Ni malo strokovnih člankov, ki že več let problematizirajo zakonsko ureditev možnosti elektronske vložitve zahtevka za izvršbo in sam postopek izvršbe. O tem vprašanju kot problemu se je že govorilo na pravniških strokovnih srečanjih. Isto vprašanje so naslovili tudi novinarji v televizijskih prispevkih. Spominjam se prispevka na to temo v eni od epizod oddaje Tednik, v katerem so predstavniki pravniških poklicev soglašali, da pravna ureditev »ni dobra«. Tedanji predsednik enega od sodišč v Ljubljani je celo neposredno opisal zakonsko ureditev elektronske vložitve zahteve za izvršbo in postopek te vrste izvršbe kot »neumnost«. A koga tovrstne neumnosti res zanimajo? Vtis je, da pravnikov, visokih predstavnikov pravosodja in funkcionarjev skoraj nič, močno pa le tiste ljudi, ki se pravno nevedni soočijo z grobimi izvršbenimi posegi v življenje in integriteto.
Iz pogovorov z ljudmi in iz pisem državljanov sem lahko razbral komaj verjetno absurdnost prevelikega števila primerov izvršb, opravljenih na temelju elektronske vložitve zahtevka za izvršbo. Posebej so mi v spominu ostali trije primeri. V prvem primeru je študent živel v najetem stanovanju. Pred njim je v tem stanovanju kot najemnik živel moški srednjih let, ki ni bil uspešen podjetnik. Naslov stanovanja je prijavil kot začasni naslov svojega bivanja in v tem času ustvaril za 3.000 EUR dolga do ene od zavarovalnic. Študent je po prijavi začasnega prebivališča in po slabem mesecu bivanja v tem stanovanju odšel na študijsko izmenjavo v tujino. Ni vedel, da je med njegovo odsotnostjo najprej izvršitelj na vratih stanovanja pustil poziv prejšnjemu najemniku k plačilu dolga in poduk o izvršbi, ki bo sledila neplačilu. Ob vrnitvi iz tujine ga je šokiral vstop v stanovanje, ki je bilo izpraznjeno njegovih osebnih stvari. Od televizorja in radia, do računalnika, kolesa in hladilnika. Po obisku odvetnika je za vrnitev osebnih stvari sprožil sodni postopek, ki po letu in pol še vedno ni končan.
Drugi primer je zadeval najemnika teniških igrišč, s pripadajočo montažno teniško dvorano. Lastnik igrišč je bil sorodnik najemnika. Ta sorodnik pa je več let imel dolžnika, od katerega mu niti v sodnih postopkih še ni uspelo izterjati nezanemarljivega zneska dolgovanega denarja. Najemnik igrišč je z družino odšel na tritedenski dopust. V tem času se je pri njem ponovila enaka zgodba kot v prvem primeru: dan po njegovem odhodu obvestilo o rubežu in 17 dan rubež. A absurd je bil še večji: elektronski zahtevek za izvršbo, zatrjujoč 4.000 EUR dolga, je izpolnil prav dolžnik lastnika športnega objekta, ki se je v tem času, predvsem zaradi poskusa izognitve plačilu več zapadlih dolgov, preselil v tujino. Najemnik se je ob prihodu domov srečal z napol izpraznjenim športnim objektom, iz katerega so bile odtujene mnoge vrednejše stvari. Najemnik je začel stresni sodni postopek, ki pa je bil po letu in pol vendarle uspešno končan.
