Zagotovo k temu prispevajo tudi mediji, ki odkrivajo v nebo vpijoče probleme in jih včasih celo pomagajo razrešiti. Marsikdo se takrat, ko se mu zdi, da je vse drugo odpovedalo, obrne na medije. Je to prav? Je edini izhod? Marsikdaj žal res.
Gre za človekov notranji svet,
za počlovečenje človeka.
Ko se spremeni človekova notranjost,
se spremeni vse, celotni svet.
Nič se ne zgodi v svetu,
kar se ni prej rodilo v glavah in srcih ljudi.
Vsaka nizkotnost in nasilje, ki izbruhne,
sta se že dolgo pred tem ugnezdila kot sovraštvo
globoko v človeku.
Sovraštvo je silna moč, velika kot ljubezen,
vendar moč, ki uničuje.
Sovraštvo je pot do smrti.
Nasilja ne moremo premagati z nasiljem.
Krivic ne moremo odpraviti s krivicami.
Hudega ne moreš popraviti s hudim.
Teme ne moreš pregnati s temo.
To zmore samo svetloba.
Sovraštva ne moremo pozdraviti s sovraštvom.
(Phil Bosmans)
Pobudniku za začetek postopka pri Varuhu človekovih pravic je center za socialno delo izdal odločbo, da je upravičen do subvencionirane tržne najemnine za stanovanje, v katerem živi z veliko družino. Za izplačevanje subvencije je bila pripoznana občina, v kateri bivajo. Zatrjeval je, da občina obveznosti iz omenjene odločbe ne izpolnjuje, zato njegovi družini že grozi deložacija. Med obravnavo pobude se je to potrdilo, presenetilo pa nas je, da center ni poskusil z izvršbo. Razlog za neizpolnjevanje obveznosti je bilo namreč nestrinjanje občine z izdano odločbo. Na centru so menili, da nimajo nobene pravne podlage, da bi lahko kakorkoli ukrepali proti občini. S tem se nismo strinjali, saj je center dolžan na pobudo stranke podati predlog za izvršbo na Finančno upravo RS oziroma ga vnesti v aplikacijo e-izvršbe. Sprašujemo se, ali bi bilo enako, če davka ne bi plačal občan. Bi občina čakala? Pravni postopki bi nedvomno stekli, in to takoj. Pobudniki nas namreč pogosto opozarjajo, da zna država za svoje obveznosti dobro poskrbeti; kadar je v podobni situaciji sama ali njene lokalne skupnosti, pa nima posebnega usmiljenja in meni, da lahko zavlačuje in ne izpolnjuje svojih obveznosti, saj se ji ne bo nič zgodilo. Kakšen zgled s tem daje?
Na Varuha se je obrnila tudi družina, ki ji je plaz septembra 2014 uničil stanovanjsko hišo, grozi pa tudi njihovim kmetijskim objektom. Nov dom in objekte za kmetijsko dejavnost so želeli zgraditi na eni izmed dveh lokacij, kjer imajo v lasti kmetijska zemljišča. Lokaciji sta v dveh občinah, v obeh pa bi bilo treba izpeljati postopek sprememb in dopolnitev veljavnega občinskega prostorskega načrta, s katerim bi se spremenila namenska raba (dela) kmetijskih zemljišč v stavbna zemljišča, kar bi omogočilo tudi preselitev kmetije. Nobena izmed občin omenjenega postopka v bližnji prihodnosti ni imela v načrtu, in tudi če bi ga začela, bi trajal nekaj let, kar pa bi bilo za družino vsekakor predolgo, saj so njeni člani živeli ločeno, pri več sorodnikih. Ena izmed občin je v zvezi s problematiko pridobila tudi predhodni mnenji Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstva za okolje in prostor, iz katerih pa ne izhaja zagotovilo, da bosta za takšen predlog spremembe namenske rabe podali pozitivna mnenja. To pomeni, da kljub nekajletnemu postopku pobudniki ne bi imeli zagotovila, da bi lahko na katerokoli od zemljišč, ki ju imajo v lasti, preselili svojo kmetijo. Družina je sama kupila drugo zazidljivo parcelo, vendar bodo tam lahko postavili le stanovanjsko hišo, kmetije pa ne bodo preselili, saj je ta parcela preveč oddaljena od kmetijskih zemljišč in kmetovanje tam ne bi bilo donosno. Zato so kmetijsko dejavnost opustili. Vsekakor pobuda kaže na problematiko, ki smo ji lahko priča ob hudih naravnih nesrečah. Je to prava rešitev? Znamo biti kdaj hitrejši in bliže ljudem, ki jih prizadenejo tako hude nesreče? Je dovolj, da zbiramo materialna sredstva – pralni stroj, električni štedilnik, hladilnik, nekaj hrane, obutve, denarja …? Znamo kdaj narediti izjemo, na primer pri dejavnosti, s katero se oškodovani preživlja, ni pa sam kriv za nesrečo, ki se mu je zgodila? Vse polno vprašajev, klicajev, premalo pa odgovorov.
