Že pred časom pa sem prepoznal prepričljive razloge za analitični in konceptualni poudarek, da so prav temeljne človekove pravice in svoboščine za slovensko ustavno demokracijo še pomembnejše, kot se morda večini ljudi zdi na prvi, moralni pogled ali po hitrem, državljanskem premisleku. Mislim na to, da se je slovenska ustavna demokracija vzpostavila in razvijala prav kot ustavna demokracija temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Ali, z izrazom sodobnega ustavništva, kot TEMELJSKA demokracija. Tako sem slovenski model ustavne demokracije javno označil leta 2009 in ga na več mestih kot takšnega poskusil analitično utemeljiti. (Prvič v članku, objavljenem v reviji Revus-revija za evropsko ustavnost, št. 9/2009. Zadnjič v monografiji Andraž Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, Univerzitetna založba Annales, knjižnica Annales Ludus, Koper, 2014 (iz tiskarne 8.12.2014)). Ob tej priložnosti pa naj skrajšano ponovim poudarek, da je slovenska ustavna demokracija konceptualno osredotočena na temeljne človekove pravice in svoboščine. Z njimi je politično in pravno, tudi normativno utemeljena. To nedvoumno izhaja že iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, iz preambule k ustavi, iz določb v ustavi, predvsem iz vsebine 3., 3.a in 5. člena ustave, nenazadnje pa iz precedenčnih odločitev slovenskega ustavnega sodišča.
Poudarek o temeljskem modelu slovenske ustavne demokracije odraža tudi (moje) razumevanje in razlago »suverenosti« kot pomembnega političnega in pravnega koncepta. V nastalem in delujočem slovenskem ustavnem redu suverenost - kot normativna kakovost - izhaja iz koncepta naroda in pravice slovenskega naroda do politične samobitnosti, samoodločbe in samoopredelitve, prehaja pa prav k temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam. V ustavnem redu Republike Slovenije gnezdi suverenost v temeljnih pravicah in svoboščinah. Prav njim gre pripisati suverenost kot kakovost, ali kot značaj vrhovnosti, kot status najvišjega, ultimativnega, v tem oziru tudi metaustavnega. V slovenskem modelu ustavne demokracije so suverene temeljne človekove pravice in svoboščine.
Ne pa (in to je zelo pomembno) morebiti »ljudstvo«. Ljudstvo je pri nas v okoliščinah vsakodnevnega delovanja političnega procesa in odsotnosti izrednih razmer le nosilec oblasti, ne pa tudi suverenosti. Volja tu živečega in delujočega ljudstva ni suverena. Referendumske odločitve volivk in volivcev niso suverene. Prav tako niso suverene zakonodajne odločitve DZ, ali podzakonske odločitve vlade, celo ne odločitve sodišč. Suverenost uteleša tisto, kar lahko spoznamo in priznamo za suvereno in zaradi česar je nekaj lahko vrhovno. To je tisto, kar zaradi svoje vrednosti vzpostavlja in utemeljuje politični proces in pravni red, kar utemeljuje in omejuje sleherno uresničevanje oblasti, kar vzpostavlja, utemeljuje in upravičuje tisto, kar je normativno zavezujoče. To so temeljne človekove pravice in svoboščine in temeljna ustavna načela. Te pravice in ta načela so v funkciji vzpostavitve, delovanja in razvoja ustavne demokracije, socialne države in vladavine prava.
Vse oblastne odločitve so zato samo avtoritativne in zavezujoče, s tem pa veljavne, dokler se v postopku nadzora, ki je ustavno utemeljen in pravno predpisan, sega pa onkraj državnih meja na nadnacionalno raven, ne razveljavijo ali drugače avtoritativno razvrednotijo. In vse te odločitve so samo tedaj, samo toliko in le do tedaj suverene, dokler so prepričljivo utemeljene s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, dokler preverljivo in učinkovito stremijo k zaščiti temeljnih človekovih pravic in svoboščin, dokler ostajajo v funkciji njihove zaščite in dokler na ta način uresničujejo ultimativni cilj vzpostavitve, delovanja, obstoja in razvoja politične skupnosti: t.j. človečnost. Moralno utemeljena človečnost je tista, ki pogojuje, določa in ultimativno legitimira suvereno politično samobitnost naroda in izvrševanje oblasti s strani ljudi in zaradi ljudi. Bolje, zaradi človečnosti. Zato je tudi pravica do vstaje ali upora metaustavno utemeljena človekova pravica.
