Mnogi primeri kličejo po zakonodajnih spremembah, saj občine ne želijo prostovoljno urediti obstoječega stanja, čeprav je posledica njihovega nezakonitega ravnanja.« Obravnavamo nekaj primerov slabih, pa tudi dobrih praks. Bo po zadnjih volitvah morda drugače?
Hodim po stezi.
Za nosom grem, kamor me peljejo koraki.
Moje oči se sprehajajo po drevju, po pticah, po kamenju.
Na obzorju zagledam obris mesta.
Napnem oči, da bi ga bolje videl.
Začutim, da me mesto privlači.
Ne da bi vedel, kako, spoznam, da bi lahko v tem mestu našel vse, kar si želim.
Vse svoje cilje, namene in dosežke.
Moja stremljenja in sanje so doma v tem mestu. Vse, kar si želim, kar potrebujem, kar bi najraje bil, po čemer hrepenim, kar nameravam, za kar si prizadevam, k čemur sem vedno stremel – tisto, kar naj bi bilo moj največji dosežek.
Predstavljam si, da je vse to v tem mestu.
Brez dvoma se mu odpravim naproti.
Kmalu se začne pot vzpenjati navkreber.
Malo me utrudi, a nič hudega. Nadaljujem pot.
Malo naprej zagledam črno senco na poti.
Ko se ji približam, vidim, da mi je pot prekrižal ogromen jarek.
Zbojim se, podvomim.
Jezi me, da moj cilj ni lahko dosegljiv. Vseeno pa se odločim, da bom jarek preskočil.
Nazaj grem, vzamem zalet in skočim …
Preskočim ga.
Ko si opomorem, nadaljujem pot.
Nekaj metrov naprej se pojavi nov jarek.
Spet vzamem zalet in ga preskočim. Nato pa stečem proti mestu.
Na poti ni več videti ovir.
Nenadoma me preseneti prepad, ki se odpre pred menoj.
Obstanem.
Nemogoče ga je preskočiti.
Ob strani zagledam les, žeblje in orodje. Spoznam, da so tam, da bi zgradil most.
Nikoli nisem bil spreten z rokami … Ima me, da bi odnehal.
Pogledam proti cilju, ki si ga želim … in se uprem skušnjavi.
Začnem graditi most.
Minevajo ure, morda dnevi, morda meseci.
Most je narejen.
Navdušen ga prečkam.
Na drugi strani pa – zagledam obzidje. Mrzlo in vlažno orjaško obzidje okoli mesta mojih sanj …
Obide me pobitost.
Ogledam si, kako bi se mu dalo izogniti.
Ni načina. Moral bom splezati čezenj.
Mesto je tako blizu. Ne dovolim, da bi mi bilo obzidje v napoto.
Odločim se, da bom splezal čez.
Nekaj minut počakam, da pridem do sape.
(Jorge Bucay)
So mesta in občine to, kar ljudje želijo in potrebujejo za uresničevanje svojih pravic? Morda ljudje zahtevajo preveč ali pa so apatični in je zanje vse dobro? Kakšne so naše ugotovitve?
Varuh v svojo redno mesečno dejavnost uvršča tudi srečanja z župani in pobudniki v posameznih občinah. Obiščemo jih vsaj dvanajst, običajno več v vsakem letu. Odločamo se zlasti za občine, ki niso najbliže Ljubljani, za tiste, ki imajo visoko brezposelnost, za one, kjer zaznavamo problematiko, bodisi sami ali preko medijev.