Kaj pa prijava stalnega oziroma tako imenovanega zakonskega prebivališča? Neenotna praksa organov je prizadela že (pre)več posameznikov, ki bivajo na območju Republike Slovenije. Za državo birokratska odjava iz registra stalnega prebivalstva pomeni uresničevanje javnega interesa – domnevno popolne in točne evidence stalno in začasno prijavljenih posameznikov na območju države, nikakor pa ni jasno, ali je zgolj z odjavo posameznika z naslova stalnega prebivališča oziroma z izbrisom iz registra ta namen dosežen. Posameznik namreč izgubi vse temeljne pravice, ki mu na podlagi stalnega bivališča pripadajo. Brez bivališča pravzaprav ne obstajaš. Tako je neki fant, ki je imel bivališče pri očetu, odšel na nekajmesečno delo v Nemčijo. Po vrnitvi je na nabiralniku opazil drug priimek, saj je bil oče deložiran. Z njim je »odšel« tudi sam. Izbrisali so ga, bivališče je dobil na Karitasu. Tam pa tudi pomoč. Razmišlja, da bi spet odšel, saj v državi, v kateri je bival vse svoje otroštvo in mladost, ni nikjer več zapisan in ga nihče ne pogreša. Še dobro, da imamo dobrodelne in humanitarne organizacije! Varuh meni, da je to resno problematiko nujno urediti.
Iz registra stalnih prebivalcev so lahko izbrisane tudi osebe z duševno motnjo, medtem ko so na zdravljenju v psihiatričnih bolnišnicah, pa tudi tisti, ki so v zaporih, in še marsikdo. Hudo je, ko izveš, da te ni. Da nikjer ne obstajaš, pa čeprav si živ in bi še kako rad obstajal in tudi delal!
Mediji so poročali o primeru državljana Bosne in Hercegovine, ki ga obravnava tudi Varuh. Ta pobudnik je leta 1996 pri svojih petih letih prišel z očetom iz Bosne v Slovenijo, kjer je hodil v vrtec, osnovno šolo in nato še poklicno šolo. Ves čas je tu prebival brez dokumentov, saj mu oče ni uredil statusa. Ko se je zavedel, da je v Sloveniji tujec in ima bosansko državljanstvo, si je priskrbel bosanski potni list in se vrnil živet v Slovenijo, misleč, da je težava rešena. Od leta 2012 je tu živel kot ilegalec, vse dokler ga niso ustavili policisti in mu napisali 800 evrov globe ter mu izdali odločbo, da mora državo v mesecu dni zapustiti. Od takrat izmenično prebiva tri mesece v Sloveniji in tri mesece v Bosni; pri stricu, ki ga zelo težko preživlja in ga v prihodnje ne bo več sprejel. Slovenija je njegov edini dom, saj je tu živel nepretrgano več kot petnajst let. Tu se je izobraževal in si ustvaril socialno mrežo. V Bosni pa živi kot tujec, ne obvlada jezika in se počuti nelagodno. Oče ga ne more preživljati, zato tudi instituta združitve z družino ni mogoče uporabiti. Poskušal se je zaposliti, a neuspešno. Kot prosilec za mednarodno zaščito bi bil zavrnjen. Dejstvo je, da mu je država dolgotrajno dopuščala bivanje, kar bi lahko omogočilo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi mimo pogojev, ki jih določa Zakon o tujcih. Bo to mogoče? Bo lahko ostal v Sloveniji več kot tri mesece?
