Slovenija je socialna država, pa vendar si bomo leto 2014 pri Varuhu zapomnili po opozorilih ljudi, da država ni prijazna do mnogih tistih, ki želijo delati, a so delo izgubili ali ga ne morejo dobiti. Nekateri so delali, pa niso bili plačani. Živeti morajo od socialnih transferjev, pa čeprav s tem izgubljajo dostojanstvo. Ali torej ustava v praksi res v celoti velja?
Človekove pravice in temeljne svoboščine
so prirojene pravice vseh ljudi.
Njihovo varovanje in uveljavljanje
je prva naloga vlad.
(Dunajska deklaracija, sprejeta na Svetovni konferenci o človekovih pravicah leta 1993)
V petek, 19. junija, sem predsedniku Državnega zbora RS dr. Milanu Brglezu predala 20. redno Letno poročilo Varuha, tokrat za leto 2014. V njem so predstavljene ugotovitve o stopnji spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi analize prejetih pobud ter pogovorov in problemov, s katerimi se srečujejo pobudnice in pobudniki v odnosu do vseh vej oblasti. Omenjeni so primeri slabega upravljanja in neučinkovitega izvajanja oblasti, številne teme pa širše obravnavamo tudi na lastno pobudo, zlasti če ugotovimo, da gre za sistemske nepravilnosti.
Poročilo bodo obravnavali Državni svet, njegove komisije, Vlada in matična Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Vse ugotovitve in razprave bodo podlaga plenarni seji Državnega zbora RS, ki bo obravnaval Varuhova priporočila in se odločil o njihovem sprejemu.
Varuhinja sem malo več kot dve leti. Državnemu zboru sem predala že tri poročila, prvo za obdobje moje predhodnice.
Nenehno dobivam vprašanja tako strokovne kot laične javnosti, tudi ob številnih obiskih na terenu, predavanjih, nastopih, konferencah: koliko lahko Varuh naredi, kaj je predlagal in spremenil, kako je z njegovo močjo in upoštevanjem priporočil, ali nas država potrebuje in kaj za davkoplačevalski denar ustvarimo. Zato sem sklenila, da bom v vseh svojih šestih letih mandata jasno, nedvoumno in odločno spremljala tudi udejanjanje priporočil v praksi. Lani smo jih državnim organom dali 150. V Državnem zboru so bila sprejeta vsa, dodali so še štiri svoja, a žal se jih je uresničilo premalo. Nekatera so sicer v procesu uresničevanja, o mnogih reformah govorijo ministri dan za dnem. Pripravljajo se zakoni, toda ljudje morajo živeti in preživeti že danes. Rešitve prihajajo bodisi prepočasi ali jih sploh ni. Izredno težko je, kadar je v delo in reševanje posameznih problemov vpetih več ministrstev. Skoraj nemogoče.
Zato je izdaja letnega poročila spet priložnost, da stopim pred javnost in predstavim številne kršitve. Mnoge od njih prizadenejo samo posameznike, nekatere so že odpravljene, celo z opravičilom uradnikov, nekateri sistemski problemi pa zahtevajo resnejši in celovitejši pristop. Poročilo na 400 straneh je težko predstaviti v kolumni, ki naj ne bo le aktualna, temveč tudi kritična - z rešitvami, idejami in pričakovanji.
Tako smo že pri aktualnem sovraštvu, nestrpnosti in sovražnem govoru. Ali obstaja in koliko ga je? Naj ga odkrivajo tisti, ki so za to poklicani, ali tudi drugi? Naj bo pregon tisti, ki ga bo reševal, sojenje pa mu bo s primerno sankcijo »zaprlo usta«? Zagotovo je kritični javni diskurz potreben. A v duhu široke svobode govora in brezpogojnega spoštovanja različnih pogledov, tudi tistih, o katerih govorimo in pišemo. Kot partner in podpornik neodvisnega povezovalnega telesa Z (od)govorom nad sovražni govor želimo oblikovati prakso sprejemljivega javnega govora. Zato njegove omejitve ne vidimo v novi medijski zakonodaji, ki nalaga strožjo odgovornost medijem in oblikovalcev spletnih vsebin, saj pogosto prav mnogi komentarji netijo razdor, sovraštvo in nestrpnost, prizadenejo čast in dobro ime posameznikov, akterji pa so varno skriti s psevdonimi in anonimnostjo. Evropska sodna praksa oži krog dopustnosti in širi pojem odgovornosti, čemur pritrjujemo. Po sodbi Delfi proti Estoniji nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Pa naj je ljudem to všeč ali ne.
