Izhodišče konstruktivnega poletnega, a ne tudi počitniškega pogovora s predstavnico družboslovnega poklica je bila družbena vloga intelektualcev kot kritikov vsakokratne oblasti. Sogovornica je postavila zanimivo tezo, da si pri nas politiki in intelektualci pogostokrat izmenjujejo ti vlogi in da »nimamo jasno opredeljenih vlog, kdo je kdo… Nekateri posamezniki nekaj časa nastopajo v vlogi intelektualcev ali komentatorjev, nato vstopijo na politično polje in se znova vrnejo nazaj.« Lahko po vstopu v dnevno politiko ostanejo, kar so bili pred tem? So lahko bili pred tem kaj drugega od tistega, kar so bili po tem? So lahko po izstopu iz politike spet tisto, kar so bili pred vstopom vanjo? Spomnim se iskrice dr. Aleša Debeljaka: »Politika si rada zatika peresa literatov v svojo poglavarsko perjanico. Za nekatere je zapeljivo petje siren, oblasti in moči premočno, da bi se jim uspelo privezati na jambor in le od daleč poslušati petje ter s tem ohraniti kritično razdaljo (v Silvo Teršek, Iskanja, 1995).«
Med politiki težko prepoznamo prepričljive intelektualce. Tudi redke posameznike, ki dajejo vtis osebnosti. Ali državnike. Do konkretnih posameznikov, ki so začasno vstopili v politiko kot strokovnjaki s hkratnim, javno priznanim statusom intelektualcev, se lahko demokratično opredeljuje razmišljujoča in kritična javnost. Presoja, kdo je strokovnjak za neko področje, kdo le komentator, kdo tudi intelektualec in kdo dve ali več stvari hkrati, ni neizvedljiva.
Verjamem v zadovoljivo jasnost kriterijev opredeljevanja, kdo so intelektualci in kako jih prepoznati. V slovenski družbi jih je mnogo. Tudi mladih, ki so izjemni misleci in moralno ozaveščeni izobraženci, raziskovalci, ustvarjalci, pisci, iskalci in prevpraševalci. Ne pravim pa, da bi morali države nujno voditi intelektualci. Splošni problem je, da je bilo do sedaj v javni odločevalski sferi tako malo intelektualnosti. In tako malo pristne izobraženosti, ki presega golo imetje formalnih univerzitetnih potrdil in diplom. Skromnost znanja in védenja je bila do sedaj v dnevni politiki očitna. Tudi zato ni presenetljivo, če se pristno izobražen in prepričljivo razmišljujoč človek, ki začasno, morda preizkusno ali eksperimentalno vstopi v dnevno politiko, tam ne znajde, ne more uresničiti svojih idej ipd.
Srebal sem topel črni čaj, ohlajen z mlekom, ona pa je razmišljala… »Če pravnik pogosto nastopa v vlogi kritičnega intelektualca, kot gost v oddajah ali avtor prispevkov v časopisih, se ljudje verjetno obračajo nanj tudi s prošnjami za pomoč v pravnih zadevah?« In če opazim pri tem kaj posebnega?