Ljudje, ki se morda ne znajdejo in ne poznajo zakonov, se nekega dne lahko znajdejo v zelo neugodni življenjski situaciji. Ali je v takih primerih mogoče uporabiti izjeme in ali jih zakoni sploh določajo?
Študentom invalidom za prevoz med krajem bivanja in krajem izobraževanja Zakon o prevozih v cestnem prometu omogoča nakup subvencionirane mesečne vozovnice v javnem prometu, vendar zaradi svoje gibalne oviranosti javnega prevoza ne morejo uporabljati. Po Varuhovem mnenju je to nedvomno diskriminacija. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je z mnenjem Varuha strinjalo in že leta 2013 napovedalo, da bo diskriminacija odpravljena do konca istega leta, vendar je ostalo pri obljubah. Prizadeti študentki invalidki smo svetovali, da pri ministrstvu vloži predlog za povrnitev 750 evrov, kolikor je znašala škoda zaradi diskriminatorne zakonodaje, vendar je bil zavrnjen; z navedbo, da za izplačilo tega zneska nimajo pravne podlage. Zato smo pobudnici predlagali, da na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja vloži tožbo za odškodnino zaradi diskriminacije. Bo to storila? Bo uspela? Kdaj bo odpravljena diskriminacija vseh, ki jo doživljajo na tak način?
Vse polno je primerov, ki kličejo po spremembi zakonodaje ali po njeni širši razlagi, vsekakor pa kažejo, da bi moral marsikdo imeti vsaj osebnega odvetnika, ki bi zanj stopal na preštevilne pravne poti, dokazoval pravice in jih pomagal udejanjiti. Ljudje se pogosto čutijo drugorazredne, saj brez denarja ne morejo priti do svojih pravic (ali vsaj ne zlahka), pa čeprav njihov plačilni list kaže znesek, ki jim onemogoča brezplačno pravno pomoč. Boli jih prav to, da imajo nekateri denar, moč in pravice, drugi pa le nemoč in krivice. Zamudijo roke, vlagajo napačna ali prepozna pravna sredstva, ne poznajo pravnih poti in preprosto trpijo. Včeraj, danes in morda bodo tudi jutri.
Kje je svetovalna vloga centrov za socialno delo, ki bi morala biti njihova primarna naloga? Utapljajo se v morju papirjev in administracije, iskanju dokumentov, pregledovanju finančnega stanja prosilcev. Ljudje pa čakajo, in kadar z odločitvijo centra niso zadovoljni, čakajo še na odločitev pristojnega ministrstva. Dolgo, pogosto predolgo. Sprva imajo sicer upanje, vendar čez leto, dve zamre. Tudi če imaš morda prav, prepozna pravica ni pravica. V vmesnem obdobju je namreč treba živeti, pa se vprašaš, od česa. Mnogi trdijo, da morajo »navadni« ljudje dosledno spoštovati predpise in roke, plačevati kazni ali biti podvrženi izvršbam, državnim organom pa vsega tega pogosto ni treba. Za nespoštovanje se ni treba niti opravičiti. Pa bi se morali!
Tudi pot na sodišča mnogim povzroči veliko ran, travm, težav in finančnih posledic. Opozarjajo na prepočasno in pristransko sojenje, čeprav bi morala biti prav nepristranskost temeljna vrednota slovenskega sodstva, skrb zanjo in njeno krepitev pa naloga države, njenih organov in tudi slehernega posameznika. Skrb za spoštovanje pravice do nepristranskega sojenja v posameznem sodnem postopku sicer ni v neposredni pristojnosti Varuha, saj se ta skladno z Zakonom o varuhu človekovih pravic ne more vključevati v odprte sodne postopke (razen v primeru neupravičenega zavlačevanja postopka ali res očitne zlorabe oblasti). Samo stranka sodnega postopka lahko doseže spoštovanje te pravice, tudi z uporabo instituta izločitve sodnika. Varuh lahko na problematiko opozarja na sistemski ravni, to pa vedno stori tudi v svojem letnem poročilu. Primerna hitrost postopka, visoka strokovnost in nepristranskost so nedvomno zagotovila za varovanje ugleda pravne države. Ta je sicer večkrat padla na »izpitu« celo na Evropskem sodišču za človekove pravice. Pot do tja je dolga in težka, rešitev je pozna, a vendar nekoč pride in poplača vloženi trud. Če ima seveda pritožnik prav in mu sodišče pritrdi. Država v teh primerih plačuje, a večje od finančnega je vsekakor moralno zadoščenje. Da si imel prav, ker si vztrajal in iskal pravico.
