Pogosto celo ne. Čeprav so svoje življenje posvetili skrbi za mlajše in bi morali sedaj »žeti« sadove svojega dela, so nemalokrat spet »skrbniki« svojih otrok, jih preživljajo ali jim ti celo kratijo njihove pravice. Varuh človekovih pravic ranljivim; med njimi prav otrokom in starejšim, seveda tudi invalidom in manjšinam, posveča vso pozornost, družbo in državo pa opozarja, da kriza ne sme biti izgovor za zmanjšanje, zlasti pridobljenih pravic in celo njihove kršitve.
Ni lepa samo mladost. Tudi ostareli
in oslabeli ljudje so dragoceni.
Biti človek, biti dober človek –
to je edino resnično pomembno
na tem svetu.
Seveda pa med ostarelimi ni malo ljudi,
ki jih pri vsem kaj moti,
ki so zagrenjeni in z vsem nezadovoljni.
Na srečo pa obstajajo tudi drugačni ljudje:
ki so se sprijaznili s tem, česar ne morejo več storiti,
in ki iz vsega, kar še zmorejo,
napravijo najboljše.
Veselijo se vsega dobrega iz preteklosti,
hvaležno znajo uživati lepote sedanjosti
in polni upanja zrejo v prihodnost.
Kaj je skrivnost teh ljudi,
ob katerih se veliki in mali dobro počutijo
in ki so blagoslov za svoje okolje?
Ohranili so mladostno srce.
(Phil Bosmans)
V Cankarjevem domu sva z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost dr. Anjo Kopač Mrak že pred vstopom v oktober nagovorili udeleženke in udeležence Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki vsako leto 1. oktobra odpira svoja vrata vsem, ki se želijo seznaniti s posebnimi projekti, namenjenimi starejšim, pa tudi s številnimi aktivnostmi države, društev in posameznikov, ki se še kako zavedajo, da se starost danes začne mnogo kasneje kot se je nekoč, da so to lahko leta velike aktivnosti, znanja, modrosti in pomoči mlajšim. Seveda nismo mogli mimo revščine, ki dela revne upokojence, pa čeprav so ti aktivno delali 40 in več let, a imajo pokojnino, s katero ni moč preživeti sebe, kaj šele drugih. Odprlo se je vprašanje, ki je zadnje tedne in mesece burilo javnost, zlasti upokojence, ki so po upokojitvi zadržali s.p.-je in pridobitno dejavnost, sedaj pa so bili pred obveznostjo vračila določenih sredstev. Zadeve se zanje konstruktivno urejajo, zasluge gre pripisati ministrstvu in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Varuha ni zmotila pridobitna dejavnost, ki ima lahko zagotovo svoje meje v višini sredstev, ki dopolnjujejo pokojnine, pač pa predvsem netransparentna predstavitev za vse upokojence, ki so novico preslišali, jo spregledali ali za spremembe preprosto niso vedeli. Seveda ima vsak svojo zgodbo; upokojenci, ki želijo svojim pokojninam dodati nekaj za lepšo starost, hkrati pa ohraniti vitalnost in delovno vnemo, pa tudi mladi, ki tarnajo, da bi radi delali in se čudijo zakaj je to podaljšano starejšim. Seveda ti lahko s svojim uspešnim delom po upokojitvi privabijo mlade, jim pomagajo, celo v družinskem krogu, da ne ostajajo nezaposleni, pomembno pa je, da vedo, kolikšna sredstva lahko ob pokojnini še pridobivajo in v kakšnih oblikah (s.p. ali d.o.o.).
