Ekscesov policijskega terorja je bilo pri nas v preteklosti več kot dovolj, da smemo postaviti legitimno vprašanje o tem, kaj se dogaja v glavah in prsih policistov, kadar s fizično ali psihično silo obravnavajo nič hudega sluteče državljane, ali pa tujce, kot hude kriminalce, ali celo kot zaudarjajoče potepuške pse? V kakšni povezavi je policijska brutalnost z značilnostmi šolanja policistov? In s kakovostjo učiteljskega kadra v policijskih šolah? Kje je meja med osebnimi psihološkimi značilnostmi tistih policistov, ki izživljanje nad šibkejšimi ljudmi razumejo in doživljajo kot pomemben element svojega poklica in osebnega potrjevanja na eni strani in odgovornostjo sistema izobraževanja in usposabljanja policistov za delo z drugimi ljudmi in zaradi zaščite drugih ljudi na drugi strani?
Prepričljivi odgovori na ta in podobna vprašanja se izmikajo javni pozornosti. V središče komuniciranja z javnostjo se namesto tega praviloma postavljajo suhoparne, golo administrativne in do človeške pameti žaljive krilatice in floskule o »strokovnih prijemih« policistov, pri katerih »meja dovoljenega ni bila prekoračena«, ko se je »obvladalo obravnavano osebo«, a se bo lahko »v nepristranskem notranjem nadzoru«, ki ga sme sprožiti nezadovoljna oseba, »objektivno ocenilo upravičenost ravnanj policistov.« Kdor tako nagovarja javnost, želi imeti ljudi za popolne bebce.
Očitno je, da je razumevanje pomena, ugleda, avtoritete in legitimnosti policijskega dela podobno, kot to velja za dnevno politiko: v smislu razmišljanja »nihče ni ničesar kriv, nihče ne bo odstopil, ali bil kaznovan, če pa bo kdo sprejel odgovornost, bo to le sprejem objektivne odgovornosti, da se pomiri javnost, medije in še enkrat več dokaže profesionalnost dela vpletenih varuhov reda in miru.« Tako razmišljujoči ljudje se močno motijo pri svojem razumevanju predpostavk profesionalnosti, etične drže in kriterijev legitimnosti. Motijo se torej tudi pri predpostavki, da s tem ščitijo ugled policije in krepijo njeno avtoriteto v demokratični družbi. Nasprotno.
Navajam tri primere ekscesov policijskega terorja na terenu.
- Prvi incident. V nočnih urah je policijska patrulja zapeljala na pločnik in zaprla pot dvema mladima dekletoma, tujima študentkama, ki sta se v Ljubljani vračali z Metelkove proti prenočišču, oddaljenemu nekaj deset metrov. Ena je hodila po pločniku, druga jo je spremljala s polžjo vožnjo na kolesu. Policista sta od deklet zahtevala dokumente. Uporabljala sta agresivno oblastno retoriko, spisala položnico zaradi vinjene udeležbe v cestnem prometu in vožnje po pločniku s kolesom brez luči. Eno od študentk je dogajanje tako prestrašilo, da je dogodek prešel v glasno dogajanje na ulici in je pritegnil pozornost drugih ljudi. Začela je glasno jokati, sčasoma tudi obupano kričati. Patrulji se je pridružila druga patrulja. V tej je bila policistka, ki je svojega, nadvse mladega policijskega kolega prepričevala, naj punci vendarle pusti pri miru. A ta je bil avtoritativno odločen in nepopustljiv. Kljub pojasnjevanju študentk, od kje prihajata, kaj sta tam počeli in kako blizu je do njunega prenočišča, je sledil odločilni policijski ukrep: aretacija ene od študentk, tiste prestrašene in glasne, njen prevoz na policijsko postajo in nočitev v celici zaradi "streznitve."
Tam je študentka ostala ne le obljubljenih 6 ur, pač pa kar 9 ur. Ležala je v kotu sobe, jokala, prosila za izpust, klicala na pomoč, popuščali so ji živci. Dogodek jo je močno zaznamoval. Sam sem njenim znancem, ki so mi o tem pripovedovali, ponudil pravno pomoč in predlagal tožbo zoper policista in državo. Četudi je že naslednji dan pospravila kovček in zapustila Slovenijo. Zatrdila je, da se ne namerava več vrniti.
- Drugi incident. Študent se je ob eni uri zjutraj v centru mesta vračal domov. Restavracija, v kateri je nekaj prijetnih ur preživel s prijatelji je bila od njegovega doma, stanovanjskega bloka v centru mesta, oddaljena pol kilometra. Tja in nazaj se je peljal s kolesom. Ko je pred vhodom v blok, kjer živi, stopil s kolesa in se že obrnil proti vhodnim vratom, da bi kolo pospravil v klet, je za hrbtom najprej zaslišal zvok ustavljajočega se avtomobila in takoj za tem človeški krik: »Ej, ej, ustavi se malo, počakaj!« Ozrl se je in zagledal policijski avto, v njem pa enega od dveh policistov, ki je nanj zakričal skozi odprto okno desnih vrat.