Sleherni obisk pomeni celodnevno poslovanje zunaj sedeža. Prvi stik je z županom in občinsko upravo, včasih tudi drugimi službami, za katere župan meni, da so za poročanje o stanju v občini pomembne, pa s predstavniki centrov za socialno delo, stanovanjskega sklada, humanitarnih in nevladnih organizacij …
Glede na visoko stopnjo brezposelnosti v Sloveniji, ki se giblje od najnižje pod 3 odstotki v Idriji do alarmantnih 20 odstotkov, zlasti na severovzhodu države, in povzroča številne težave na različnih področjih, je naše prvo vprašanje o stopnji brezposelnosti. S tem so povezane tudi številne težave, ki ljudi privedejo po pomoč na centre za socialno delo in občino – stanovanjska problematika in morebitne deložacije, skrb za starejše, tako v domovih starejših občanov kot tudi zunaj institucij, skrb za invalide, vrtce in šolajočo se mladino, brezdomce, otroke in odrasle s posebnimi potrebami, pa tudi stanje okolja, ki je v nekaterih občinah pereče. Sledijo pogovori s pobudniki, ki predstavijo predvsem osebne zgodbe. Če se te dotikajo uradnih institucij, za kar je pristojen tudi Varuh, zlasti njihovega običajno prepočasnega ali nekakovostnega dela, lahko marsikatero težavo celo odpravimo – s tem seznanimo župana in lahko takoj pristopi k reševanju, saj družino oziroma posameznika in njegove probleme navadno pozna. Tako smo v preteklosti rešili nekaj primerov, mnogi pobudniki pa so pot nadaljevali s pravnimi sredstvi na različnih stopnjah sodišč oziroma upravnih organov.
Že dalj časa opozarjamo na problematiko kategorizacije občinskih cest po zasebnih zemljiščih, ki je v nekaterih občinah dosegla zastrašujoče posledice, celo zaporo cest. Pravno nedopustno je, da del kategorizirane javne poti poteka po zasebnem zemljišču, občina pa ne vzpostavi zakonitega in ustavnega stanja, odpravi nastalih posledic in povrne škode. Ustavno sodišče je bilo namreč jasno: občinski odlok o kategorizaciji cest v takih primerih je v neskladju z 69. členom Ustave RS. Zasebna lastnina ima prednost. Če se občina ne odzove, mora pristojno Ministrstvo za infrastrukturo skladno z Zakonom o državni upravi opraviti nadzor nad zakonitostjo dela občinskih organov. Zaradi številnih težav po vsej državi – saj mnogi župani zatrjujejo, da bi za ureditev vseh spornih zemljišč na svojem območju porabili več občinskih proračunov, denarja pa nimajo, zato ohranjajo nezakonito stanje – smo vladi priporočili, naj pripravi spremembe Zakona o lokalni samoupravi in po potrebi drugih predpisov, ki bodo vzpostavili učinkovite vzvode za nadzor in ukrepanje nad delom lokalne samouprave in županov. Srečujemo se namreč tudi z dobro odzivnostjo županov in uspešno kategorizacijo cest, saj nekateri sukcesivno odkupujejo zemljišča, kar pomeni, da bo na njih počasi vzpostavljeno zakonito stanje.
Veliko problematike, ki se dotika občin, je povezane tudi z romskimi skupnostmi. Nekateri župani si zaslužijo pohvale, saj so kljub nasprotovanju nekaterih občank in občanov dosegli korenite premike pri urejanju romskih naselij ter sprejemu prostorskih aktov in drugih ukrepov za njihovo pravno in komunalno ureditev. Varuh je še vedno kritičen do razmer, zaradi katerih so ljudem v teh naseljih kršene človekove pravice, država pa kljub očitni neaktivnosti nekaterih občin ne ukrepa. Razmere vzbujajo skrb zlasti na Dolenjskem, spremembe so premajhne in počasne. Naše stališče je, da morajo občine občanom brez razlikovanja zagotoviti primeren dostop do pitne vode in to ne glede na pravni status zemljišč romskih naselij. Gre za eno izmed mednarodno priznanih človekovih pravic, ki je preprosto ni mogoče kršiti. Do kršitev še vedno prihaja v občini Škocjan, medtem ko smo občini Kočevje in Grosuplje pohvalili, saj je v Kočevju zagotovljen dostop do vode prebivalcem romskega naselja Mestni log, v Grosupljem pa so vzpostavili dialog s prebivalci romskega naselja Ponova vas. Še vedno je kritično v občini Ribnica, pohvalili pa smo mnoge občine, zlasti Novo mesto, kjer so dosegli velik napredek in nekaterim Romom celo po sedemdesetih letih zagotovili pitno vodo, nekaj družinam pa celo bivalne prikolice.
