Če denarja ni, ga je mogoče dobiti na različne načine. Lahko ga vzamemo tistim, ki ga imajo, in ga damo tistim, ki ga nimajo. Ker so v naših ustavah še zapisane neke zasebne lastninske pravice, bodo ti, ki ga imajo, morda dali denar prostovoljno, sicer pa bomo izvedli, nič več in nič manj, svojo novo revolucijo.
Če se revoluciji odpovemo, potem ostaja možnost, da nam denar tisti, ki ga imajo, vsaj posodijo. Ker so tako ali tako preveč bogati, bodo, ko bo nastopil čas vračila, preprosto pristali na odpis dolgov. Če ne moremo plačati, pač ne moremo. To boste pa že razumeli, saj ste že neštetokrat komu posodili denar in če ga ta ni vrnil, ste le brezskrbno pogledali stran. Enako, priznam, počno banke, če njihovi klienti ne uspejo vrniti kakšne mesečne tranše zapadlega kredita.
Ker ne želim ponovno pisati anti-kolumne in po nepotrebnem ironizirati, raje priznam, da v Sirizi in t.i. novi levici ne znam videti novega upanja. Ne da ga ne želim, ali celo nočem videti. Preprosto ga ne znam. Sem ignorant. In zato se, kot radovedni duh, tudi veselim, da bo grška Siriza v praksi pokazala, kako se iz nič ustvarijo evri. Kako se napolnijo državni kovčki, če pa ta ista država ne more več, za razliko od nekaterih drugih, tiskati svežega denarja.
Nekateri spoštovanja vredni glasovi me prepričujejo, da tudi sam izhajam iz neo-liberalne paradigme in da sem ujet v ekonomsko gospodinjsko logiko – porabiš lahko, kolikor ustvariš - ki pa velja le za gospodinjstva. Ne pa tudi za države. Te lahko vselej zapravijo več, kot ustvarijo. Mnogo več in tudi najetih dolgov jim ni treba nikdar vrniti. Takim odvrnem, da sem od blizu spoznal le eno tako državo, jugoslovansko, katere usoda pa je bila draga in zanjo plačujemo še danes.
Politika in ekonomija sta prepleteni. Politika, razen z golo silo, lahko spremembe v družbi in zunanjem svetu doseže le, če ima za to na voljo ekonomska sredstva. To velja tako za levo kot desno politiko. Pri tem velja dodatno poudariti, da politika v državi nikdar nima svojega denarja. Ves denar, s katerim razpolaga država, je naš denar, je denar davkoplačevalcev. Toliko, kolikor država potroši, toliko manj ostane na razpolago davkoplačevalcem. Pri čemer le del davkoplačevalcev, tisti v zasebnem sektorju, ustvarjajo resnično dodano ekonomsko vrednost, od katere se pobirajo davki.
Nova levica brez denarja torej ne bo zmogla postoriti dosti, če sploh kaj. In še več, več kot bo postorila, manj bo ostalo sredstev povprečnemu davkoplačevalcu. In to je račun, ki se ne more iziti in se ne bo izšel. To čisto vino bo natočeno prej kot slej. Rezultat bo grenak. Iz novega upanja se bo razvilo novo razočaranje. Tokrat še globlje in bolj usodno. Vse samo zato, ker v tej krizi, in nasploh ter posebej v državah t.i. nove levice, niso iskali odgovorov na pravem mestu, če so si sploh zastavili prava vprašanja.
Dejstvo je, da živimo v svetu, v kakršnem pač živimo. Dejstvo je, da ta svet v ekonomskem smislu temelji na konkurenčnosti kot gibalu ekonomije. Konkurenčnost pa predpostavlja kritično maso ustvarjalnih in vsaj do sebe odgovornih posameznikov. Če takih ni, in država jih lahko pomaga ustvariti, tako da spodbuja njihov razvoj, potem bo tudi država nekonkurenčna, ekonomsko shirana, pravno skrahirana in nasploh politično razsuta.
Taka država, ki obenem deluje kot kletka za vse tiste, ki si prizadevajo delati drugače, preprosto ne more uspeti. S Sirizo ali brez nje. Edino resnično upanje smo torej najprej sami; nato institucije robustne pravne države, politika racionalnega diskurza in na tej podlagi utemeljena konkurenčna ekonomija z varnostno socialno mrežo za najšibkejše.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