Policist je izstopil in pristopil. Zahteval je osebni dokument. Študent je vprašal skoraj prepovedani »zakaj.« Policist je podal pričakovano pojasnilo o »rutinskem pregledu dokumentov.« Študent je odgovoril, da ne razume pojasnila, predvsem pa ne razloga, zakaj bi policist od človeka, ki vstopa v blok, kjer stanuje, rutinsko zahteval dokument. Policist se je najprej pritožil nad njegovo »jezikavostjo« in izrazil nejevoljo z besedami »tudi jaz znam biti nesramen.«
Študent je že skoraj zaprepadeno odgovoril, da ne želi jezikati in ni prav nič nesramen, ga pa močno zanima, zakaj bi bilo to ustavljanje in ogovarjanje pred njegovim domov rutinsko pregledovanje dokumentov. Policist je nadaljeval: »Videli smo vas, kako ste se sem pripeljali s kolesom. Ste udeleženec v prometu. To, da ste tukaj stopili s kolesa in želite v ta blok, kjer pravite, da ste doma, tega ne spremeni …« Študent ga je prekinil: »To lahko dokažem prav z dokumentom, poglejte, tule je, napisan je tudi naslov, to je ta naslov, kjer stojiva.« Policist vzame dokument in reče, naj počaka. Gre k avtu. Počaka. Usede se v avto. Govori s kolegom, ki je ostal v avtu za volanom. Čez tri, štiri minute se vrne. Nadaljuje: »Tole napravo za pihanje verjetno poznate. Vdihnete, zadržite zrak, potem pa počasi izdihnete … » Študent začudeno vpraša: »Pa mi ja ne odrejate pihanja tule, ko stojim na pragu mojega doma?« Policist odvrne: »Seveda ti. Nisva pri tebi doma, ampak na ulici, na javnem prostoru in ti si udeleženec v prometu.«
Študent nekaj časa molče strmi v policista, potem vzame napravo in pihne vanjo. Izroči jo policistu, ki na njej odčita 0.6 promila alkohola. Izpis pokaže študentu in z zadovoljstvom na obrazu odredi: »Kot vidiš sva ugotovila, da si napihal. S tem si storil prekršek v prometu. V takšen primerih policija izvede ukrep treznenja v priporu. Odloži kolo in gremo.« Sledila je izmenjava nekaj vprašanj in odgovorov, kjer je študent izražal ogorčenje in šok, policist pa odločnost in ukazovalnost. Na vprašanje študenta, ali sme kolo pospraviti v klet, je policist odgovoril s prepovedjo in ukazal, da ga priklene ob prometni znak pri bližnjem prehodu za pešce. Incident s policijskim nasiljem se je končal tako, da je študent, ki se je tresel od stresa in strahu, kolo priklenil na prometni znak. Policist ga je posedel v policijski avto in ga izpred njegovega doma odpeljal v 'pripor' na domnevno »streznitev«. Študent je bil izpuščen naslednji dan dopoldne. Kolo so ponoči ukradli.
- Tretji incident. Mlad par se je v večernih urah vračal iz mesta proti domu. Fant je sedel na kolesu in se z nogami odrival od tal, ko je spremljal svoje dekle, ki je pešačilo. Nenadoma je pred njiju na kolesarsko stezo in pločnik prečno zapeljal policijski kombi. Iz njega sta skočila mlada policista. Od obeh sta zahtevala dokumente. Fant je postavil prepovedano vprašanje »zakaj«. Policist mu je odgovoril, da zato, ker je on tako rekel. Fant je odgovoril, da je to premalo. Policist mu je zagrozil, da »bodo težave, če bo jezikal« in zatrdil, da je dolžan imeti pri sebi dokument in ga pokazati na zahtevo. Mladenič je vendarle vedel dovolj o pravu, da se je lahko zahtevi policista uprl z besedami: »To nikakor ne drži. Dokumenta nisem dolžan imeti pri sebi. In policija od mene ne sme zahtevati osebnega dokumenta, me ne sme, kot pravite temu, legitimirati, ker živimo menda v svobodni in demokratični državi. Smete pa me legitimirati, če ustrezam opisu nekoga, ki ga prav v tem trenutku iščete, ker je ali storil kaznivo dejanje ali pa ga iščete iz nekega drugega, ampak podobnega in upravičenega razloga.« Policist je postal nervozen: »Aha, pametnjakovič. Tole ne bo dobro.« Mladenič je spet vprašal: »Mi grozite? Mi grozite zato, ker se z vami upam mirno pogovarjati in ker se besedno upiram vašemu, povsem nepotrebnemu terorju.« Policist je nekaj sekund molčal, potem pa nadaljeval: »Imate dokument ali ne?« Mladenič je odgovoril, da ga nima. Potem je policist to vprašanje postavil njegovemu dekletu. Mlada dama je prikimala in, kot je kasneje pojasnila, iz strahu izročila dokument policistu, četudi je fant temu nasprotoval.