Ta teoretični poudarek o pripisu suverenosti kot kakovosti prav temeljnim pravicam in svoboščinam seveda ni sam sebi namen. Ne določa le normativne identitete naše ustavne demokracije (pomemben prispevek k slovenskemu pravoslovju o ustavni demokraciji pomenita predvsem starejša knjiga prof. Petra Jambreka in novejša prof. Cirila Ribičiča na to temo). Ne pomeni le filozofske in pravoslovne utemeljitve naše institucionalne družbene ureditve. Ima tudi zelo konkretne in praktične učinke. Z drugimi besedami, ob prepričljivem ali pa kar pravilnem razumevanju bi moral imeti številne konkretne učinke pri delovanju vseh ustavnih igralcev: DZ, predsednika republike, DS, redne sodne veje oblasti in ustavnega sodišča. Oziroma pri delu vseh odločevalskih organov in institucij. Seveda tudi pri uresničevanju oblasti ljudstva z mehanizmi neposredne demokracije. V slovenskem ustavnem redu je in mora biti vsako oblastno odločanje utemeljeno z največjo možno skrbjo za najvišjo možno stopnjo učinkovite zaščite temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Ne glede na to, ali gre za zakonodajno urejanje plač, socialnih pravic in pokojnin, ali za izvršilno razčlenjevanje pravnega položaja državljanov v postopkih pred upravnimi organi, ali za sodno odločanje o pravicah pravnomočno obsojenih ljudi, ali za referendumsko polariziranje volilnega telesa, ali za ustavnosodno odločanje o sistemskih varčevalnih ukrepih, ali za protiustavno zakonsko razlastitev malih delničarjev, ali za protiustavno anuliranje pravic upokojencev iz naslove dokupljene delovne dobe ipd.
Temeljne človekove pravice in svoboščine so zatorej osrednje merilo legitimnosti kot upravičenosti. Kot merilo upravičenosti vsega tistega, kar je oblastno sprejeto ali odločeno in kar je zavezujoče. Njihov vsebinski oziroma interpretativni pomen določajo predvsem nacionalna ustavna sodišča, Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga in nenazadnje umna dognanja predstavnikov pravoslovne in humanistične intelektualne odličnosti.
In četudi je njihova zgodovina izključevalna, kot na nekem mestu pojasni npr. prof. Renata Salecl, to ne zmanjšuje njihove vključevalne narave. Temeljne človekove pravice in svoboščine so zato t.im. odprti koncept, ki odpira možnosti preizpraševanja same družbe. Zagotavljati morajo mrežo možnosti za učinkovito sodelovanje v procesu legitimiranja družbenega sistema, v katerem živimo. Sklicevanje nanje mora biti prepričljiv odraz prizadevanja, da bi po najboljših močeh ustvarjali družbo avtonomnih in svobodnih posameznikov, pristnih in aktivnih »demokratičnih državljanov«, ki so kot obveščeni, odgovorni in motivirani subjekti sposobni sprejemanja »najboljših možnih odločitev«.
Kot minimalni varovalni mehanizem mora v tem procesu delovati predvsem tisti del posameznikove vesti, ki je ne le sposoben, pač pa tudi pripravljen prepoznati tista dejanja in tiste odločitve, ki se že nahajajo onstran sicer širokega okvira sprejemljivosti ali strpnosti. In ki hkrati premore dovolj poguma, da se takšnim dejanjem in odločitvam upre. Takrat, ko je treba pravice in svoboščine učinkovito zaščiti »tu-in-zdaj«, se, če uporabim besede prof. Roberta Dahla, »ne nahajamo – več samo - v svetu teoretičnega razuma, ampak v svetu praktične razsodnosti«. To pa se zdi mogoče le ob jasnem zavedanju, da je pravo samo po sebi moralno utemeljeno in sestavljeno tudi iz kategoričnih imperativov. Ali z besedami Gustava Radburcha, ki mu študij prava v Sloveniji namenja posebno mesto: »Pravo ne služi morali s pravnimi dolžnostmi, ki jih nalaga, temveč s pravicami, ki jih podeljuje ... Moja pravica je pravzaprav pravica, da storim svojo moralno dolžnost, in nasprotno, moja dolžnost je, da varujem svojo pravico. S svojo pravico se človek bori za svojo dolžnost, za svojo moralno osebnost.«
Način družbenega delovanja in institucionalnega odločanja mora biti vselej v funkciji zaščite temeljnih pravic in svoboščin, ki so moralno utemeljene in usmerjene k človečnosti. Zato mora biti sleherno oblastno odločanje, ki ustvarja zavezujoče odločitve, utemeljeno z močjo strokovno prevpraševanega, racionalno prepričljivega in moralno utemeljenega, torej najboljšega možnega argumenta. Tudi z močjo logike in empatičnega zdravega razuma. Vladavina takšnega argumenta je (kot je večkrat zapisal npr. sodnik ESČP prof. Boštjan M. Zupančič) univerzalni pogoj za univerzalnost temeljnih ustavnih pravic in načel. S posebnim poudarkom na enakopravnosti, spoštovanju in dostojanstvu. To morajo biti temeljne norme svobodnega in demokratičnega političnega sistema, ki bo socialno odgovoren.
