske prostore, se pluralnost in s tem kakovost razprav razbohoti. V njih so tokrat vehementno nastopali tudi vrhunski svetovni ekonomisti, med njimi tudi nosilci Nobelovih nagrad. In imeli smo kaj videti: popustili so jim živci, padale so hude in glasne besede.
Znova smo se, hvalabogu, lahko prepričali, da smo vsi iz krvi in mesa in da tudi ekonomija, čeprav temelji na številkah, ni nobena znanost. Je še kako normativna veda, kjer vera v to ali ono ekonomsko teorijo, ki pa jo slednjič lahko potrdi le praksa (ali pa tudi ne), v napetih situacijah pripelje tudi do povsem neznanstvenih čustvenih izlivov. Seveda, na tnalu je morda veliko: če evropski model reševanja krize uspe, se bodo keynesijancem še bolj zamajala tla pod nogami.
Toda karkoli se bo že zgodilo slovenskemu javnemu prostoru, Grčiji in ekonomistom, nova oblika Evropske unije vse bolj dobiva svoj obris. Države z evrom se spreminjajo v jedrno EU, okoli katere bodo bolj ali manj prosto krožile druge satelitske države. Evropa več hitrosti, ki se mi je zdela že od nekdaj vsaj intelektualno privlačna, postaja vse bolj institucionalno otipljiva. Ne verjamete? Kje pa ste ob reševanju Grčije slišali kakšen ne-evrski glas? Evropski uniji sta torej dve in ne ena.
Pred EU so torej še zelo burni, dinamični, a zanimivi časi. Kako se bo v njih znašla Slovenija, pa bo prav tako pokazal čas. Enormna grška kriza na nas deluje kot nevarno poživilo, saj prispeva k utvari, da je v primerjavi z Grčijo pri nas vse v redu. Pa ni. Grkom in Grčiji smo si bolj podobni, kot si želimo in upamo priznati. Počakajmo do jeseni in prepričali se boste na lastne oči. Upam, da se tudi tokrat motim.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