Tudi neenaka obravnava ljudi je pojav, ki se ga zavedajo predvsem predstavniki ranljivih skupin. Ni vse v zakonodaji, veliko je v ljudeh, ki jo izvajajo. Nikoli, prav nikoli ne bo mogoče vseh načinov in oblik obnašanja »vtkati« v zakone, ki bodo narekovali pravila nediskriminatornosti. Je soj medijskih luči tisti, ki razkrije osumljence, obdolžence, obtožence in celo obsojence? Se posameznik, ki ga sodišče oprosti, lahko opere »krivde«, potem ko so ga ljudje že obsodili? Ali sploh kdo verjame, da je bil postopek pravičen in pošten? Ali omejitve osebne svobode vedno spoštujejo človekove pravice, osebnost in dostojanstvo? K varčevanju usmerjeno zmanjševanje števila strokovnih kadrov, slabe in dotrajane zaporske zmogljivosti, premajhna skrb za koristno porabo časa obsojenih, ki jih nekoč čaka življenje na svobodi, in celo prepotrebna samooskrba v slovenskih zaporih so zagotovo vprašanja, ki kar kličejo po odgovorih. Kaj pa osebe z duševnimi motnjami in v socialnovarstvenih zavodih? K sreči smo v teh dneh prav na tem področju uspeli z zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o duševnem zdravju.
Kako ljudem razložiti, da Varuh ne sodi in razsoja in da mora tudi on spoštovati pravnomočne sodne odločitve, da je zloraba oblasti naklepno kaznivo dejanje, ki ga je treba dokazati, da so postopki še vedno predolgi, pa čeprav se povprečni čas reševanja zadev na naših sodiščih med drugim zaradi nove zakonodaje skrajšuje, a ne povsod in za vsakogar? Nekaterim škoduje celo uporaba pravnih sredstev, ki je zagotovo njihova pravica, ki jim je ni mogoče očitati. Niti Evropsko sodišče za človekove pravice ne razsoja po skrajšanih postopkih, ki bi hitro prinesli olajšanje, vsaj z odločitvijo. Kako se počutijo tisti, ki v pravdah uspejo, pa jim nasprotniki kljub temu grenijo življenje z izkoriščanjem prav vseh možnosti in medtem pridno selijo svoje premoženje na varno? Ko revežem uspe, je razočaranje skoraj še večje. Ni firm, ni računa, ni denarja, ni niti tistih, ki bi morali za zapahe? Kaj to pomeni in kaj prinaša pravica le na papirju? Ne morejo poravnati dolgov, še manj pa si ozdraviti uničeno psiho in pridobljene bolezni.
Tudi v našem zdravstvu so pomanjkljivosti. Iz bolnišnic uhajajo zgodbe, ki jim novinarske kamere dodajajo imena, vrtoglave zneske škode, mrtve, čakajoče in prestrašene. Kaj je sploh res? Na drugi strani so namreč svetovno znani zdravniki, »bogovi« v belem, s presežki znanja in uspehov, pa žal tudi izrazito slabo plačane medicinske sestre. In spet zgodbe, ko ne veš, kaj je res in kaj ni. Ugibanj o resnici ne sme in ne more biti, vse karte je treba razkriti. Uspehov je zagotovo mnogo več kot žalostnih zgodb, pa je kljub temu vsaka preveč in odveč. Še dobro, da imamo zastopnike pacientovih pravic, ki poslušajo, slišijo, rešujejo in marsikaj izvedo. So vir tolažbe in upanja in pomoč pri uveljavljanju pravic. Zdravstvo je za ljudi zelo pomembno.