Po nastopu v izpostavljenem medijskem prispevku prejmem v kratkem času več deset pisem. Večinoma gre za prošnje za pro bono pomoč pri pravnih zadevah. V pismih se predstavljajo ljudje s svojimi problemi. Odstirajo hude krivice, ki jih običajno stori država. Preštevilne so prav neverjetne, ker vključujejo osupljivo nesramnost državnih uradnikov, dobesedno laganje in goljufanje ljudi, ali pa odražajo popolno nesposobnost prevelikega števila državnih uradnikov za razumevanje in uresničevanja jasnih in enostavnih zakonskih besedil. Preveč ljudi je po očitni in veliki krivici močno obupanih. Velika večina ljudi tudi ne ve, da doktor prava nima pravice zastopanja strank pred sodiščem. Tudi zato ne, ker sodnice in sodniki zakone – ti bi po razumni razlagi predstavniku pravne stroke dopuščali aktivno sodelovanje v postopku na željo stranke – razlagajo ozkogledo in golo formalistično. Sodniki so pristojni, da takšno strokovno sodelovanje enostavno dovolijo…
Skoraj prekine me z vprašanjem, »kako rešiti sodne zaostanke, če pa v državi ni denarja?«
Vztrajam, da razlog sodnih zaostankov ni denar in da so temeljni razlogi povsem drugje. Na primer, strokovna kakovost prevelikega števila diplomantov pravnih fakultet je očitno prenizka. Deloma tudi zaradi odsotnosti sprejemnih izpitov za pravne fakultete. Politika izobraževanja pravnikov je v marsičem neprimerna. Podobno velja za organizacijsko politiko sodišč. Zaostanki so pogosto rezultat neustreznega načina vodenja sodnih obravnav in razlage zakonodaje, torej načina njene uporabe pri sojenju. Predvsem procesnih zakonskih določb. Velik problem sodnic in sodnikov, prav posebej in pogosto v osupljivi meri pa državnih uradnikov, sta še vedno goli formalizem, legalistični zakonizem in nedojemljivost za pravno filozofijo – torej ne biti kos izzivu pronicljivega, moralno utemeljenega in empatičnega pravniškega mišljenja, podčrtanega z intelektualno suverenostjo. To je logična posledica neposrečenega intelektualnega (tudi neintelektualnega) in etičnega odnosa do prava, na vseh družbenih ravneh in v vseh institucijah. Torej neprimernega intelektualnega in etičnega samorazumevanja pravnikov.
Sogovornica vztraja da bi se pogovarjala o poslanskem mandatu politika, predsednika parlamentarne stranke, ki prestaja zaporno kazen. Tudi o mnenju zakonodajno-pravne službe. Četudi ve, da sem že meseca maja v članku »Iskanja sledi o neizvoljivosti«, objavljenem v Dnevnikovem Objektivu, ustavniško pojasnil vprašanje glede mandata osebe, ki je v zaporu in je na volitvah uspešno kandidirala za poslanca. Ustava daje dovolilo, da se z zakonom prepreči kandidiranje osebe, ki je v zaporu. Takšna zakonska omejitev ni bila sprejeta. Če je nekdo smel kandidirati in je bil pri tem uspešen, je pridobil pravico do pridobitve in uresničevanja mandata. Gre za ustavno zaščito njegove volilne pravice in volilne pravice njegovih volivcev. Podlago za nezahteven pravni sklep o tem enostavnem ustavnopravnem vprašanju najdemo tudi v odločbah ustavnega sodišča in sodbah Strasbourškega sodišča. Glede tega sta bila analitično jasna tudi mag. Matevž Krivic in dr. Saša Zagorc.
Zanima jo, zakaj je potemtakem, ob mojem prepričanju o »jasnosti in enostavnosti« tega pravnega vprašanja, toliko različnih mnenj o tem, enem samem vprašanju? Ne le pri toliko politikih, novinarjih in državljanih, ampak tudi pri toliko prepoznavnih predstavnikih pravne stroke?