Oglasili so se tudi tisti, ki imajo svoje starše v domovih starejših občanov ali doma in otroke s posebnimi potrebami, ki po 26. letu vse prepogosto čakajo na vključitev v varstveno delovne centre. Takih je žal v Sloveniji skoraj 500. Tudi tu je ministrica zagotovila večje število mest v prepotrebnih centrih in s tem olajšanje skrbi za te – nikoli odrasle otroke. Prisotni so bili tudi invalidi in predstavniki različnih organizacij, ki jih združujejo in katerih pravice so še vedno včasih le na papirju, v resnici pa prezrte ali zamolčane. Izpostavljene so bile tudi t. i. sive cone Alzheimerja in demence, o katerih je potrebno govoriti, ker so tu ob nas, dan za dnem in vse bolj prisotne. Podaljšanje življenjske dobe prinaša tudi bolezni, s katerimi se prej niti ni bilo potrebno soočati v tolikšnem številu. Nanje se morajo pripraviti tako v zdravstvu kot v sociali, pa ne le tam, tudi na poštah, v bankah, na policiji in še marsikje, kjer se lahko soočajo z ljudmi, ki nenadoma ne vedo ne kod ne kam in jih lahko kdo zelo neprijetno ožigosa, ker preprosto ne ve, da izgubljenost v prostoru in času lahko pomeni tudi ta starostni pojav. Imamo dovolj dnevnih centrov, ki jih bodo sprejeli in s tem olajšali njihovim otrokom, vsaj delno normalno življenje?
Mnogi opozarjajo na zdravstvene usluge, ki jih je potrebno plačevati in prvo ali drugo-razrednost, ki jo daje denar. Zmorejo doplačevati zdravila in kako je z zdraviliškim zdravljenjem? Imajo res čas čakati na sprejeme v dolgih čakalnih vrstah? Komu naj zaupajo, ko se za povrnitev zdravja ponuja marsikaj in marsikdo; od zasebnih zdravnikov do zdravilcev vseh vrst? Zagotovo so starejši lahko lahek plen prevarantov, ki jih obiskujejo na domovih, jim ponujajo vrnitev mladosti, moči, odpravo tegob …
Ali imajo denar, ki jim ga nakazuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali jim ga preprosto odvzamejo lastni otroci pod pretvezo, da ne zmorejo do banke, da so pozabljivi, oni pa jih morajo spet preživljati, ker so brez službe, jim »zapisati« premoženje, pa čeprav se jim lahko kasneje godi prav slabo.
Zagotovo so institucije, v katere so vključeni, mnogo boljše od životarjenja doma, razen v primerih, ko jim je dosegljiva pomoč na domu, ko si lahko še sami pomagajo ali ko je skrb njihovih svojcev zanje povsem primerna. Mnogo je molka in tišine, sramote, tabujev, ki jim ne dovoljujejo, da bi govorili o tem. Ščitijo svoje najbližje, o njih govorijo lepo, čeprav si tega kdaj celo ne zaslužijo in pozabljajo, da je dolžnost preživljanja otrok že zdavnaj mimo.
Zato so društva in združenja upokojencev, pa tudi asociacije bolnikov vseh vrst, še kako dobrodošle in pomembne, nenazadnje tudi opismenjevanje z računalništvom. Skoraj vsi poznamo Simbiozo, ki je s projektom računalnikov za starejše in pomoči mladih pri tem, vzbudila veliko zanimanje ne le doma, pač pa tudi v tujini, celo tam daleč na Japonskem. Letos, prav v tednu med 13. in 19. oktobrom prihaja Simbioza giba. Sama kot ambasadorka tega pomembnega projekta, ki ima naslov »Ponovno na konju«, menim, da bo čas za koristno druženje mladih in starejših, celo najmlajših in najstarejših, pri čemer ni niti rečeno, da starejši ne zmorejo več. Njihova prisotnost v športu, planinarjenju, hoji in še marsikje, je izjemna in celo v opomin vsem tistim mladostnikom, ki dneve in celo noči preživljajo na internetu. Postaja njihov navidezni »prijatelj«, jih omamlja in »zastruplja« tako močno, da zaradi prave zasvojenosti ne zmorejo hoje, teka, celo druženja s prijatelji. V sosednje stanovanje ali stavbo kličejo po prenosnem telefonu, namesto, da bi se s prijatelji srečali, žogali, klepetali, hodili, tekli in igrali. Zato je še kako pomembno osveščanje o mejah, prepovedih in celo tegobah vsakdana, ki nas lahko žalostno in tragično zasvojijo.