Pa je vselej ali vsaj v pretežnem obsegu res tako, da so pri nas vse odločitve ne le dovolj strokovno prevpraševane in prepričljivo vsebinsko argumentirane, ampak tudi moralno utemeljene in v funkciji največje možne zaščite človekovih pravic in svoboščin? Ne bi smeli spregledati številnih razlogov, ki potrjujejo sklep, da žal ni tako in da je prepogosto celo precej drugače. Verjamem, da se predstavniki državnih organov in vej oblasti tega zavedajo in do tega večinoma niso ravnodušni. In kadar svoj pogled odmaknejo od osredotočenosti na neizpodbitna dejstva o prenekaterih očitnih in hudih kršitvah pravic ali svoboščin, oziroma o pešanju vladavine prava in nadomeščanju praks pravičnosti s praksami protipravne arbitrarnosti, jih na to spomnijo varuhinja človekovih pravic, civilna družba, humanisti in intelektualci, kritični in družbeno odgovorni pravniki, aktivni kritični državljani in drugi razmišljujoči posamezniki ali državljansko aktivne skupine.
A to še vedno ni dovolj. In zakaj to še vedno ni dovolj? Zakaj se kršitve ustavnih pravic in načel dogajajo v tolikšnem obsegu in s tolikšno intenzivnostjo, ko pa imamo Slovenci odlično ustavo, ko ta ustava dopušča svoje lastno izboljševanje že s pomočjo ustavniških razlagalnih pristopov, ko pravnih fakultet, učiteljev prava in pravnikov ne primanjkuje, ko je možno morebiti neustrezno zakonodajo ne le v praksi ustavno pravilno razlagati in uresničevati, ampak tudi zelo hitro spremeniti, ko se ljudi usposablja za to početje, ko javna uprava ni podhranjena, informacijska tehnologija ni problem, ko državno uradništvo ni odrezano od možnosti za usposabljanje in izpopolnjevanje, in nenazadnje, ko je sodna veja oblasti dovolj avtonomna in svobodna, da lahko ustavnost neposredno uresničuje pri sojenju in izvaja svoje pravodajne kompetence? Zakaj je dostojanstvo posameznika v naši družbi še vedno tolikokrat, tako očitno in tako močno razžaljeno? Zakaj odločevalska retorika iz sodnih in upravnih postopkov tolikokrat izrine vsebino in moč argumenta? Zakaj ta retorika tolikokrat deluje kot nekakšen administrativno tehnokratski jezik razčlovečenih robotov, ki ljudi naslavljajo kot rjaveče stroje? Celo na univerzah. Zakaj se tolikokrat zgodi, da javna uprava v postopkih, v katerih se določa in uresničuje politika socialne države, z ljudmi ravna tako surovo, ponižujoče, neodgovorno, brezskrbno in ignorantsko?
Lepo bi bilo, če bi lahko brali Teorijo pravičnosti Johna Rawlsa tudi v slovenskem jeziku. A še pomembnejše od prevodov besedil o pravičnosti je ustvarjati prakso pravičnosti. V tem oziru čaka Slovenijo še veliko dela. In ne sme je čakati vedno več dela!