Tretji primer se zdi prav posebej neverjeten. Mlada starša sta bila tri leta lastnika manjšega stanovanja. Po nastopu nepremičninske krize nista več zmogla plačevati kredita, ki sta ga najela v frankih, izplačevati pa sta ga morala v evrih. Stanovanje sta po letu in pol truda s prodajo in znižanjem cene s 110.000 EUR na 78.000 EUR vendarle uspela prodati. Prihranke sta uporabila za plačilo kredita, ki je bil na dan zaprtja znatno višji, kot ob najemu. Preselila sta se v drug kraj in v najetem stanovanju prijavila trajno prebivališče. Dve leti po tem sta na ta naslov prejela obvestilo o izvrši. Brez njunega sodelovanja v postopku je postala pravnomočna odločba o izvršbi, ki jo je zahtevala zavarovalnica, pri kateri sta imela v času lastništva stanovanja urejeno vinkulacijsko zavarovanje za stanovanje. Njun agent, ki sta mu zaupala in plačevala njegove storitve, je »pozabil« obvestiti zavarovalnico o tem, da nista več lastnika stanovanja in se zavarovanje prekinja. Agent je v tem času zamenjal delodajalca in na njune klice ni več odgovarjal. Posebej zanimivo pa je bilo dejstvo, da je zavarovalnica ves ta čas, torej dve leti, pošiljala položnice za plačilo vinkulacijskega zavarovanja na njun nekdanji naslov, četudi je vsakič prejela obvestilo, da naslovnik na tem naslovu ne živi več. Ko pa jima je bilo treba vročiti pravnomočno odločbo o izvrši sta tako sodišče kot zavarovalnica nenadoma uspela poslati dokument na njun novi in pravi naslov. Postopek izvršbe je bil brez njune vednosti končan v času, ko sta po moževi operaciji preživljala dvotedensko rehabilitacijo v enem od zdravilišč. Paru se je potem z zavarovalnico vendarle uspelo dogovoriti, da sta plačala samo (!) polovico terjanega zneska: torej enoletno vinkulacijsko zavarovanje za stanovanje, ki sta ga že zdavnaj prodala. Informacije o tem, kje bi lahko prišla v kontakt z njunim nekdanjim agentom, nista uspela dobiti.
Zgodba pa še ni bila končana. Pomotoma sta plačala 49 EUR manj, kot je bilo dogovorjeno. Zato je zavarovalnica po odvetniku elektronsko vložila zahtevek za izvršbo, ki pa je bil naslovljen na novega lastnika njunega nekdanjega stanovanja. Tudi ta lastnik je v času, ko je izvršitelj na vratih stanovanja pustil obvestilo o izvršbi, dopustoval, a se je k sreči vrnil domov ravno osmi dan po izvršiteljevem obisku in uspel po telefonu pojasniti zmoto. Mladi par je bil o tem obveščen in gospod je že naslednji dan poravnal manjkajoči del dolga. Kljub temu je čez pol leta prejel na domači naslov novo odločbo o izvršbi, ki se je glasila na ta isti nekdanji dolg 49 EUR. Potreboval je nekaj dni, da je zadevo uredil preko spleta in po telefonu. Kljub pomoti mu je zavarovalnica želela zaračunati še 120 EUR za stroške odvetnika. Temu pa se je uprl. Uspešno, zavarovalnica je popustila.
Pred dnevi sem od mlade dame prejel pismo z naslednjo vsebino.
»Imam pravni problem, ki se ne nanaša le name, ampak tudi na mojo sestro in sestrično. Vse tri smo študentke. Pred dvema letoma smo kot študentke živele v najemniškem stanovanju. Nismo bile prijavljene, niti nismo imeli pogodbe. Z lastnico stanovanja se sploh nismo niti videle. Stanovanje so nam predali njeni znanci, ki so bili hkrati prejšnji najemniki. Ob začetku novega šolskega leta smo se preselile v kraj, kjer študiramo in tam najele drugo stanovanje, ker nismo več zmogle kriti stroškov prevoza. Lastnici stanovanja smo v tekočem mesecu sporočile, da tam ne bomo več bivale in se selimo v kraj, kjer študiramo. Poravnale smo vse finančne obveznosti. Dejala je, da smo ji dolžne najti druge najemojemalce, razkazovati stanovanje in podobno, ker ona živi več sto kilometrov stran in za to ne namerava zaprošati drugih ljudi. Res smo stanovanje razkazale dvema potencialnima najemojemalcema, kljub temu, da smo se že preselile v kraj študija in se nam je zdelo, da to ni naša dolžnost. Ko smo jim stanovanje razkazale, so kontaktirali lastnico, a se očitno nihče ni odločil za najem. Ker nam je zadeva postala nadležna in ker smo se sedaj zavedale, da to ni naša dolžnost, smo lastnici prejšnjega stanovanja ene ključe poslale po pošti, za druge pa smo ji sporočile, da jih ima v nabiralniku. Tako smo naredile zato, ker nam je dejala, da se moramo dobiti ter poravnati vse najemnine vse dokler ne bo dobila novega najemnika. Ker smo vedele, da nima naših podpisov, se nismo želele z njo dobiti, da ne bi od nas zahtevala, da podpišemo kakšne sporazume.
