In to pa zaslugi pokončnih, svetovno-nazorsko zelo različnih uglednih pravnikov, sedanjih in bivših ustavnih sodnikov, ki so, potem ko niti Ustavno sodišče ni preprečilo te farse, očitno ugotovili, da je vrag odnesel šalo in da je za ohranitev lastnega pravnega jaza potrebno spregovoriti. Ne v prid konkretnega pritožnika, njegovo ime je, razen v svojstvu vodje največje opozicijske stranke, enako kateremukoli drugemu posamezniku. Oglasiti se je treba za prav in za vsakogar, ki bi se kdajkoli znašel v takem: kafkovskem položaju.
Marsikdo, upam, da ne le nekateri, se bo ob tem vprašal: kako se je lahko to sploh zgodilo? Kako se je lahko polna štiri leta, in skoraj še enkrat toliko medijskih let, vodil proces, ki se v pravnem smislu sploh ne bi smel začeti? Kako je mogoče, da je nesklepčni obtožni predlog, ki ga je najprej prvo, potem pa še drugostopenjsko sodišče, ob procesni toleranci Ustavnega sodišča, indično nadgradilo v smislu obstoja neopisanega temeljnega znaka kaznivega dejanja, pojmovno sploh lahko pripeljal do pravnomočne obsodilne sodbe za dobesedno neindividualizirano, nekonkretizirano, zares abstraktno kaznivo dejanje?
Izčrpen pravni odgovor na to vprašanje bom predstavil v prihodnji številki Pravne prakse. Tokrat pa naj odgovorim, ne z metaforo, temveč s pisateljsko ponazoritvijo tistega, kar je v ozadju procesa Patria in kar, zaradi neopravljenega dejanskega preloma leta 1991, bremeni in razkraja vse slovenske družbene sisteme in podsisteme. Ker sam, več kot očitno, nisem pisatelj, si bom tekst, ki sem ga iz angleščine prevedel sam, sposodil od Vaclava Havla, konkretno iz njegovega pisma zadnjemu komunističnemu predsedniku Češkoslovaške, dr. Gustavu Husaku.
Takole piše Havel:
»Le redko se zgodi, da družbeni sistem ponudi tako na stežaj odprta vrata ljudem, ki so pripravljeni podpreti karkoli in kdajkoli, če jim le prinese kakšno korist; ljudem brez načel, hrbtenice, ki so v želji po oblasti in osebni obogatitvi, rojenim lakajem, pripravljenim na vsakršno ponižanje, in sposobnim kadarkoli žrtvovati svoje sosede in svojo čast za golo priložnost, da se spečajo s tistimi, ki imajo oblast.
V tej luči ni presenetljivo, da tako številne javne in vplivne pozicije zasedajo, bolj kot kdajkoli poprej, notorični karieristi, oportunisti, šarlatani, ljudje dvomljivih dosežkov; na kratko: tipični kolaboranti, ljudje, ki imajo poseben dar prepričati se, da njihovo umazano delo na vsakem koraku služi reševanju nečesa ali pa vsaj preprečevanju, da bi jih zamenjali še slabši ljudje. Prav tako ni presenetljivo, da v takih okoliščinah cvete korupcija med javnimi uslužbenci vseh vrst, da so povsem odprto pripravljeni sprejemati podkupnine in se brezsramno obrniti tako, da to koristi njihovim zasebnim interesom, ki jih diktira pohlep …
Število ljudi, ki iskreno verjamejo tisto, kar pravi uradna propaganda in ki zares podpirajo oblast, je manjše, kot kdajkoli poprej. A število hinavcev vztrajno narašča: do točke, ko je pravzaprav vsak državljan prisiljen postati to – namreč hinavec - tudi sam. Opazimo lahko, da nikogar več ne zanima, ali ljudje zares verjamejo tisto, kar govorijo, ali pa jim gre le za zasebne koristi.«
Havlove besede so govorile same zase na Češkoslovaškem leta 1975. Vsakršna podobnost z aktualnimi slovenskimi razmerami, torej štiri desetletja pozneje, pa seveda ni in ne more biti naključna. V ozadju procesa Patria je torej tisto, kar je v ospredju. Prazen integritetni in pravni nič.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