Policist je odredil, da počakata in se usedel v policijski kombi. Čez nekaj minut je ponovno pristopil in mladenki vrnil dokument. Zraven ji je izročil položnico, to pa pospremil z besedami: »Kot pešec si hodila po kolesarski stezi, kar je prometni prekršek. Ti pa si se s kolesom vozil po pločniku, kar je tudi prekršek in še brez luči si.« Fant se je zasmejal: »Pa saj vi mladci v policijskih uniformah ste res neverjetni! Pa zakaj to počnete, znate sebi in nama to pojasniti, zakaj se greste tole, ali v tem uživate, si krepite ego, kaj je razlog?« Policist je prešel v zaključno fazo terorja: »Kolo lahko pustite punci, vi pa greste z nama na postajo, ker vas kot storilca prekrška ne moremo tu legitimirati in bomo to naredili na postaji.«
In tako se je tudi končalo: fanta so odpeljali, dekle pa se je s kolesom odpeljalo domov, od koder je oče poklical odvetnika, ki je poklical na policijsko postajo, fant pa je bil čez eno uro doma. Vložil je prijavo zoper policista. Pojasnil mi je, da je bila zavrnjena kot neutemeljena. Za tožbo se ni odločil.
V vseh treh primerih se je zgodil osupljiv eksces policijskega terorja nad državljani. Opisi pomenijo grobo prekoračitev policijskih pooblastil. Oškodovancem je v vseh treh primerih policija grobo in očitno kršila ustavne pravice do svobode gibanja, osebnega dostojanstva in pravice do zasebnosti. Policista, ki sta v prvem primeru izpred vrat doma odpeljala mladega fanta na domnevno »streznitev«, sta s tem tudi grobo kršila zakon, na katerega sta se sklicevala. Takšno policijsko pridržanje osebe, ki je pod vplivom alkohola, je dopustno samo kot skrajni ukrep v primeru, ko je to nujno potrebno zaradi zagotovitve varnosti te osebe ali tretjih oseb. Nikakor pa takšnega ukrepa ni dopustno izvršiti kot avtomatično posledico ugotovitve vinjenosti, še manj pa kot kazen za ugotovljeno vinjenost, izrečeno ad hoc in izvršeno na kraju samem.
Večkrat sem pisal o tem, kako hudo zlorabo prava pomenijo takšni in podobni primeri pri delu policije. Pomenijo tudi razvrednotenje človekovega dostojanstva, kršitev temeljnih človekovih pravic in poklicno povsem nevzdržno ravnanje. Ne mislim, da to na splošno velja za vsakokratno javno delo pripadnikov slovenske policije. Oziroma, ne mislim, da je to splošna opredeljevalna značilnost policijskega dela, ali da bi bilo takšen očitek upravičeno nasloviti na vse policiste. Nikakor. Prepričan pa sem, da je takšnih primerov pri delu policije preveč. In da jim je treba odločno, trajno in javno nasprotovati.
Izkusil sem, da večine kolegov pravnikov te teme ne zanimajo dovolj. Odgovornost pravnikov in prava za "dogajanje na ulici" in za podobna, na primer prekrškovna vprašanja, je v Sloveniji nizka. Odraža se tudi v načinu poučevanja prava in pri pravniškem mišljenju, s katerim učitelji prava nagovarjajo svoje študente. Treba je analitično in kritično odstirati primere policijske zlorabe prava, vključno s politiko »prekrškovnega inkasantstva«. To niso banalna ali nepomembna vprašanja. Nasprotno, so nadvse pomemben segment družbenega življenja in nacionalne pravne identitete. So med pomembnejšimi pogoji za razvoj vladavine prava in udejanjajoče se kulture človekovih pravic in svoboščin. Razlog, zakaj je prav delo policistov na terenu in z ljudmi tako pomembno za določitev značaja pravnosti neke države je očiten: dnevno in močno vplivajo na življenja konkretnih posameznikov. Večine ljudi namreč niti ne zanima kaj dosti, kakšna so procesna jamstva v kazenskem postopku, ko je vložena obtožnica za umor. Ljudi bolj zanima delo mestnih redarjev, policistov in inšpektorjev.
Etično samorazumevanje velikega števila pravnikov, tudi tistih, ki opravljajo delo na sodiščih in fakultetah, glede teh vprašanj ni primerno. Kot takšno neposredno vpliva na oblikovanje nacionalne identitete. Z manjšimi, a pomembnimi filozofskimi (miselnimi) in operativnimi (izvedbenimi) spremembami pri delu policije bi lahko prav slovenska policija pomembno prispevala k izboljšanju podobe slovenske pravne identitete.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
