Gre predvsem za hipoteze, kot so »razlaga razumljivo«, »do študentov ima korekten odnos«, »je dosegljiv v času govorilnih ur«, »poskrbi za dostopnost študijskega gradiva« ipd. Univerza je posredovanje rezultatov takšnih anket odklonila. Novinar se je pritožil na Urad informacijske pooblaščenke. Ta je izdal odločbo IP št. 021-69/2007, s katero je bilo ugodeno novinarjevi zahtevi in od univerze zahtevano, da rezultate študentskih anket posreduje novinarju, ki jih sme objaviti.
Gre za zelo dolgo, tudi po nepotrebnem predolgo odločbo, ki pretežno navaja manj pomembno vsebino izbranih členov iz zakonodaje, predvsem o javnih uslužbencih in visokem šolstvu, v tem oziru pa stvarno neutemeljeno dolgovezi. Predvsem ta odločba ne upošteva pravno najpomembnejših oziroma pravno odločilnih vidikov obravnavanega primera. Zato je njen zaključek po mojem prepričanju pravno napačen.
Česa odločba ne upošteva? Predvsem ne upošteva problema informacij, ki jih je mogoče razbrati iz študentskih anket, z vidika ureditve procesa (načina) njihovega pridobivanja. Z drugimi besedami, spregleda dejanski namen informacij, ki jih je mogoče razbrati iz študentskih anket in njihove vrednosti glede na značilnosti postopka, po katerem se te informacije od študentov pridobijo. S tem spregleda pravo naravo anketnih ocen in objektivno vrednost rezultatov anket.
Študentje ankete izpolnjujejo anonimno. Število izpolnjevalcev ni pogoj za veljavnost ankete. Prav tako ne pogostost udeležbe študenta na učiteljevih pedagoških urah, ki se tudi ne preverja. Identiteta študentov se ne preverja. Varovalk zoper pretirano subjektivnost ocenjevanja v anketah ni. Anketna vprašanja so enkrat bolj, drugič manj posrečena in merodajna. Ankete je mogoče izpolniti tudi po tem, ko je študent že pridobil izpitno oceno pri ocenjevanem učitelju. Zato takšne ankete v najboljšem primeru služijo le kot indic o težavah s kakovostjo dela določenega učitelja, ki lahko vodi v sprožitev postopka o ugotavljanju odgovornosti učitelja iz naslova neizpolnjevanja kakovostnih kriterijev za učiteljski status.
Obstaja torej pomembna razlika med anketno oceno kot takšno in verodostojno oceno pedagoškega dela posameznega učitelja, utemeljeno s korektno izdelanim, stvarno utemeljenim in vsebinsko argumentiranim mnenjem. Obstaja tudi razlika med izpolnjevalci študentskih anket kot posamezniki in reprezentativnim organom študentov. Zato se ankete uporabljajo le kot eno izmed možnih izhodišč za vsebinsko argumentirano in stvarno utemeljeno mnenje študentov o kakovosti dela posameznega učitelja, ki ga izdela in podpiše reprezentativni organ študentov.
Obravnavana odločba te elemente in poudarke, ki so odločilni, zanemari. S tem pa izniči odločilno razlikovanje med javnim interesom na eni strani in golo zanimivostjo anketnih rezultatov za javnost na drugi strani. Prezre tudi pomembno razliko med problemom varstva osebnih podatkov učiteljev in zaščito akademskega dostojanstva učitelja. Osrednji pravni problem študentskih anket ni vprašanje, ali so tudi anketne ocene osebni podatek učitelja, ampak vprašanje, ali lahko javna objava anketnih rezultatov neupravičeno škodi akademskemu dostojanstvu učitelja. Odgovor je na dlani: seveda lahko. Razlog je omenjen zgoraj in je očiten: anketno ocenjevanje kot takšno ni strukturirano in izvajano na način, ki bi v zadovoljivi meri odpravil pomanjkljivosti takšnega ocenjevanja in mu nedvoumno zagotovil prepričljivo verodostojnost. Škoda, ki zaradi tega lahko nastane učitelju ob javni objavi anketnih rezultatov znatno pretehta korist, ki jo dajejo ankete kot takšne, in korist, ki bi jo imela javnost od njihove javne objave. Z neupoštevanjem teh vidikov obravnavana odločba ne upošteva pomena in vsebine javne funkcije učitelja, tudi ne koncepta avtonomije univerze. Golo enačenje univerzitetnih učiteljev z javnimi uradniki in funkcionarji je povsem zgrešeni pristop.
Odločba torej ne vsebuje pravne ocene, kako deluje sistem ocenjevanja učiteljev in kakšno vrednost imajo posamezni elementi tega sistema, kot je npr. anketa. V odločbi ni primerne ocene objektivne vrednosti anketnih ocen, predvsem v luči postopka njihovega pridobivanja in vrednosti teh ocen pri utemeljenih mnenjih o delu učiteljev v postopkih habilitacij. Izvzeta je primerna pravna ocena o razliki med izpolnjevalci anket in reprezentativnim organom študentov – študentskim svetom. Samo ta organ lahko pripravi stvarno utemeljeno, vsebinsko argumentirano pisno mnenje o delu učitelja, pod katerega se podpišejo konkretni posamezniki in prevzamejo odgovornost. Zato ima takšno mnenje lahko značaj »javnosti«.
Končni sklep odločbe, ki je stvarno (vsebinsko) neutemeljen in sila neprepričljiv, daje zato vtis umetno izsiljenega sklepa, spominjajoč na oblastne odločbe, v katerih so snovalci predvsem in na vsak način poskusili utemeljiti odgovor postavljeno vprašanje, ki so ga pri sebi že oblikovali takoj ob soočenju z zadevo, kot vnaprej postavljeno hipotezo, z značajem prejudiciranega prepričanja. Pri takšen odločanju potem do rezultata ne vodita analiza in tehtanje, pač pa izhodiščni vsebinski predsodek.
In nenazadnje, pravno stališče o javnosti rezultatov tako strukturiranih študentskih anket bi tudi v univerzitetno sfero vneslo model »konjskih dirk«, ki je tako značilen za vsakokratni proces volilnih kampanj in predvolilnega dogajanja, tudi za poustvarjanje javnega političnega mnenja v obliki političnih anket in barometrov priljubljenosti: kdo vodi, kdo je na vrhu, koliko kdo zaostaja ipd. To pa ni več javni interes, to je le še »zanimivo« za javnost!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