Bodo ljudje zbolevali tudi zaradi grehov iz preteklosti, strupenih kovin v zemlji in pridelkih ter smradu, hrupa in drugih okolju in prostoru tako znanih primerov, ki kršijo Aarhuško konvencijo? Bomo za vse kazni sploh našli denar, da jih bomo lahko poplačali? In zakaj sploh plačevati kazni?
Izbrisanim se nismo opravičili, pa čeprav so bile te kršitve po obsegu in oblikah najhujše v zgodovini samostojne Slovenije. Po vojni nekaterim mrtvim nismo postavili obeležja in med živimi je še vedno razdor med »vašimi« in »našimi«, saj posmrtni ostanki nekaterih žrtev še vedno nekje ležijo in se od njih s svečkami pred rovi poslavljajo svojci in drugi žalujoči. Dokler se ne bomo primerno poslovili od preteklosti, ne bo prostora za sedanjost in prihodnost, kajti če ljudi razjeda preveč vprašanj, se ukvarjajo s stvarmi, ki ne morejo prinašati pozitivnih rešitev. Mimo nas gredo žalujoči za SDK, v vrstah so prekarni delavci in pred bankomati čakajoči na plačo in pokojnino (ki mnogim ne omogočata niti preživetja). Bodo najrevnejšim dolgovi odpisani? Bo v prihodnje mogoče zmanjšati brezposelnost in pojasniti, zakaj bodo morali starejši delati še dlje, mlajši pa čakati na zaposlitve? Plače. Če zamujajo, so na meji preživetja ali pod njo, je vse negotovo in je odveč govoriti o pravi socialni državi. Zaradi mnogih kršitev pa tudi o pravicah otrok, starejših, bolnih, invalidov, oseb s posebnimi potrebami. Skrb zanje bi morala biti preizkusni kamen za državo, ki se kljub krizi tu lahko pokaže kot čuteča, razumevajoča, poštena in pravična. Ljudje niso krivi, da imajo poseben status, ki mu pripadajo dodatne pravice. Sami ali njihovi bližnji so že marsikaj poskusili, da bi bilo lažje. Zakaj mora otrok na televiziji s spremenjenim glasom in »zatemnjen« (ali celo razkrit) pripovedovati javnosti, da zvečer ni jedel, da mora biti »bolan«, ker nima denarja za izlet, ker sta ekskurzija ali maturantski ples predraga? Mora nositi breme svojih bolnih staršev, oditi v rejništvo, ker so ostali brez strehe nad glavo? Morda so davčne oaze res zakonite, vendar pri besedi davki pomislim, da jih je pač treba plačevati in se ne skrivati pred njimi. Tudi zaradi njih bi marsikdo lahko živel bolje, saj bi bila blagajna morda napolnjena. Denar mora biti tudi stoodstotno »čist«. Ali je to sploh mogoče vedno preveriti? Kako da ga je nekaterim dano toliko zaslužiti? So morda imeli taki srečo ali pa res tako bogate sorodnike in prejeli dediščino? Mnogi brez sramu potujejo po svetu, imajo hiše, jahte, bajno premoženje, tudi daleč v oazah; doma pa skoraj od lakote umirajo tisti, ki so jim zaupali svoje pridne delovne roke in »možgane«, se zgarali, plačila za delo pa ni od nikoder. Ali ni to sramotno? Ali ti ljudje nimajo vesti in morale? Ali so »pokopali« celo deset božjih zapovedi, ki lepo učijo o lažeh in kraji? Iskati luknje v zakonih je žal umetnost marsikoga. Vsak, ki to zna, jih najde. Nekateri pa jih ne iščejo. Tudi poštenih ljudi je namreč zelo veliko. Zato je treba poročati tudi o pozitivnih zgodbah, saj so navdih in spoznanje, da le ni vse tako črno.
Tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti morata s pravnimi predpisi in zlasti z njihovim udejanjanjem v praksi preprečiti erozijo pravne in socialne države. Dovolj hitro in predvidljivo ravnanje sodne veje oblasti pa mora ljudem povrniti zaupanje in dostojanstvo, da bodo celo najranljivejši začutili, da so pravice nedeljive in za vse popolnoma enake – da jih ni mogoče kupiti ali izgubiti na razprodaji vrednot.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