Pogosto se sprašujemo, zakaj se ni mogoče zgledovati po severovzhodu Slovenije, kjer večinsko in romsko prebivalstvo veliko lažje in bolje sobivata, a tudi zaradi odnosov in razmer na strani samih Romov.
Občine naj bi bile tudi prijazne invalidom, vendar žal ni povsod tako, zato se Varuh trudi, da spoznava slabe prakse in v sodelovanju z župani ustvarja boljše. V nekaterih primerih smo tako s posameznimi župani vzpostavili dialog in premike na področju bivanja invalidov. Seveda se še vedno srečujemo z nekaterimi težavami.
Tudi okolje in prostor, onesnaževanje zraka, vode in slabšanje bivalnih razmer za nekatere občane so vredni vse Varuhove in tudi državne pozornosti. Ima lahko kapital prednost pred zdravjem? Onesnaževanje je lahko poseg v posameznikovo zasebno in družinsko življenje. Država je državljane pred takimi posegi dolžna zaščititi z izvajanjem nadzora nad dovoljevanjem, vzpostavljanjem, izvajanjem in varnostjo industrijskih dejavnosti, zlasti če gre za dejavnosti, ki so lahko nevarne za okolje in človekovo zdravje. Nenehno se sprašujemo, ali so inšpekcije dovolj uspešne, hitre in učinkovite. Številne civilne iniciative na področju okolja in prostora kažejo na skrb vzbujajoče stanje na področju okoljske problematike ter na vse večje zavedanje o pravici do zdravega življenjskega okolja, v prizadevanju za zdravje in kakovostnejše življenje ljudi. Tako zadnje mesece javnost razburjajo bazne postaje digitalnega radijskega sistema (GSM-R) na železniškem omrežju po vsej Sloveniji. Občanke in občani o tem – ne o postopku ne o predvidenih posledicah za zdravje ljudi – niso bili vnaprej seznanjeni, kar določa Aarhuška konvencija. Vse, kar se zgodi brez vnaprejšnje seznanitve ljudi, se jim zato zdi skrivnostno in ne glede na izide meritev in dokazovanja, da ne škodi zdravju, močno dvomljivo.
Izvedli smo tudi anketo Izvajanje stanovanjske zakonodaje in stanovanjske oskrbe v slovenskih občinah. V njej je sodelovalo 126 občin (63 odstotkov). Skrb vzbujajoči rezultati, da je bilo kar 233 posameznikov na čakalni listi za bivalne enote, pri čemer v nekaterih občinah teh enot sploh niso imeli, razpoložljivih pa je bilo le 321 neprofitnih stanovanj brez plačila lastne udeležbe in varščine ter 738 s plačilom, kažejo, da bodo ljudje brez višjih dohodkov težko zmogli tak najem. Večina občin pri svojih najemnikih ne preverja, ali še izpolnjujejo pogoje za bivanje v neprofitnih stanovanjih, na drugi pa se povečuje število deložacij. Skrb za občane, ki se jim to bliža ali zgodi, je po občinah različna, saj v nekaterih sploh ni bivalnih enot, druge pa jih imajo in skrbno polnijo.
Ker je človek pred mogočnimi vrati države pogosto sam, zlasti ko se srečuje s sodnimi institucijami in mora uporabiti različna pravna sredstva, smo pri Varuhu zelo pozorni tudi na brezplačno pravno pomoč v občinah. Nekatere jo ponujajo, druge pa se sklicujejo na to, da jo imajo občanke in občani možnost dobiti na sodišču, same pa za to nimajo niti sredstev niti ustreznega kadra.
Kako je s starejšimi? Stanje v slovenskih domovih za starejše občane je vsekakor drugačno kot pred leti, ko so ljudje iskali enoposteljne sobe in je bilo marsikomu rečeno, da se mora že v srednji dobi, torej še pred upokojitvijo in starostjo, prijaviti v dom, če ga želi dobiti. Zdaj je prostih mest veliko, zlasti v enoposteljnih sobah, mnogi varovanci zaradi težke finančne situacije, bodisi svoje ali v družini, domove celo zapuščajo.
