Pravzaprav preveč: v vseh absolutnih, ne le relativnih pogledih. Če bi moral potegniti rdečo nit čez plaz vseh kolumn, ki sem jih v zadnjih letih napisal na teh straneh, bi bila ta sestavljena iz razočaranja in upanja hkrati. Razočaranja nad slovensko javno danostjo, kjer je narobe zamenjalo prav, in upanja, ter z njim povezane prizadevnosti, da se ta narobe še lahko, vsaj postopoma, spet spremeni v prav.
Pisati iz upajočega razočaranja je odlična, eksplozivna literarna mešanica, ki črke kar strelja izpod prstov na ekran - v sporočila, ki so se zdela vsaj avtorju smiselna, pa čeprav so kršila oba temeljna kanona slovenske javne razprave. Ne zameriti se nikomur in ostati oz. oditi v zasebnost.
Če kaj, je v novem letu 2015 nastopil čas, da se s tem pisanjem in to tematiko neha. Ne samo da je dovolj moraliziranja, dovolj je ukvarjanja s Slovenijo. Ta, kot pravi sam predsednik države, v tem letu potrebuje le mir, uzdanje t.i. razdiralnih sil, kdorkoli in karkoli naj bi te že bile, in vse bo spet tako, kot mora biti, kot je že bilo in kot pravzaprav je.
Zakaj ne bi prisluhnili predsedniku? Zakaj bi še lomastili po slovenski javni sferi in burkali njeno mirno morje? Morje, na dnu katerega, kot lahko beremo, tako ali tako ležijo sami fašisti: desni in levi. Še več, kdo pa pravzaprav smo, da bi temu slovenskemu morju nalivali bolj čistega vina, ga opozarjali na neke domnevno bolj prave standarde, celo moralizirali o evropski normalnosti, nenazadnje menda še o Evropski Sloveniji, obrnjeni na Zahod?
Si morda predstavljamo, tudi mi?, da imamo dostop do resnice? Do materialne resnice? Do ekskluzivne objektivne stvarnosti, za doseg katere, torej do dokončne osvoboditve na svoji zemlji, je potreben trd, neznosen, dokončen spopad in boj? Zaenkrat, hvalabogu, le z idejami, če bi jim glede na njihovo puhlost in konflikt z nekimi široko-sprejetimi intersubjektivnimi kanoni lahko tako sploh rekli? Kaj pa še, manjka nam celo temeljna licenca, papir za opravljanje pravniškega, pravzaprav vsakršnega praktičnega poklica.
Ne gre za to, temveč za tisto: da je bilo že vse povedano, vse zapisano, da »so vse velike zgodbe že zaključene«, da torej ni niti mogoče niti potrebno več ničesar storiti. Gremo, kot pravi premier, le k zobozdravniku, ta bo malo povrtal v oboleli zob, povrtal – ne izpulil, in vse bo v redu. Petnajst minut, leto 2015 brez razdiralnih sil, v katerem bodo veje oblasti normalno, v miru, delovale in vse bo tako, kot mora biti, kot je že bilo in kot pravzaprav je. Torej dobro.
Dobro: z menda dvojno mero fašizma v strankarski politiki brez strank; z mediji, ki trobijo le tisto, kar želi slišati enkrat levo enkrat desno uho; s socialno državo, podprto z razpisi za naše in vaše; s pravno državo, na katere občasne, obskurne napake, bomo opozarjali v dnevniških zapiskih; z davki do vratu, da nas ne bo zeblo v trdem sindikalnem boju za delavce v javnem sektorju; in če bo treba s tožbenimi zahtevki zoper nesramne bonitetne agencije, ki bodo dvigovale cene izposojanega-si denarja. Razdiralne sile, ki kalijo naš, slovenski mir.
Kdorkoli meni, kot avtor te relativno zadnje kolumne, da vse to in še več ni dobro, da je pravzaprav slabo, si je kriv sam. Zakaj pa se spušča v »nesmiselni nesporazum s svetom«, še posebej slovenskim? Pustimo ga vendar pri miru. Ne ravnajmo stolpov iz Pis in, za ohranitev zdravega razuma, ali pa vsaj dobre volje, ne rinimo med tiste, ki kot v nekem devetem krogu zasajajo zobe v lobanjo drugega. To lobanjsko žretje se bo končalo, ko bo zmanjkalo - lobanj.
Zakaj bi ponujali še svojo? Ohranite jo raje nedotaknjeno, zase, za tiste in tisto, kar je zares pomembno. Vse dobro v novem letu 2015.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