Nato je klicala naše sorodnike, jim pošiljala pisma po pošti, češ da naj ji ali oni poravnajo zahtevani znesek, ali pa nas bo iskala policija in nas bo tožila, posledično pa bomo morale poravnati veliko višje zneske. Ker so domači vedeli, kako je s to zadevo, se niso odzvali.
Nekaj mesecev je bilo zatišje, nato pa, ko smo odšle domov, smo dobile v roke pismo iz verodostojne listine – predlog za izvršbo, na podlagi ustnega dogovora. Navedeno je bilo, da smo tej gospe dolžne znesek šestih najemnin, vse dokler ni dobila novega najemnika. Žal pa smo pismo dobile v roke prepozno za pritožbo. Zato smo poslale prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje ter zraven pritožbo. Čez dober mesec smo dobile pritožbo njenega odvetnika na naše razloge za vrnitev v prejšnje stanje, hkrati pa smo bile povabljene tudi na zaslišanje. Pred nekaj dnevi smo dobile pismo, da se naša prošnja ter posledično pritožba zavrne. Kaj naj storimo?«
Na primer sem se odzval burno, skoraj prepričan, da se študentkam godi nezakonita krivica. O tem sem pisal tudi kolegu, odličnemu odvetniku. Na mojo tezo, da bodo študentke plačale nekaj, kar niso dolžne in se jim godi zloraba prava, mi je odgovoril:
»Ko se pokvari avto, vsak pokliče mehanika, ko dobi nekaj iz sodnije, bo pa sam pritožbe pisal … Resno to mislim. Na odvetnika se gleda kot na nepotreben strošek, na pravo pa kot na nekaj, kar zna vsak sam! Točno zato, ker ljudje nimajo pojma, kaj narediti s pravnim problemom, bi morali k odvetniku. In izvršba v tujini poteka enako, kot pri nas, tako da se s tabo ne strinjam. Po mojem mnenju bodo morale tožiti, ker pravnih sredstev v izvršbi nimajo več…
Še zdaleč pa ni to edina neupravičena izvršba. In ker so delale same in bile ali preveč pametne, ali pa preveč lahkomiselne, imajo sedaj pravnomočen sklep, na podlagi katerega dolgujejo znesek, ki ga bodo morale plačati. Za mene to ni šokantno, kot zate. Vedeti je treba, da je tako z vidika upnikov kot tudi z vidika dolžnikov en kup izsiljevanja. In namesto, da bi po tem, ko so punce prejele sklep o izvršbi, šle do odvetnika kot gredo k zobarju, če jih boli zob, ali na policijo, če jih oropajo … Skratka - k strokovnjaku, so delale, kot da se na pravo vsak spozna in bo lahko delal sam svojo obrambo ... Ne bo šlo, žal …
Glede njihovega pisanja o tem, če je možen disciplinski postopek zoper odvetnika, pa jim povej, da je to nesmiselno, saj odvetnik vloži izvršbo, če ima verodostojno listino in ni dolžan raziskovati, če gre morda za nateg stranke. Predvsem pa glede vsebine tale zgodba v primerjavi z nategi, ki se dnevno pojavljajo v praksi, praktično ni omembe vredna ...«
Razumem, kar je treba razumeti: človek se mora »po-brigati zase«, mora odgovorno, odločno in vestno skrbeti za svoje pravice in interese. Tudi ali še posebej, ko gre za pravo, v pravnih postopkih in pred organi oblasti. Odvetniki, ki v praksi uresničujejo družbeno funkcijo odvetništva kot ustavnopravnega instituta, imajo jasno in nepogrešljivo družbeno funkcijo. Vseeno pa se ponovno sprašujem in vprašanje postavljam javno nedoločenemu številu pravnikov: naj sistemska ureditev in praksa tudi glede tega vprašanja izvršb ostaneta, kot do sedaj? In bo v praksi še naprej tako, kot je? Prepogosto absurdno in onkraj meje norosti? Koga to res briga?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
