Resničnost ni takšna, kot bi meni ustrezalo.
Ni, kakršna bi morala biti.
Ni, kakršna so mi rekli, da je.
Ni, kakršna je bila.
Ni, kakršna bo jutri.
Jorge Bucay
Varuh človekovih pravic na številnih področjih življenja in delovanja spremlja vse polno pobud, ki kažejo na kršitve človekovih pravic. Nekatere je mogoče odpraviti, druge kljub opozarjanju ostajajo povsem nespremenjene.
Življenje je zelo zapleteno. Vsi imamo pred očmi srečno klasično družino, ki jo sestavljajo starši in otroci, pa čeprav danes obstajajo tudi dopolnjene, enostarševske, take, v katerih živijo še stari starši, pa tudi povsem nove. Sen o sreči pa se lahko hitro razblini, starši mladoletnega otroka se razidejo in zanj se ne ve več, »čigav« bo, kje bo in koliko časa ter kdo bo o tem odločal. Mnogi starši, zlasti tisti, pri katerih otrok ne živi, v en glas zatrjujejo, da so jim kršene pravice do stikov, povsem enoznačnega odgovora pa ni. Tisti, pri katerih otrok živi, zatrjujejo, da upoštevajo njegovo voljo, da je bil drugi od staršev nasilen, da se ga otrok boji, da ga pri njunih stikih nima on, temveč otrokovi stari starši, da se vrne umazan, strgan, nepripravljen za šolo, da tam počne stvari, ki jih ne bi smel (gleda televizijo pozno v noč, ima neomejen dostop do računalnika …). Starši, ki se pogosto tudi obrnejo po pomoč k Varuhu, pa zatrjujejo, da se jim godi krivica, da jim je (navadno) partnerica že pred razpadom zveze ali tik za tem zatrjevala, da otroka ne bodo več videli, da bodo na sodišču vse pravde izgubili … Ni malo očetov, ki se že več let trudijo za stike z otroki, matere pa jih onemogočajo in jim otroke odtujujejo. Tudi postavitev zagovornika, ki je glas otroka, je v takih primerih otežena, saj je nujno soglasje obeh staršev, ponavadi pa ga vsaj eden ne da. Tudi sodni postopki se v mnogih primerih neupravičeno zavlačujejo, pa čeprav bi se morali končati v razumnem času, saj gre za varovanje otrokovih koristi. Kaj je razumno in kaj ni? »Prihajajo in odhajajo« izvedenci, njihova mnenja so dolga ali kratka, natančna ali ne, presojajo tudi o primernosti obeh staršev, a sodišče se mora odločiti le za enega, saj je skupno skrbništvo mogoče le, če z njim oba soglašata. Tudi matere kršijo pravice otrok, če jim ne omogočajo stikov z očeti, saj v primerih, ko ti ne ogrožajo otrok, ni nobenih razlogov za tako odtujevanje.
To je gotovo največja krivica, ki se dogaja otrokom ob razvezi.
Nemalo jih ostane brez preživnine, celo kazenski pregon kot ultima ratio ne zadošča. Ali pa je preživnina tako nizka, da z njo ni mogoče preživeti. Pomoč sklada je premajhna in se izteče z otrokovim 18. letom
Je pravično, da otroke »rubijo« kot blago, da jih poiščejo in »dostavijo« tistemu, ki ima pravni naslov in bi jih moral imeti? Zagotovo ne. Posledice bodo hude.
Je pravično, da na sodišču ne moreš braniti svojih interesov, še zlasti, če ima drugi partner denar za odlične odvetnike in se mu zato nasmiha zmaga? Ali ni sodišče tisto, ki bi moralo presoditi po najboljši vesti, poštenju, znanju in nauku o pravičnosti, ne glede na to, kdo koga zastopa, ali je sam ali z dvema ali tremi odvetniki? Pobudniki zatrjujejo, da ni vedno tako.
Je prav, da mama ne vidi svojega najstnika, ki je bil zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu, ker je v pravdah obnemogla, zdaj pa ne ve, ali se sin šola ali ne, ker nima pravice, da bi to vedela? Pa je res, da je nima? Kje piše, da šola staršem, ki jim ni odvzeta roditeljska pravica, ne more, ne sme omogočiti vpogleda v ocene, jih seznaniti s problematiko ali celo pohvalami, ki jih je otrok deležen? Kako je mogoče, da si starši zaradi lastnih zamer tako nagajajo, kaznujejo pa otroka? Nikoli končana zgodba razhoda, besa, ljubosumja, žalosti, zavisti in še marsičesa.