In že smo pri tednu otroka, ki mu je bil prav tako namenjen začetek oktobra. Poslanica ob letošnjem tednu se je navezovala na temo Otroških parlamentov, posebna pozornost pa je bila posvečena igri in dejavnostim, ki si jih otroci sami izberejo, v njih sodelujejo in se jim z veseljem posvečajo.
Materialni položaj staršev ne sme krojiti usode otrok na preštevilnih področjih njihovega življenja. Ni prav, da celo manj nadarjenim otrokom in takim, ki odklanjajo določene prostočasne dejavnosti, starši z vso vnemo plačujejo tečaje in šolanja, zelo nadarjeni pa lahko ostajajo celo brez teh možnosti, saj njihovi starši plačil ne zmorejo. Na potezi je država, da v okviru šolskih dejavnosti ugotovi kdo so tisti otroci, ki na določenih področjih zmorejo več, kažejo talente, pripravljenost, vedoželjnost in znanje ter jim to nudi, če starši ne zmorejo plačila. Prav je, da pri teh otrocih prevlada njihova sposobnost in dobijo znanje, ki si ga zaslužijo, zato podpiram aktivnosti društev in ustanov, ki štipendirajo posebej nadarjene in jim botrsko stojijo ob strani.
Zato menim, da se je potrebno ob tednu otroka še posebej vprašati ali ob sprejemanju odločitev, ki se tičejo otrok, dovolj spoštujemo štiri temeljna načela Konvencije o otrokovih pravicah, in sicer: načelo nediskriminacije, načelo sprejemanja odločitev, ki so v najboljšo korist otroka, pravico do preživetja in zaščite ter načelo soudeležbe – participacije otrok. Še posebej je potrebno izpostaviti težo prizadevanj za zdravo in varno igro. Kot varuhinja sem opozorila na nujnost osveščanja staršev, skrbnikov in zaposlenih v vrtcih in šolah, da nudijo občutek varnosti, ki je predpogoj za dvig otrokove samozavesti in njegovega zdravega razvoja.
Vsega sicer res ni moč predvideti in otroka varovati pred neprijetnimi doživetji, vendar jih lahko opozorimo, da sodobne komunikacijske poti, zlasti svetovni splet, predstavljajo tudi tveganja za kršenje otrokovih pravic (spletno in mobilno nadlegovanje, trpinčenje, ustrahovanje med mladimi …), zlasti pravice do zasebnosti in spoštovanja njihove osebnostne integritete in nedotakljivosti.
Zato pozivam slovensko javnost, starše oziroma skrbnike otrok, medije, pa tudi vse, ki skrbijo za njihovo blaginjo, naj storijo več za osveščanje otrok in mladostnikov o pasteh na svetovnem spletu. V vseh primerih, ko so razkrivanja zasebnosti ali druga dejanja v nasprotju z dolgoročnimi interesi otrok, naj sprejmejo določene aktivnosti. Kriza, s katero se spopadajo starši, žal vpliva tudi na življenje otrok. Sprašujem se, ali lahko družba in država storita več za to, da bodo vsem otrokom zagotovljene enake možnosti pri uživanju pravice do organiziranega in kakovostnega prostega časa.
V slovenski družbi smo namreč že nekaj let priče krčenju zagotovljene ravni socialne zaščite, zmanjševanju ali celo presihanju finančnih sredstev za nekatere programe, namenjene otrokom in njihovemu prostemu času. V Poročilu za leto 2013 sem celo zapisala, da bi tisoče in celo milijone evrov, ki se vedno znova najdejo za polnjenje »lukenj«, nastalih tudi zaradi napačnih odločitev oblasti, nedelovanja pravne države in zaradi nenadzorovanega odtekanja v zasebne žepe, lahko namenili za skupno dobro, tudi oziroma predvsem za blagostanje otrok.
Kako bodo ti sicer lahko dočakali varno starost, s samozavestjo stopili v prostor iskanja pravih odgovorov in postali snovalci jutrišnjega uspešnega dne?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