Najprej molčim. Dvakrat, trikrat srebnem čaj… Poskusim se spomniti katerega drugega pravnega vprašanja, ob katerem bi v tako kratkem času toliko komentatorjev javno prikazalo tolikšno nerazumevanje ustavniških izhodišč pravoslovja in temeljnih konceptov sodobnega ustavništva. Preveč ustavnopravno deplasiranih, pretirano populističnih, strokovno površnih, ne le konceptualno površinskih, tudi popreproščenih, predvsem pa kvazi-pravnih argumentov je bilo mogoče slišati in brati. Premalo pa pronicljivega in analitičnega ustavnopravnega premišljevanja. Preveč je govorjenja »na pamet«. Premalo je primerov javnega pravniškega delovanja, ki bi bilo rezultat dolgotrajnega in poglobljenega študija, ne le razumevanja, filozofsko-teoretičnih izhodišč in razsežnosti ustavnosti. Precej je poenostavljenega in tudi nekaj dvoličnega moraliziranja. Namesto pristnega moralnega utemeljevanja s pomočjo konceptov teorij morale. Pomislim, če je bila v najbolj izpostavljenih javnih nastopih na temo politika v zaporu, ki je bil izvoljen za poslanca, ne le uporabljena ustavnopravna retorika, ampak sploh uporabljena beseda »ustava«… Kot da še vedno ni odločilno, kaj se o pravu javno izreče ali zapiše in kako se to utemelji, ampak kdo to stori.
Izzove me z vprašanjem o treh ločenih mnenjih v zadevi Patria. In kot bi slutila odgovor. Tudi v tem primeru, kot vselej, ustavniško ne prevprašujem določenega posameznika, z imenom in priimkom, ampak izključno ustavnopravna pravila, konkretne določbe slovenske ustave, njihovo vsebino in ustavniške koncepte. In v tem oziru… Vrhovno sodišče ni ponudilo strokovno prepričljivega razloga, zakaj v tem primeru ni odločilo že v enem tednu ali največ dveh. Zdaj, ko se končuje celo avgust in je parlament že konstituiran, pasivnost vrhovnega sodišča glede vloge državljana in politika, ki je v zaporu, sprejemam kot pravno nevzdržno in protiustavno. Ustavnopravne dimenzije sodbe v omenjenem primeru pa sta vešče analizirala in pojasnila mag. Krivic v svojih člankih in predvsem sodnik ustavnega sodišča Jan Zobec, v svojem ločenem mnenju.
K temu dodam splošno opazko in deloma ponovim. Seveda ni isto, če ljudje, ki so na področju prava suvereni, kritično komentirajo, ocenjujejo in analizirajo sodbe sodišč in ločena mnenja posameznih sodnikov, ali pa to počnejo ljudje, ki jim takšne suverenosti ni mogoče pripisati in je tudi ne izkazujejo. Morda sem nehote spregledal javni nastop ali besedilo katerega od komentatorjev tega sodnega primera, kjer bi avtor z vsebino Zobčevega ali kakega drugega ločenega mnenja, ali pa z vsebinsko podobnim strokovnim člankom, polemiziral strokovno, ustavnopravno, torej pravoslovno, oziroma pravno akademsko. Intelektualna in strokovna polemika s pravnikom ali sodnikom, ki se pred javnostjo s svojim pravniškim znanjem, strokovnimi stališči, z razgledanostjo, učenostjo in intelektualno širino, pa s pogledom na svet in celo na politična vprašanja, ne skriva, je legitimna in bi morala biti intelektualni izziv za strokovno prepričljive mislece. Tudi intelektualce, seveda. A tega pri nas, razen redkih in v svoji redkosti ponavljajočih izjem, skoraj ni. Dogaja se nekaj povsem drugega. Namesto tega je slišati in brati osebne napade na posameznega predstavnika pravniškega poklica, torej ad personam in ne ad rem. Tudi zelo žaljive, skoraj zmerjaške. Podobno, kar se v tem oziru dogaja ustavnemu sodniku Zobcu, se je dogajalo na primer nekdanjemu sodniku ustavnega sodišča prof. Cirilu Ribičiču: je kdo strokovno suvereno in prepričljivo polemiziral z vsebino njegovega javnega ustavnosodnega in ustavnopravnega dela?
»Sedaj ti bo javnost nalepila oznako desničarja?«, mi pravi, kot bi me želela opozoriti.
