Iz monizma in solipsizma, teh dveh uničevalcev dialoškega pristopa in zdrave družbe, pa si lahko pomagamo izkopati tudi in predvsem tako, da k razpravi povabimo zunanje opazovalce. To želim, sicer nujno zelo lapidarno, storiti v tej kolumni, in sicer tako, da se bom naslonil na razpravo hrvaškega profesorja Alana Uzelaca iz njegova znanega članka: Survival of the Third Legal Tradition. Ta članek priporočam v podrobno branje vsem, ki želijo bolje razumeti srž problema slovenskega pravosodja in pravnega sistema kot celote. Na tem mestu pa naj povzamem le nekaj, po mojem mnenju, najpomembnejših poudarkov.
Uzelačevo izhodišče je teza, da poleg civilnega in common law pravnega sistema, obstaja še tretja pravna tradicija: socialistično pravo. Kot za obe drugi pravni tradiciji je tudi za socialistično pravo značilna povezava med pravom in politiko, a na svoj specifičen, dovršen način. Po Uzelacu v mojem slovenskem prevodu: samo v socialističnem pravu »je razvito samo-razumevanje, da pravo, pravniki in vse pravne strukture obstajajo le zato, da služijo in ščitijo vladajoče elite in njihove politične ideologije.«
To pomeni, da so morali biti »pravni strokovnjaki, posebej pa sodniki in profesorji prava usposobljeni tehniki, ki so vselej našli ustrezno pravno obliko za željen (in v naprej poznan) pravni izid.« Zato, meni Uzelac, »nas ne sme presenetiti, da so tisti, ki so bili najbolj uspešni v tako opredeljenem sistemu, bili takoj posvojeni s strani novih političnih elit, ki so prišle na oblast po padcu komunizma.«
Ker je bilo v socialističnem sistemu pravo potemtakem v celoti instrumentalizirano za politične cilje, ti pa so se z muhavostjo partije lahko spreminjali iz dneva v dan, tako da je bilo stanje za pravne akterje skrajno negotovo, Uzelac ugotavlja, da so pravniki, zlasti pa sodniki, razvili celo plejado metod, kako slednjič ne-odločiti v zadevi. Poleg razvlečenega sojenja, razpisovanja na desetine obravnav, neuspešnega vabljenja strank, prič, nepotrebnih izvedencev, iskanja materialne resnice itd., Uzelac trdi, da je najbolj izpiljena metoda v izogib sprejetju vsebinske odločitve in s tem tudi odgovornosti zanjo bila razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Kot slikovito zapiše avtor: »ta vrtiljak se je lahko vrtel toliko, kolikor je bilo potrebno, de je slednjič odpadla družbena potreba po odločitvi v zadevi.«
Takšno sodstvo v socializmu, razumljivo, zaradi svojega načina dela ni uživalo velikega ugleda. Prav tako pa, kot piše Uzelac, zunanji opazovalec pravzaprav ne bi uspel niti razločiti med sodnikom in katerimkoli drugim uradniškim mestom v državni administraciji. To pravnike, zanimivo, ni odvračalo od sodstva. Nasprotno, Uzelac ugotavlja, da bolj kot je bilo mesto sodnika nepomembno, bolj udobna je bila sodniška služba. Ta sicer ni bila najbolje plačana, a za nadomestitev manka je poskrbela specifična delitev dela v pravniških družinah, kjer so možje dolge dneve za denar delali v odvetniških pisarnah, žene pa so po bolj udobni sodniški službi popoldan lahko skrbele za gospodinjstvo in otroke. Rezultat je bil, kot poudari Uzelac, izjemna feminizacija sodniškega poklica.
Ta zadnji, predvsem pa njegova neodločnost in naklonjenost odlašanju s procesnimi opravili ter razvlečenemu sojenju, je šel na roko tudi odvetniški stroki. Kot izpostavi Uzelac, odvetnikom ni bilo v interesu priganjati sodnikov, saj so, domnevam, da zaradi specifičnega načina nagrajevanja, sami črpali koristi iz dolgotrajnih procesov.
Niti po prelomu sistema, s prihodom demokracije, glede na ugotovljeno instrumentaliziranost socialističnega prava in pravnikov ni bila potrebna nobena dramatična sprememba zatečene paradigme. Še več po Uzelačevem mnenju je mogoče celo sklepati, da so se stari vzorci ravnanja najbolj ohranili prav v mehkejših socialističnih režimih, kot sta bila hrvaški in slovenski, kjer je bila pravna stroka številčnejša in bolj vplivna.
Kljub temu pa Uzelac opozarja, da se je nekaj vendarle spremenilo. Sodstvo se je v novem sistemu delitve oblasti začelo zavedati svoje pomembnosti. Zlasti se je okrepilo poudarjanje neodvisnosti sodstva, ki pa, kot meni Uzelac, »je v politični praksi ostajala bolj fraza kot resničnost.« So pa sodniki na novo pridobljeno pomembnost izkoristili za zahteve po višjih plačah in boljših delovnih pogojih, ki so se pretežno tudi materializirali.
»Kljub temu pa se narava sodniške službe [in] najbolj vpadljive značilnosti pretekle tradicije niso spremenile – tako instrumentaliziranost kot strah pred dokončnim odločanjem sta ostala.« Rezultat je bila frapantna neučinkovitost sodstva in vse, kar dobro poznamo tudi iz lastnih slovenskih izkušenj v povezavi z nespoštovanjem pravice do sojenja v razumnem roku.
Kljub temu Uzelac sklene, da se vse opisano ne bo kaj kmalu spremenilo. Še več (post-) socialistično pravo je po njegovem zacementirano za naslednjih nekaj desetletij in to vse bolj glasnim javnim kritikam navkljub. Vse to pa, na nek način paradoksalno, zahvaljujoč zahodnim standardom, katerih uveljavitev so terjali zavezniki v najrazličnejših evropskih integracijah. Med temi prednjači neodvisnost sodstva. Pod njeno krinko, ugotavlja Uzelac, se ohranja vse staro na način preverjenega, izbranega kadriranja; preprečevanja vseh kritik, tudi legitimnih, in to »na sindikalni način, ki nekritično brani vsakega člana svojega ceha.«
Kaj menite, ima hrvaški profesor Alan Uzelac prav? In če ima, kako se bomo, prej kot čez nekaj desetletij, rešili tega socialističnega cementa, pod težo katerega pravno življenje vse prepogosto spominja na tragedijo, farso in komedijo – vsako zase in skupaj hkrati?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