Mnogih napak, zlasti na področju sociale, si ne bi smeli privoščiti, ker prizadenejo ljudi v vsakdanjem življenju, ko gre za biti in preživeti. Ostajajo prepuščeni sebi in drugim – dobrim ljudem. Boj za preživetje navadno vodi v poraz na področju zdravja, zlasti psihičnega. In ko zdravje odpove, se človek ni več sposoben boriti zase, saj mu ranjena psiha to onemogoča. Zato lahko kršitve človekovih pravic na enem področju povzročajo travme in posledice na drugem. Težko se je vživljati v ljudi, ki jih je življenje, pogosto že rojstvo, trajno zaznamovalo. Nekateri imajo posebne potrebe, ki jih mnogi ne opazijo ali jih celo zavestno »preskočijo«. Zato je tako pomembno dostojanstvo slehernega posameznika, ne glede na razlike, prepričanje, stališča, zunanji videz ali potrebe … Kajti videnje drugih, ne le sebe, je tisto, kar nas bogati.
Maj je priložnost, ko je treba razmisliti tudi o času pred 70 leti, ki je mnogim veliko vzel. Vojna namreč vedno le jemlje. Pa ne le življenj. Pušča posledice, ranjene in mrtve. Kuje zamere in razdore, deli ljudi in mnogim ne prizanaša. Po njej se gradi. Navadno lepša prihodnost, a ta ne more mimo posledic preteklosti.
Letošnji 9. maj, dan zmage, Evrope in miru, je prinesel preštevilne proslave tako doma kot v tujini – velike, bogate, bahave, pa tudi skromne in polne pretresljivih besed. Gotovo pa jim je skupno, da si vsi udeleženci vojne želijo mir, ne glede na to, ali so na zmagoviti ali poraženi strani, kajti pred zmago so vedno tudi porazi.
Nazadnje naj omenim taborišče smrti Auschwitz, ki sem si ga z evropskimi varuhi človekovih pravic ogledala tik pred 70-letnico konca druge svetovne vojne. Je neizbrisen pečat trpljenja, mučenja ljudi in skoraj neizbežne smrti. Vsak bi ga moral videti in se na posreden način zazreti smrti mnogih v oči. Tamkajšnje podobe učijo mnogo bolj kot vse besede. Odsevajo realnost časa, v katerem so živeli in le redki preživeli. Težko jih razumemo in težko sodimo o vsem, kar se je dogajalo. Zlasti mladi, ki so šele dobro začeli živeti, in vendar jih polnimo z delitvijo na vaše in naše, na leve in desne, na prave in neprave, na morilce in umorjene. Zakaj? Zakaj ne spravimo zgodovine v knjige, učbenike, filme in pripovedi tistih, ki še živijo? Pravijo, da je zgodovina veda o mrtvih, ki muči žive. Zakaj toliko resnic in zakaj ne pokopljemo vseh umrlih, zapečatimo spomina na vse zlo, ki je bilo in odšlo? Zakaj začenjati znova, ko pa tako blizu, v Makedoniji, vidimo, kaj pomeni spopad, grožnja vojne, streljanje in mrtvi, pa tudi begunci, ki preplavljajo Evropo v želji po golem preživetju?
Ali se res ni mogoče pogovoriti in v imenu prihodnosti ohraniti sedanjost, priznati pa tudi grehe preteklosti? Obstajali so, zato se je treba resnici vseh plati zazreti v oči, odkriti in spoštljivo pokopati vse mrtve in za vedno zapreti teme, ki razdvajajo. Preteklosti žal ne bo mogoče spremeniti nikoli in niti za trenutek. Zato živimo za prihodnost in jo pomagajmo ustvarjati z vso energijo, ki jo premoremo. Ljudje namreč potrebujejo delo za preživetje, streho nad glavo za varnost, oboje za dostojanstvo in tudi ohranitev zdravja. Si tega morda ne zaslužijo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
