Pravo, kot družbeni proizvod, živi in se napaja prav iz omenjenih dimenzij. Seveda je pravo avtonomen pojav; ima svoja diskurzivna pravila in načela, tudi svojo vsebinsko bit. A v bitu biti je vendarle v precejšnji, celo odločilni meri odvisen od drugih plasti družbenega življenja, ki se prepletajo v glavah ljudi in z njimi, spet, v številnih zasebnih in javnih nivojih družbe.
Je že tako, da so te družbe, še bolj pa ljudje v njih, posledično pa tudi pravo, bolj ali manj zdrave ali patološke. Je že tako, da se to vidi šele, ko vsaj za kratek čas pobegneš ven; ko nisi več »not«, in ko o tem razpravljaš z zelo različno mislečimi, ki pa jih druži eno: želja po ohranitvi intelektualnega zdravja.
Ta je, kot vemo, vselej le želja, ki se na koncu koncev, kot se zgodi z vsakim zdravjem, izteče v točko, s katere ni povratka. Pa vendarle je želja, ki je resnična in jo velja božati in gojiti, kolikor je le mogoče. Zakaj nasprotno ni le smrt, je tudi brezkompromisna a ne-reflektirana patologija samovšečnosti in navideznega samo-zdravja.
Najbolj bolne so zato tiste družbe in ljudje v njih, in jasno njihovo pravo, kjer je možnosti pobegov malo. To so provincialne in zaostale, kakor tudi zaostale in provincialne družbe. Seveda o sebi mislijo, da so najlepše in najboljše na svetu. A ne gre le za mišljenje, gre za prepričanje, za odkritje resnice same na sebi, o čemer smo že pisali, pa čeprav gre za popoln videz, včasih pa kar za čisti sistem laži.
V takih družbah je težko vzdrževati intelektualno zdravje. V takih družbah je nasploh težko (v)zdržati. Še posebej bi to moralo veljati za pravnike, ki jim poleg mrtve črke na še bolj mrtvem pravnem papirju, s katerim je tako ali tako mogoče storiti karkoli, kaj pomenijo tudi: politične, moralne in filozofske dimenzije prava. A tudi za take vse prepogosto poskrbi ena od oblik izhodne legitimnosti.
Nekateri trdijo, da stvari nikdar niso tako slabe, da ne bi utegnile biti še slabše, a tudi, da se jih ne bi dalo več popraviti. Soglašam z enimi in drugimi. Vprašanje je samo, kje se torej takih stvari lotiti, še posebej kadar provincializem in zaostalost delujeta s polnimi pospeški. Tedaj se namreč v koalicijo povežejo: pokvarjenost, patologija, ignoranca in apatija. Četverček, ki mu ni para.
V grobem obstajajo naslednje radikalne strategije: pridružiti se četverčku, izstopiti iz igre in tretjič: radikalizirati kritiko do te mere, da se četverček razkrije vsakomur, ki to še želi ali pa vsaj zmore videti, kot najbolj neustrezno, naravnost bedno intelektualno življenjsko izkustvo. V ne-idealnem svetu ni idealnih rešitev. Je pa četverček, kot se danes zdi, default opcija. Če to drži, pa je važno vsaj aktivno ne biti zraven.
Po mojem trdnem prepričanju so to tista vprašanja, na katerih počivajo temelji pravne države in od katerih je odvisno vse, čemur naj bi pozitivno pravo v taki državi tudi služilo. Prej kot se bo kritična množica znala začeti civilizirano pogovarjati o njih, prej bo tudi pravo krenilo na pot okrevanja. Do tedaj pa skrbno čuvajte svoje intelektualno zdravje. Vsaj tega vam pa že ne bi smeli odvzeti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