Pred kratkim je naš urad posloval v Mariboru. Slišali smo zgodbo brezdomca, čigar edini dohodek je veteranski dodatek. Ni dodatek k pokojnini, saj te nima, znaša pa manj kot 300 evrov. Zaradi predhodnih dolgov je zapadel v izvršbe, iz katerih pa dodatek ni izvzet. Zato je ostal popolnoma brez vsega, v breme Karitasa, z darovano hrano, oblačili in streho nad glavo.
Tam smo se srečali tudi z žrtvijo umora najbližjega, ki ji je sodišče prisodilo odškodnino. Do nje pa ne more, saj ima obsojenec, ki prestaja dolgoletno zaporno kazen, nižje dohodke od zajamčenih (okoli 500 evrov) in na te dohodke ni mogoče seči z izvršbo. Je pravično, zlasti v primerjavi s prej opisanim primerom, da ima storilec v zaporu streho nad glavo in hrano ter vse potrebno iz davkoplačevalskega denarja, žrtev pa odškodnine ne dobi?
Mlada ženska nam je v pismu razkrila zgodbo svojega otroštva in se spraševala, kdo komu na tak način pomaga, kje so pravila in postopki, kaj je pravično in kaj krivično. Del njenega zapisa, ki jo ohranja v anonimnosti, povzemam dobesedno, saj je lahko v dober poduk tako tistim, ki kazniva dejanja odkrivajo in preganjajo, kot tudi onim, ki o teh zadevah razsojajo. Zapisala je:
»Dogajalo se je pred mnogimi leti – ponoči, pri babici, ki je živela s prijateljem. Starčka sem morala spolno zadovoljevati, babica mi ni verjela. Še zdaj komaj zadržujem solze in se tresem, spominjam se dogodkov, kot bi bili včeraj. Starša sta podala prijavo. Prišlo je do sojenja, bil je na prostosti. Zaprli so ga precej kasneje. Velikokrat sem si želela zgolj umreti. Zapirala sem se vase. Imela sem veliko težav, dolgo je trajalo, da sem se otresla strahu pred starejšimi moškimi. Grožnjo mi je pomenil vsak mimoidoči starec na ulici, imela sem nočne more, nisem se znala več vključevati v družbo, bilo je obupno. Želela sem si vse skupaj pozabiti, a na sodišču je bilo treba vedno znova vse obujati, razlagati ene in iste stvari, ki sem jih konstantno podoživljala. Sprašujem se, zakaj morajo otroci, ki so velike žrtve, opisovati vse podrobnosti najhujšega, česar niti prav ne razumejo. In da si nas drznejo še soočiti z napadalcem! Kje je logika? Noben denar na tem svetu ne more popraviti grozljive krivice, ki se mi je zgodila, dovolj visok znesek niti ne obstaja, a če že govorimo o odškodnini, kako so lahko takšne razlike? Nekdo, ki je v pretepu dobil zlomljen nos, dobi visoko odškodnino, za psihične travme, ki otroku uničijo življenje, pa dodelijo tako malo. Storilcu v mojem primeru ničesar niso mogli takoj zarubiti. Sprašujem se, zakaj nas ne zaščiti država. Storilec moje spolne zlorabe je dobil le dve leti zapora, meni pa je zadal takšne psihične rane, da si še do danes nisem opomogla. In kako me je zaščitila država? Kako je zaščitila kateregakoli spolno zlorabljenega otroka? Tako, da so me na sodišču maltretirali, me soočili z njim, da sem otrpnila od groze, tako, da mi razen staršev nihče ni verjel. Kaj se zgodi šele s tistimi otroki, ki jim niti lastni starši ne verjamejo, da so bili zlorabljeni?
Ko samo pomislim na to, kako se ravno v tem času ljudje z vsemi močmi borijo, da bi preprečili enake pravice istospolnim parom, se vprašam, zakaj se nihče od njih vsaj pol toliko zavzeto ne bori za spolno zlorabljene otroke. Groza me je, ko nekateri govorijo, da s tem, ko podpiramo posvojitve otrok za istospolne pare, dovoljujemo spolno zlorabo, češ da bodo ti otroci zato zlorabljeni! Kako? Kako lahko to dvoje primerjajo? Spolne zlorabe se dogajajo v vseh vrstah družin. Tisti, ki se zdaj tako trudijo preprečiti enake pravice za vse, se sploh ne zavedajo, kako boli, ko kdo z lastno izkušnjo zlorabe sliši takšno izjavo. Sama čutim, da me to še vedno mori. Imam občutek, da nisem dosegla nobene pravice. Enostavno na noben način ne morem najti notranjega miru.
