A o vsem tem bo še treba govoriti in pisati. Danes se bom, na kratko, ker celovita analiza zadeve Patria sledi v eni od majskih številk Pravne prakse, dotaknil le včerajšnje sodbe Ustavnega sodišča (Odločba Up-879/14, Odločba Up-883/14, Odločba Up-889/14, Pritrdilno LM dr. Sovdat, Pritrdilno LM dr. Deisinger). Ker vem, da bo zadeva dobila svoja specifična medijska in še bolj politična krila in da laična javnost, ki ji je pravna latovščina tuja, še bolj pa je sita neskončnih pravno-političnih procesov, bom izpostavil le dvoje.
Prvič. Ni res, pa čeprav bo to morda ponovljeno spet in spet iz najrazličnejših javnomnenjskih ust, da je Ustavno sodišče proces Patria razveljavilo le zaradi procesnih kršitev. Nasprotno, kot sem pričakoval tudi sam, je Ustavno sodišče opravilo vsebinsko presojo zatrjevane kršitve 28. člena Ustave, ki določa načelo zakonitosti v kazenskem pravu.
To je minimalno civilizacijsko načelo, ki zagotavlja »ustavnomaterialno jamstvo obdolžencu v kazenskem postopku« in ki iz kazenskega procesa napravlja pravo, ne pa arbitraren, samovoljen, inkvizicijski proces. In prav to načelo so kršila vsa sodišča od najnižjega okrajnega do najvišjega Vrhovnega. To so, preprosto povedano, vsa sodišča storila tako, da enostavno niso konkretizirala, kako naj bi domnevni storilec s svojim ravnanjem sploh storil očitano mu kaznivo dejanje. Ali še drugače, pritožnik je bil dejansko obsojen za abstraktno storjeno kaznivo dejanje.
Kot zapiše Ustavno sodišče: »Torej bi moralo že prvostopenjsko sodišče iz vseh ugotovljenih dejstev izluščiti tista dejstva o ravnanju(ih) pritožnika, ki v danih okoliščinah zaradi svoje narave in vsebine sploh omogočajo zanesljivo sklepanje o obstoju zakonskega znaka sprejem (obljube nagrade).« Tega ni storilo niti prvoinstančno niti najvišje sodišče v državi.
Ustavno sodišče se na tem mestu ustavi, ker vztraja, da mu njegova ustavnosodna pristojnost onemogoča presojo obtožnega predloga. Ob tem pa iz fokusa izpade pomembno dejstvo. Sodišča na zahtevani način vendar niso mogla zadostiti načelu zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena ustave preprosto zato, ker sam obtožni predlog ni vseboval dejstev, na osnovi katerih bi bilo »sploh mogoče zanesljivo sklepanje o obstoju zakonskega znaka sprejem (obljube nagrade).«
Tak obtožni predlog bi bilo tako treba zavreči že na prvi stopnji, a ker to ni bilo storjeno, so vsa sodišča, po mojem prepričanju, zakrivila ne le opisano materialno kršitev 28. člena ustave, temveč še več: prevzela so vloga tožilca in na vsak način iskala odločilna dejstva – pardon indice, ki bi jih moralo zatrjevati, po naravi stvari, že tožilstvo. Pa jih ni. Spomnite se: neznan kraj, čas in način. In če jih ni, sodišče samo ne more voditi postopka, kakor tudi ne more nekoga obsoditi za nekaj, kar ni kaznivo dejanje.
In prav to se je, kot zdaj v 23. točki obrazložitve vendarle potrjuje tudi Ustavno sodišče, zgodilo v procesu Patria. Nekdo je bil obsojen za nekaj, kar ni kaznivo dejanje, smiselno povzemam, ker so »sodišča zakonski znak kaznivega dejanja razložila tako, da so z njim širila polje zakonsko določene kaznivosti […] in s tem kršila lex certa, lex scripta in lex stricta.«
To pomeni, da je Ustavno sodišče v celoti sledilo ključnemu očitku obrambe. Še več, na tej podlagi je težko videti, kako bi okrajno sodišče v ponovnem sojenju, sledeč tej sodbi Ustavnega sodišča, sploh lahko storilo karkoli drugega, kakor zavrglo obtožni predlog in postopek pravnomočno končalo. Vsakršno drugačno ravnanje se bo namreč spet izteklo v kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu.
Drugič. Enako, ali še bolj težko pa je videti, kaj, razen odstop, preostane predsedniku Vrhovnega sodišča. Da je Ustavno sodišče, kljub že ugotovljeni vsebinski protiustavnosti vendarle opozorilo še na ravnanje občne seje in predsednika Vrhovnega sodišča, ki sta oba skupaj in vsak zase kršila ustavno načelo nepristranskega sodnika in s tem poštenega sojenja, odkazuje skrajno zaskrbljujoče razmere v našem sodstvu. V nobeni normalni državi taka sodba Ustavnega sodišča znotraj sodne oblasti ne bi in ne more ostati brez jasnega epiloga.
A, kot rečeno v uvodu, pri nas je ostalo predvsem zelo malo prostora za evropsko normalnost. Ustavno sodišče s to svojo sodbo ponuja kanček upanja za njeno vnovično rast. Bojim pa se, da je morda že prepozno. Kar je bilo storjeno včeraj, bi se moralo zgoditi že junija 2014. Blaznost slovenske družbe bi bila, najbrž, manjša, kot je.
Kako naj sicer razumemo trditve, da kljub tej sodbi pritožniki zaradi zastaranja, ki se ima zgoditi avgusta tega leta, ne bodo nikoli dokazali svoje nedolžnosti (za nekatere ustavna domneva nedolžnosti namreč ne velja?); in da je sodba, če je že padla, padla zgolj na procesni ravni – o vsebinski krivdi ni bilo nikdar dvoma – tisti sodniki in tožilci, ki pa so vodili ta sramotni proces, pa so storili le povsem človeško napako. Errare humanum est. Res je, četudi se motimo na vseh stopnjah sojenja domala celo desetletje.
Za to je res potreben pogum. Šele zdaj razumem čestitke izpred nekaj let ob hkratni ogorčenosti nad drhaljo, ki se je zvijala v krču bolečine, primerljive s tisto v Severni Koreji. Ostalega pač ne morem razumeti – ker v normalni evropski pravni državi za taka pravna skropucala, kot je Patria, preprosto ni prostora. Upam in želim si, da bo sodba Ustavnega sodišča pripomogla vsaj k temu, da se kaj takega ne bo več ponovilo. S tem bi in je Ustavno sodišče položilo sicer zelo zakasnel, a vendarle pomemben kamenček v mozaik nastajajoče slovenske pravne države.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