Res? Četudi me tako očitno in izrazito ne zanimajo dnevnopolitična navijaštva in sproščanje strankarskih strasti? In čeprav le pojasnjujem svoje splošno razumevanje prava, konsistentno z mojimi dosedanjimi javnimi predstavitvami učenja o pravu in razumevanja ustavništva? Le kaj bi v teh pojasnilih lahko presegalo jasen okvir ustavnopravnih prevpraševanj? Bi kdorkoli res utegnil biti tako zlonameren in nagajiv, da bi za ta pravoslovna premišljanja iskal levo-desne, obarvane, naše-vaše in podobne izvore? Oh. Morda pa bodo to res storili prav tisti »nalepkarji«, ki so me še dan prej označevali za kaj drugega, ali me bodo naslednji dan označili za nekaj diametralno nasprotnega. Ne nujno za ''nekoga', morda celo za ''nekaj''. Prav.
V slovenskem javnem prostoru se je zato še težje pogovarjati o pravnih vprašanjih vselej, kadar se ob njih želi prepoznati tudi katerakoli dnevna politika, ker meni, da ji to v nekem trenutku ustreza.
Ne gre samo zato, da radi in veliko, tudi glasno govorijo tisti, ki tem, katerih se lotevajo, ne obvladajo. Gre tudi za to, da je »etiketiranje« očitno neka posebna, psihološko zanimiva stalnost v naši družbi. Karkoli človek reče, do česarkoli se opredeli, kakorkoli to stori in ne glede na trud, ki ga vloži v to, da bi z zavezanostjo stroki in načelom ostal preverljivo poučen in razumljiv, se zgodijo nekonstruktivne reakcije, nestrokovni komentarji, popačene ocene, tudi žaljivi osebni napadi, ki običajno s sporočeno vsebino nimajo ničesar opraviti. Morda mnogi zato molčijo.
Zanimalo jo je, če se mi »zdi narobe, če se ustavni sodniki javno opredelijo za določeno politično opcijo?«
Vprašanje sem razumel drugače, kot je bilo formulirano. Nikoli ne more in ne sme biti nič narobe, če se katerikoli razmišljujoč človek, tudi predstavnik neke stroke in tudi nosilec sodniške funkcije, javno opredeljuje do aktualnih družbenih tem in problemov. Kot razmišljujoč, učen človek, strokovnjak, tudi intelektualec. Enako velja, če javno pojasnjuje svoje poglede na svet, svetovni nazor, ali pa politično prepričanje. Lahko bi rekli, da se človek, ki počne nekaj od tega, ali celo vse to, močno razgalja pred javnostjo. In to v več oblikah: kot oseba, kot premišljevalec, kot predstavnik neke stroke, kot nosilec nekega poklica. Tudi sodnik. S tem prav on sam tvega nenaklonjen, tudi neprijazen odziv drugih ljudi in javnosti. Še bolj se izpostavi, kot se sicer poklicno mora. S tem prevzema nase veliko breme in odgovornost. A hkrati s tem družbi daje velik in pomemben del sebe. To je dobro in takšnih oseb, ki so tudi, ali prav zato, osebnosti, je pri nas premalo. Res pa mora človek tudi pri tem početju paziti, da ne gre predaleč in da ne stori nekaj, kar jasno, očitno in nujno vzpostavlja dvom v njegovo nepristranskost, s tem pa škodi sodni veji oblasti. Ta meja je sicer izmuzljiva, a je določljiva.
Pričakovati bi bilo, da bi bil odziv družbe na takšna javna početja takšnih ljudi na javnih funkcijah pozitiven. Tudi, če gre za nosilce sodniške funkcije. Družba, ki se na posameznikova javna izražanja samega sebe, na skrbno, dobroverno in odgovorno utemeljena samoopredeljevanja (strokovna, poklicna, intelektualna, državljanska…), odziva negativno, a za to nima posebnih, očitnih in intelektualno prepričljivih, ali moralno prisiljujočih razlogov, mora močno podvomiti o svoji duhovni in intelektualni širini. Tudi o svojem etičnem samorazumevanju.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
