Podpisani pod to kolumno ne sodi ne med ene ne med druge. Zato tudi ni bil nikamor vabljen. Na srečo. Tedaj, ko so se dogajale odločilne stvari za našo stvar, je bil še preveč (dobesedno) mlečnozob, da bi moral in mogel izbirati strani. Pa vendar, kot razmišljam v skrbno skritem tekstu Moj prvi politični spomin, so mi bile kot mlečnozobcu določene stvari, ne vem sicer zakaj, najbrž pa zaradi okolja in zlasti družine, povsem samoumevne.
Namreč te, da je samostojna Slovenije vrednota; da, kot je odlično strnil Pučnik, Jugoslavije ni več in da gre za Slovenijo – kot smo, potem ko so nam že zdavnaj izpadli vsi mlečni zobje, zapisali: za normalno Evropsko Slovenijo. Za Slovenijo, v kateri bosta vladala resnična demokracija in dejanska pravna država. Torej, da se bo zgodilo točno tisto, kar zahteva slovenska ustava.
Z leti je ta samoumevnost, pa čeprav bi morala koža čez in čez podplat postati, bledela. Up je včasih zamenjal, brez-up, če ne celo ob-up, kot sem pojasnil v Zadnji kolumni, a vse skupaj ima, na srečo, le časovno dimenzijo. Tudi taka normalna Evropska Slovenija se ima zgoditi; ali pa nas (več) ne bo. In prav to je tisto, kar deluje frustrirajoče. Namreč, čas naš rabelj hudi. Seveda, vse po Prešernu, da me ne bo kdo obtožil, da (se) gre(m) za plagiat.
Tako, kot je navada v življenju, se razlogi za optimizem vselej mešajo s pesimističnimi protiudari. Toda dovolite mi, da se ob tej 25. obletnici prvih demokratičnih volitev, glede katerih v prej omenjenem okolju, spet ni bilo dvoma, komu nameniti svoj glas, vendarle prepustim optimističnim tonom. Pa čeprav, kot najbrž pravilno poudarjajo nekateri, četrt stoletja kasneje ni veliko proslavljati – ali pa vsaj mnogo manj, kot bi si, ali smo si, želeli.
Namreč, če primerjamo današnji čas s tistim neposredno pred prelomom s totalitarnim sistemom, ugotovimo, da smo pravzaprav dosegli kvantni preskok. Tisti, ki so bili včasih, tudi v akademskih in strokovnih vodah, da o političnih niti ne govorim, izrecno proti zametkom današnje ustave, danes nanjo z vso silo vsaj deklarativno prisegajo; jo ali so jo uporabljali kot (ustavni) sodniki in sklicujoč se samo na svojo vest, ker jim tako nalaga ta ista ustava, so ali še zasedajo v slovenskem hramu demokracije.
Seveda, boste rekli, eno je deklaratorno zaklinjanje na ustavo, drugo pa je njeno dejansko izvrševanje v praksi. Drži. Toda, bodimo vsaj enkrat optimisti in poglejmo na diskrepanco med normativnim in dejanskim s pozitivne plati. Jasno, v pretežnem delu slovenskih institucionalnih akterjev v najširšem smislu gre, če si lahko izposodim Krasnerjev izraz, za organizirano hipokrizijo. Gre za to, kot pravi prej omenjeni avtor odlične knjige o suverenosti z mojo rahlo prafrazo, da »ti [akterji] retorično podpirajo normativna načela in pravila [slovenske ustave], a njihove politike in dejanja to isto [ustavo] kršijo.«
Ob tej faktično potrjeni ugotovitvi bi lahko, kot sem sam to počel neštetokrat poprej, vili roke in tarnali nad našo usodo, pa vendar, rezultat ni in ne more biti tako slab, kot smo si predstavljali. Ali ne gre za civilizacijski napredek, kaj napredek, kvantni preskok, da tisti, ki so še pred 25 leti verjeli in izvrševali nek povsem drug sistem, z neko povsem drugačno ustavo, z neko povsem drugačno ustavno terminologijo in predvsem drugačno ustavno miselnostjo, danes vsaj deklarativno sprejemajo to ustavo in njeno, da ne bo pomote, v bistvenem liberalno ureditev, ter ji celo izkazujejo priznanje na najrazličnejših proslavah?
Gre za fantastičen uspeh, ker organizirana hipokrizija, ki je – kot vsaka hipokrizija – sicer sila nečedno osebno stanje, že zgolj zaradi svoje deklaratornosti ljudi retorično sili, da prilagodijo svoja ravnanja tistim načelom in pravilom, v katera v resnici niso in, čeprav moramo dopustiti tudi drugačno možnost, niti še danes iskreno ne verjamejo. Organizirana hipokrizija svoje akterje spremeni v žrtve svojega uspeha in polagoma, s pomočjo rablja hudega, preliva retoriko tudi v prakso.
Četrt stoletja kasneje smo zato lahko hvaležni tistim, ki so v težkih in sila nepredvidljiv trenutkih »zgoščenega slovenskega zgodovinskega časa« uspeli docela monistični in v bitu nazadnjaški, tudi provincialni slovenski javni in strokovni sferi podtakniti, skorajda oktroirati nadvse moderno, liberalno Ustavo Republike Slovenije. Dokler bo ta ostala, takšna kot je, tako na besedilni kot razlagalni ravni, lahko ostajamo optimisti za prihodnost naše politične skupnosti. V prid njene normalizacije, in s tem Evropske Slovenije, nadvse paradoksalno, kot smo se lahko prepričali v tej kolumni, deluje organizirana hipokrizija, včasih pa tudi naš rabelj hudi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