Zato se je treba pogovarjati. Dobroverno in dobronamerno, politično modro, strokovno domišljeno in umno suvereno pogovarjanje je pogoj za kakršnokoli sodelovanje, še posebej pa za dobro in produktivno sodelovanje. Treba se je truditi za čim večji približek tistemu, kar znameniti Jürgen Habermas v svojih delih izriše kot »idealno govorno situacijo«. Prepričan sem, da se pri nas temu idealu še vedno ne uspemo dovolj približati. Prepogosto se namreč zdi, da se tisti ljudje, ki bi se lahko veliko pogovarjali, ali bi se celo morali znatno več pogovarjati, želijo najmanj pogovarjati. Tudi, da ne želijo poslušati drugih ljudi ali celo ne želijo slišati tistega, čemur bi bilo dobro prisluhniti ali bi bilo treba slišati. Kadar gre pri tem za ljudi z največjim družbenim vplivom in odločevalsko močjo, to ne more biti v funkciji občega dobra in družbenega blagostanja. Aristotel je v Nikomahovi etiki, ki je tudi predmet obravnave na slovenskih pravnih fakultetah (in to je dobro), zapisal vzklik: »Začnimo torej razpravljati o tem.«
Mislim, da gre tudi, morda pa celo prav za to. Za potrebo, da se pri nas poveča obseg produktivnega razpravljanja med tistimi, ki lahko pozitivno vplivajo na kakovost življenja v Sloveniji in za dvig kakovosti razpravljanja. Takšno potrebo je mogoče utemeljiti tudi kot zaščito politične pravice volivcev, da živijo v državi, kjer odločevalci in drugače privilegirani ljudje uresničujejo svojo dolžnost za razvijanje »razpravljajoče države.« (Spomnim se omembe »razpravljajoče ustavne države« v knjigi prof. Lovra Šturma o omejitvah oblasti.) Pravica do politične subjektivitete v razpravljajoči državi … Ta pravica se mi namreč zdi pomembna, skorajda temeljna pravica. Utemeljujeta jo filozofija sodobnega ustavništva in razpravna teorija demokracije. Zato naj bo trajna in prepoznavno prepričljiva skrb za največje možne približke idealu govornih situacij in idealu procesov učinkovitega sodelovanja najpomembnejše orodje dnevne politike za zagotavljanje svoje demokratične legitimnosti.
Širitev in krepitev demokratičnega razpravljanja na vseh družbenih ravneh, ki vključuje tudi poslušanje in slišanje, razumem kot pomemben in nujen del prizadevanj za obče dobro. A ko proces javnega pisanja in govorjenja zadeva teme iz prava, predvsem pa pravne filozofije in sodobnega ustavništva, poudarjam, da je med umno pronicljivo, strokovno verodostojno in kakovostno pravoslovno kritiko, ki je utemeljena z znanjem in razumevanjem pravoslovnih in ustavniških konceptov na eni strani in popreproščenim samoprikazovanjem ali celo strastnim navijaštvom na drugi strani, pač odločilna razlika.
Ne bi smeli biti neprijetno vznemirjeni in se nam ne bi smelo zdeti kakorkoli institucionalno sporno, če se predstavniki organov in vej oblasti pred očmi javnosti, transparentno in dobroverno pogovorno srečujejo. Uradno ali poluradno. Le v čem bi bilo lahko ogroženo ustavno načelo delitve oblasti, če si za transparentno in demokratično razpravljanje predstavnikov odločevalskih organov in institucij prizadeva katerikoli od ustavnih igralcev, predvsem pa neposredno demokratično legitimirani predsednik države ali vlade? Sistem ustavnih zavor in ravnovesij ogrožajo protiustavno kršenje odločevalskih pristojnosti, pomanjkanje nadzora ali medsebojno podrejanje in izigravanje, ne pa tudi demokratično in dobroverno razpravljanje in sodelovanje.
Vsem predstavnikom organov in institucij oblasti želim suvereno držo pri najboljši skrbi za zaščito temeljnih pravic in svoboščin. Vsem nam, ljudem pod jurisdikcijo Republike Slovenije, pa želim kakovostno bivanje v Sloveniji kot razpravni ustavni demokraciji temeljnih pravic in svoboščin, kjer bo mogoče prepoznati trajnost družbenih praks pravičnosti.
(Razširjena različica kasneje avtorsko skrajšanega in deloma preoblikovanega nagovora ob Dnevu človekovih pravic, v Veliki dvorani Predsedniške palače, 10. decembra 2014.)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
