Zdi se, da je odgovor pozitiven. Trdim, da je z vidika držav članic in največkrat z njihovo privolitvijo in ravnanjem prišlo do nečesa, kar bi lahko, po Fritzu Scharpfu, imenovali izvotlitev nacionalne demokracije. Ta se je zgodila na treh ravneh: vsebinski, institucionalni in ekonomski.
Vsebinska izvotlitev nacionalne demokracije je proces, ki je posledica prenašanja vse večjega števila pristojnosti na Evropsko unijo. Kot je dobro znano, je EU začela kot carinska unija in skupni trg, nato pa je k temu dodajala vse bolj poudarjene politične dimenzije, vključujoč človekove pravice, domala vseobsežno območje svobode varnosti in pravice ter zunanjo politiko. Z monetarno unijo so države članice izgubile monetarne mehanizme, v kriznem obdobju pa so začele prenašati tudi fiskalne instrumente.
Z vidika pristojnosti je odnos med EU in državami članicami pač zero-sum. Tisto, kar EU v smislu pristojnosti pridobi, države članice izgubijo. In o pristojnostih, ki so migrirale v Bruselj, ne odločajo več nacionalni demokratično izvoljeni organi, niti ne tisti, ki so jim neposredno odgovorni. Pristojnosti EU so v rokah EU demokratičnega procesa, pa kakršenkoli ta že je.
V času ekonomske krize, zlasti s Fiskalnim paktom, so tako države članice svoje pristojnosti še dodatno prenesle na EU; ohranjeni del pa so podvrgle številnim novim omejitvam: vsebinskim in časovnim v okviru t.i. evropskega ekonomskega upravljanja. Evropski semester, preventivni in kurativni ukrepi, uravnoteženost fiskalne politike, odsotnost makro-ekonomskih neravnovesij ter, vsaj na papirju, avtomatičnost sprožitve sankcij, vse to države članice omejuje pri tem, kaj sme in česa ne sme storiti njihova demokratična večina v nacionalnih parlamentih.
Če smo že pri slednjih, se zdi, čeprav so nekateri tudi drugačnega mnenja, da so prav nacionalni parlamenti največji poraženci ekonomske krize. Evropsko ekonomsko upravljanje je nabor njihovih formalnih in dejanskih pristojnosti še dodatno priškrknilo. Najbolj je bilo poseženo v proračunsko pristojnost. Ta sicer ostaja nacionalna, a parlament lahko sprejme le tak proračun in šele po tem, ko je bila v Bruslju zanj prižgana zelena luč. Toliko o nacionalnih taxing and spending powers.
Pri opisanem gre za primer institucionalne izvotlitve demokracije, ki torej pomeni nadaljevalni proces slabitve pristojnosti nacionalnega parlamenta. Čeprav se nacionalni parlamenti temu upirajo, tudi s pomočjo ustavnih sodišč, zlasti nemškega, in poskušajo svojo navzočnost krepiti – prek načela subsidiarnosti – celo v EU zakonodajnem procesu, se zdi trend institucionalnega izvotljevanja zaenkrat neizogiben.
Ne glede na vse povedano, pa se nacionalna demokracija povsem izvotli, če in ko država članica ostane brez ekonomskih resursov za njeno izvajanje. V takem primeru državi prav nič ne pomaga, če ohrani vse vsebinske pristojnosti in polno pristojnost parlamenta, če pa nima sredstev, s katerimi bi plačala svoj aparat in funkcije, ki naj bi jih ta izvajal. To je, kot vemo, situacija, ki kar najbolj ustreza opisu grških razmer. Ekonomski kolaps države tako neizbežno pomeni tudi njeno demokratično predajo.
Vprašanje demokracije v Evropski uniji ni bilo nikoli preprosto. Ekonomska kriza in proti-krizni ukrepi, kot sem se jih na kratko dotaknil tu, pa so ga še dodatno zapletli. Težave še narastejo, ko se zavemo, da so vzroki za nastale razmere tako na strani držav članic kot ustavne zgradbe EU, pri čemer ni nezanemarljiv niti doprinos t.i. transnacionalnih akterjev. Demokracija v EU in njenih državah članicah tako ostaja eden resnejših izzivov, ki je tesno prepleten z vsemi drugimi dimenzijami evropskega projekta – še posebej pa z ekonomsko.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