Zelo različna je tudi skrb za osebe s posebnimi potrebami, saj mnoge zlasti po dopolnjenem 26. letu (teh je trenutno več sto) čakajo na sprejem v varstveno-delovne centre.
Župani tarnajo nad državo, da je mačehovska, saj so večkrat prepuščeni svoji iznajdljivosti, sreči in okoliščinam, predvsem premoženjskemu stanju občanov in podjetij, ki imajo pri njih sedež, njihovi uspešnosti, celo dobrodelnosti. Na področju zdravstva smo se srečevali predvsem z željami, da ne bi izgubili manjših bolnišnic in urgentnih centrov, pa tudi s pomanjkanjem kadrov za nekatere službe v zdravstvu.
Pogosto je sprejem občinskih odločitev odvisen tudi od sestave občinskih svetov, ki so konstruktivni ali pa tudi ne, saj je pomembno, ali je njihova sestava bliže županu ali opoziciji.
Veliko je govora o korupciji. Na občinski ravni jo nekateri vidijo, drugi ne, vsekakor pa je bilo na letošnjih volitvah veliko kandidatov tako za župane kot tudi svetnike. Spraševali smo se, ali je prednost neodvisnost kandidata oziroma liste ali podpora te ali one opcije. Izkazalo se je, da so bili izvoljeni predvsem nestrankarski kandidati, pri čemer se je za nekatere povsem jasno vedelo, komu pripadajo in kdo jih podpira. Če sta za državnozborske volitve značilna usmerjenost ljudi k strankam in temu primerno obkrožanje kandidatov in list, so lokalni župani izvoljeni predvsem glede na svojo kredibilnost, zaupanje, prepoznavnost, pretekle gradnje cest in različnih objektov za tako različne skupine ljudi. Pogoji so bili, kot kaže, najhujši doslej, saj je bilo veliko »pranja umazanega perila, metanja polen pod noge in udarcev pod pas«. Vam je to od kod znano? Občine delujejo po svojih principih in presenečenj je bilo gotovo veliko. Položaj vlade in parlamenta je vsekakor drugačen od položaja v občinah, saj nikoli ne vemo, kdaj vlada pade in kdaj pride do razpusta parlamenta in predčasnih volitev, kar se nam je v preteklosti že dogajalo, medtem ko vzvodov za razrešitev župana skorajda ni. Zato nas mnogi v pismih sprašujejo prav to: kako odpoklicati župana, kaj narediti, zakaj to ni mogoče oziroma zakaj tudi ob zakonsko izpolnjenih pogojih v praksi ne pride do razrešitve.
Zato je pomembno, da so župani ljudje – z veliko začetnico, ki jim je mar za druge, ki se znajo vživeti v njihove tegobe, ki jih znajo reševati, ki ne delajo ničesar, kar za občino ni dobro, pa čeprav po izteku mandata, ki ga ne nameravajo podaljšati z novo kandidaturo. Ne bodo vedno zmagovali. Bodo tudi težki dnevi, ko bo potreben kompromis, ko se njihove ideje ne bodo skladale z željami tistih, ki so jih izvolili. Zato je treba znati razumeti in si pomagati tudi z mislimi Paula Coelha, ki je v Priročniku bojevnika zapisal:
Bojevnik luči zna izgubljati.
Poraza ne sprejema kot nekaj, za kar mu ni mar, z besedami, kot so »Dobro, saj ni bilo tako pomembno« ali »V resnici si tega sploh nisem tako zelo želel«. Poraz sprejme kot poraz in ga ne skuša spremeniti v zmago.
Bolečina ran, brezbrižnost prijateljev in osamljenost poraza puščajo v ustih grenak priokus. V takšnih trenutkih si reče: »Boril sem se za nekaj, a mi ni uspelo. Izgubil sem prvo bitko.«
To so besede, ki mu dajo novih moči. Zaveda se namreč, da ni nikogar, ki bi samo zmagoval, on pa zna razlikovati med uspehom in neuspehom.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