Sodišče mi je prisodilo 8.800 evrov odškodnine. Njegova nepremičnina je bila prodana na tretji dražbi za polovico cene, in ko so odšteli sodne stroške, je ostalo 6.135 evrov, po plačilu odvetnika pa le 829 evrov. Se vam zdi, da je to sploh kakšna odškodnina? Ne gre mi za denar, a to je naravnost žaljivo. Kje je država, ki bi morala plačati, če storilec nima denarja? Morda bi bilo bolje, da bi bila tiho. Toda storilec bi zlorabljal še druge, ne ustavi se samo pri enem otroku. To bi morali vedeti.«
Žalostna zgodba dekleta ni osamljena. Odškodnina ni bila prisojena v kazenskem postopku, kar se zdaj že dogaja. Sodišče jo je napotilo na pot pravde, zato je zanjo morala najeti in plačati odvetnika. Poplačal se je iz odškodnine. Proces je bil dolg, težak, travmatičen, dekle ima pedopsihiatra in psihoterapevta. Tudi to je treba plačevati. Država tako pomoč nameni redko, žrtev pa jo potrebuje vseskozi, da preživi in se vrne v normalno življenje. Če se!?
Da, tudi to je ena od zgodb o pravici, ki je za mnoge ni. Mislimo celo, da je storjen napredek, ker spolne zlorabe niso več tabu. Vsak, ki stopi na to pot, pa vseeno naleti na mnoge ovire. Nekateri že pri starših in sorodnikih, drugi v postopkih, tretji, ker se nikoli ne morejo vrniti v normalno življenje.
Vse polno je bolečih krivic, o katerih odločajo sodišča, mnoga prepočasi, za otroke pa tudi travmatično.
Tudi zato, ker so otroci vpeti v številne postopke in so žrtve pogosto zaradi lastnih staršev, bomo pri Varuhu v sodelovanju s Središčem za zagovorništvo in informiranje o pravicah otrok in mladostnikov (ZIPOM) in Državnim svetom pripravili posvet, ki bo opozoril na nevarnosti otroštva zaradi razhodov s starši, bojev zanje, pasti in travm postopkov, ki jih prizadenejo z bolečimi ločitvami, izvedenstvi in še marsičim.
Otrok ni kriv, da se rodi v taki ali drugačni družini, da je deležen nasilja, zlorab, revščine, zanemarjanja ali pa tudi pretirano permisivne vzgoje, ki prav tako vodi v pogubo.
Prav tako ni kriv, da zaradi številnih dejavnikov lahko zapade v pasti zasvojenosti vseh vrst, tudi zasvojenosti z internetom. Redki otroci v osnovni šoli še nimajo telefona. Mnogi preživijo dolge ure pri igranju igric prek spleta, vstopajo v virtualne vsebine, se povezujejo s »prijatelji« na Facebooku, ki jih še nikoli niso videli in jih ne poznajo, svetujejo jim pa marsikaj. Ne občutijo sramu, žalosti, ne vedo, kaj je odgovornost, saj virtualni svet prihaja in odhaja. Psihične posledice navzven niso vidne oziroma vsaj ne prek ekrana, tabličnega računalnika ali pametnega telefona. Za 170 ali 200 virtualnimi potniki na virtualnem letalu, ki trešči na zemljo, nihče ne žaluje. Je samo igra – vzameš novo letalo in igraš od začetka. Ali se ljudje rojevajo brezčutni in neodgovorni, nedorasli in emocionalno mrtvi? Ne, taki postajajo zaradi nepravilne vzgoje, popustljivosti, odsotnosti staršev, prepuščanja medijskim vsebinam, ki so zanje neprimerne. Anonimne žalitve prek spleta tistega, ki jih izreka, ne bolijo, zelo pa prizadenejo tistega, ki so mu namenjene. Prvi je varno skrit pod psevdonimom. Ni ga mogoče izslediti, žali pa točno določeno osebo z znanim imenom, priimkom, naslovom. Včasih je celo javno prepoznavna – če prej ni bila, pa postane zdaj.
In ko ostaneš brez doma? Ko ga ne moreš plačevati, ko nimaš službe, ko socialna podpora ne zadošča niti za golo preživetje, zgubiš tudi streho nad glavo. Bivalnih enot ni, deložacij je vse več, dolgovi rastejo, ljudje usihajo. Izgubijo bivališče, prijavijo se na centru za socialno delo, občini, Karitasu. Porabijo čas, trud, znanje. A tam ni pravi dom. Tam vsaj sprva ni ljudi, ki bi jih imeli radi, spoštovali, jim pomagali v nesreči. Tam so popolni tujci. Počasi pa postajajo »bratje in sestre«, nova velika »družina«.
Ali ni pravica do doma in preživetja osnovna človekova pravica, ki omogoča človeka vredno življenje?
Več o krivicah pa prihodnjič.
Dokler bo dovoljeno,
da trpijo majhni otroci,
ne bo prave ljubezni na tem svetu.
Isadora Duncan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
