Dolžnosti so stvari, ki jih je treba storiti,
da se drugim zagotovi njihova pravica.
Če nihče ne stori svoje dolžnosti,
nihče ni deležen pravice,
ki mu pripada.
(Phil Bosmans)
Krivice vedno bolijo. Nanje je treba opozarjati. Tudi zato, da se nikoli več ne bi ponovile. Pri Varuhu se srečujemo s številnimi pobudami nesrečnih ljudi, ki ne vedo ne kod ne kam. Nekateri so v iskanju svojih pravic prehodili dolgo pot, mnogi so na tej poti celo obupali, srečali so veliko pravih uradnikov, ki so jim znali povedati samo to, da za njihov problem niso pristojni. Kdo pa je pristojen? Kaj sploh storiti? Morda so celo zamudili roke, ki so jim bili na voljo za različna pravna sredstva. Zgodi se, da so jih uporabili, pa z njimi niso uspeli. Je še kakšna možnost? Sprašujejo in obupujejo.
Življenje pa teče dalje in jih preizkuša; morda že z novimi zgodbami.
Tu je primer osebe, ki je izgubila službo in zaprosila za nadomestilo za brezposelne. Zavrnili so jo s stališčem, ki je bilo po mnenju Varuha sporno, a to ni bilo upoštevano. Oseba nadomestila ni dobila. Kasneje se zato ni mogla upokojiti po takrat veljavnih predpisih, temveč po novi pokojninski zakonodaji šele čez nekaj let. V podobni zadevi je sodišče zavzelo enako stališče kot Varuh. Oseba, ki se je obrnila na nas, je bila nekaj let brez vseh prejemkov in brez vseh pravic, trajno pa je prikrajšana zaradi upokojitve po strožji zakonodaji. Ali ni sodna praksa tista, ki kroji enake primere? Pa se je pri nas sploh mogoče zanašati na njeno enakost?
Samostojni podjetnik nima dostopa do denarne pomoči, dostop do drugih pravic iz javnih sredstev pa mu je omejen, ker se predpostavlja, da zasluži dovolj. Podjetnik sploh ne more dokazovati, da ne zasluži dovolj. Ustavno sodišče je v podobnih primerih že ugotovilo neustavnost, a kljub temu ministrstvo pri stališču vztraja. Krivice! Za koliko ljudi?
Naslednja je zgodba osebe brez slovenskega državljanstva, ki se je na sodišču borila za pravico do nadomestila za invalidnost. V času sodnega postopka se ji je izteklo dovoljenje za bivanje. Ko je zaprosila za podaljšanje, so ji uradniki pri okencu povedali, da brez prihodkov dovoljenja ne bo. Sklicevanje na sodni postopek ji seveda ni nič pomagalo. Ostala je brez dovoljenja za bivanje, izbrisana pa je bila tudi iz evidence brezposelnih. Na sodišču je kasneje zmagala, seveda dobila nadomestilo za nazaj, vendar ga je takoj izgubila za naprej, ker ni bila prijavljena v evidenci brezposelnih.
Pri Varuhu menimo, da nihče, prav nihče, ne bi smel biti zaradi uveljavljanja svojih pravic po sodni poti v slabšem položaju, kot bi bil, če bi mu bila pravica pravilno in takoj priznana. Je to tako težko razumeti?
Kako je mogoče, da lastniki črnih gradenj brez težav pridobijo hišno številko? Legalnost gradnje se v teh postopkih namreč ne preverja. Imaš torej »začasno« hišno številko na črni gradnji, ki jo kasneje porušijo.
Nikakor se ne moremo sprijazniti z veliko krivico, ki jo je doživela gospa, ki je po razvezi zase in za hčer kupila stanovanje v novem in čudovitem objektu z nekaj že prodanimi stanovanji. Vpisano je bilo v zemljiško knjigo, za nakup je dobila tudi precejšen del bančnega, seveda hipotekarnega kredita (vemo, kako to poteka, in ni prav enostavno). Mirno sta živeli le kratek čas, saj je nekega dne po sosedinih pritožbah, da se iz pobudničinega stanovanja v njeno prenaša ropot, na njuna vrata pozvonil inšpektor. Ugotovil je neskladno gradnjo in vse stanovalce seznanil, da je bivanje nevarno in da je predvideno rušenje. Zanj bi morali seveda plačati, takrat se je uvajala nepremičninska davčna zakonodaja in so dobili informativne izračune, banka pa je zahtevala še vračilo kredita. Brezplačnega odvetnika pa pobudnica ne bi dobila, saj ima vendar dohodek, sicer obremenjen z visokim kreditom, in nepremičnino (čeprav pred rušenjem).
Kako plačevati vse stroške, se boriti s težkimi sodnimi mlini, ostati »pri zdravi pameti« in kljubovati sistemu? Ta je rekel, da kupci le niso naredili vsega, kar bi lahko, da bi ugotovili, da je nekaj narobe. Pomagali smo z odvetniki, ki so delali pro bono – tudi taki so in ne prav redki (pohvala!). Sklicevali so sestanke, tudi z ministri, zadeva se ureja, a ne tako, kot bi se morala. Kaj bi bilo sploh učinkovito? Da v kazenskem postopku tak graditelj, ki dobro ve, kaj prodaja, doživi primeren in zelo hiter epilog, tudi v poduk vsem drugim, da jim kaj takega ne bi prišlo na misel. Postopki pa za pobudnico in sosede kar trajajo, se zapletajo, k sreči zdaj nelegalnih gradenj ne rušijo. Kaj pa je z varnostjo stavbe? Jo bodo sploh lahko sanirali in morda legalizirali? Banka se je gospe usmilila, saj lahko plačuje kredit. Za koga? Bo obdržala nepremičnino ali le plačuje in bo vse izgubila? Odvetniki se borijo z »mlini na veter«, čas teče.
Kdaj bo mogoče zaupati zemljiški knjigi, ker bo uvedeno uporabno dovoljenje za vse, kar zgradiš za prodajo, in kdaj bodo nelegalne gradnje prepoznane pred prodajo poštenim kupcem? Je to mogoče preprečiti z najemom nepremičninske agencije? Bi imeli kupci vsaj možnost uspeti s tožbo? Črnograditelj namreč poskrbi, da pred takimi tožbami ali vsaj zaključkom postopkov nima na računu ničesar, pa čeprav spet gradi, le da pod novim imenom. Morala, nemorala, goljufija, zloraba …? Kako da se iz takih zgodb, katerih visoko ceno plačujejo pošteni ljudje, ničesar ne naučimo?
Čudimo se celo, da ljudje lahko vse to preživijo. Vedno sem menila, da so oškodovanci (pre)potrpežljivi.
Tako smo (že tretjič) obdelali nekaj krivic, ki nam dajo misliti, da drugim nikoli ne bi smeli povzročati tega, česar ne želimo zase.
Želim, da bi se vsi – ljudje in oblastniki – zavedali pravic in hkrati dolžnosti, ki zahtevajo hitro, pravično in odgovorno ravnanje. Zakonodajna in izvršilna veja oblasti morata s pravnimi predpisi in zlasti njihovim udejanjanjem v vsakdanji praksi preprečiti erozijo pravne in posledično socialne države, hitro in predvidljivo ravnanje sodne veje oblasti pa mora ljudem povrniti zaupanje in primerno dostojanstvo, da bodo tudi najranljivejši začutili, da so pravice ene in edine – za vse popolnoma enake.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
