Mnogi v ničemer ne sodelujejo, ne v aktivni in ne v pasivni volilni pravici, a imajo povedati toliko pametnega, da se sprašuješ, zakaj jih ni nikjer, kjer bi lahko odločali. Komentirajo, kritizirajo, imajo čudovite ideje o rešitvi gospodarstva in ljudi, a se pogosto vprašaš, če pri tem ne mislijo zgolj ozke peščice ali celo sami sebe.
Slovenec, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
(Valentin Vodnik, 1795)
Hodil sem po zemlji naši,
srečal pridne sem ljudi,
skromni, majhni, a pošteni,
to smo mi. /…/ Če si majhen,
si vedno kriv. /…/ Dokažimo,
veliki smo mi. /…/ Samo milijon ve,
da dobri smo ljudje.
(Agropop, 1988)
Gotovi ste!
(Vstajniki, 2012/2013)
Zakaj čedalje manj ljudi hodi na volitve, pa naj bodo te na mrzlo zimsko nedeljo, jasen pomladni dan, v času vročega dopusta ali sive jeseni?
Začela sem z neobičajnim portretom, ki ga je v knjigi Zakaj Slovenija ni Švica, ki je že uspešnica, predstavil dolgoletni diplomat Bojan Grobovšek, ki sem ga imela čast prvič srečati letos v prvih dneh maja na eni izmed radijskih postaj. Knjiga me je še toliko bolj pritegnila, saj se kot varuhinja nenehno srečujem z ljudmi, ki kažejo s prstom na druge, ki jim gre bolje, ki se jim ne kršijo človekove pravice, ki so v življenju srečni, uspešni, zdravi … ker jim vse to omogoča država, poudarjajo pa, da ne naša. Dnevno se soočam s hudimi nasprotji, do katerih prihajam po branju stoterih in tisočerih pošt, ki prihajajo k Varuhu, pa tudi ob obiskih slovenskih mest, šol, ustanov, vrtcev, kulturnih domov in drugih institucij, v katerih imam možnost srečati tudi ljudi, zlasti mlade, ki so uspešni, pridni, željni znanja in polni pričakovanj, tudi optimističnih.
Zagotovo bo moja prva ugotovitev, da ti nihče, niti »vile rojenice« niti bogati starši, ne morejo postreči z vsem na pladnju, saj je življenje menjavanje dobrega in slabega, boj za preživetje, nenazadnje tudi za spoštovanje človekovih pravic. Niso le mednarodno priznane in zapisane v ustavi in drugih aktih, pač pa predstavljajo katalog tistega, kar ti pripada, a ne brez spoštovanja pravic drugih, torej nikakor ne brez dolžnosti.
Kot ambasadorka znanj sem minuli teden na Podjetniškem kongresu na Brdu, ko so bile mladim podeljene reference za njihovo izjemno delo v minulem letu, ugotovila, da je zgolj zlivanje »gnojnice« na vse kar leze in gre, misli, govori, dela in seveda greši, lahko zelo pogubno. Da je vsak od nas lahko inovativen, priden, delaven in spoštljiv, tudi do drugih. Nase običajno nikoli ne pozabimo.
Zato je vsak dan čas za »volitve« za spremembe, ideje, za naš prispevek k boljšemu svetu, zlasti tistemu, v katerem trenutno živimo. Pogosto se sprašujem celo zakaj »izumljamo toplo vodo«, ko pa so nekatere države že prešle številne faze iskanja najboljših rešitev in jih v nekaterih primerih celo našle, mi pa žal hodimo po isti trnovi poti. Prav bi bilo, če bi sedaj po več kot dvajsetih letih samostojnosti potegnili črto in predstavili »petletko«, »desetletko«, morda »dvajsetletko« našega nadaljnjega razvoja. Saj pravzaprav zelo dobro vemo, kaj hočemo in česa ne.
Če želimo biti, ostati ali postati prava socialna država, potem ni treba nikogar spraševati, kaj pomeni, kaj moramo narediti. Tu so neodtuljive pravice na socialnoekonomskem področju, predvsem, če brez izjeme jamčijo človeka vredno življenje. Zagotovo pa ne gre brez dela, saj si nihče na zasluži, da prosjači, jadikuje, nenehno išče pomoč in svoje pravice, ki jih iz dela ne more dobiti. V izogib goljufijam, ki so se jih žal mnogi poslužili, ko ni bilo varovalk in natančne kontrole prejemkov, je bila sprejeta zakonodaja, ki podaljšuje postopke iz mesecev v leta, saj so ministrstvo zasule pritožbe zoper negativne odločitve o različnih transferjih. Včasih smo poslušali: "Daj cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega …". Danes bi žal marsikdo najraje vse obdržal zase, da bi imel več in – največ – ostali pa manj ali nič. Od tu izigravanja, veriženja gospodarskih družb, goljufije na škodo zaposlenih, ki delajo, pa ne dobijo plačila, pa izmikanja in neplačevanja prispevkov vseh vrst ter preigravanje vseh vejic in besednih zvez v številnih členih. Še tako dober zakon ima kakšno "luknjo", skozi katero se ga da izigrati in trditi, da je morda res nemoralno, a zakonito in dopustno, saj zakon tega izrecno ne prepoveduje.
Pa se spet sprašujemo: "Ali imamo ustrezno zakonodajo in ali je ne velja spremeniti, predvsem pa kdaj in koliko časa bo trajalo, da tudi ta ne bo imela pomanjkljivosti." Žal še vedno tu in tam slišim misel, ki žal nikoli ni izumrla, da te nikoli ne morejo tako malo plačati, kot lahko malo narediš. Po drugi strani pa je mnogo ljudi, ki bi poprijeli za vsako, prav vsako delo, tudi javna, ki prinašajo zaslužek komaj za skromno preživetje. Še vedno se ni moč otresti tiste, tako opevane, pa tudi kritizirane in pogosto omenjanje sive ekonomije, s katero se da preživeti »na črno«, seveda potem, ko prejmeš socialne transferje od države in delaš to kar običajno z rokami znaš. Še vedno smo država z velikim absentizmom, ko ljudje iz različnih razlogov, tudi mobinga, a obstajajo še mnogi drugi, ostajajo doma ob najmanjšem nahodu, temperaturi, ki je le blizu 37oC, ob rahlih alergijah, ki jih pri nikomur nikdar ni mogoče izključiti, saj so možne v vseh letnih časih, urah, tednih, dnevih, letih. Smo morda alergični celo na službo in ljudi v njej? Seveda odsotnost pomeni prelaganje bremen na druge, ki zato ne zmorejo vsega ali pač, a slabše.
Pri mladih, dobesedno »priklopljenih« na internet, pogosto ugotavljamo, da nimajo nobenih delovnih navad, da ne zmorejo prehoditi nekaj metrov, kaj šele kilometrov, saj sedijo in vstopajo v tuje svetove, povsem virtualne, živijo življenje, ki jim le jemlje in uničuje tisto, v katerem bi morali zares živeti. S "pametnimi" telefoni celo osnovnošolci preživljajo noči in dneve, pogosto med tisočimi facebook prijatelji, ki pa so daleč od imena prijatelj. Če ti ne gre najbolje, ti svetujejo celo samomor, rezanje z žiletkami, psihiatrijo in še kaj podobnega. Je to tisti pravi svet za mlade, ki jim bo pokazal delovne navade, vztrajnost …? K sreči niso vsi taki.
Še vedno velja, da niso le ocene ali pridnost, delavnost, včasih genialnost tiste, ki ti odpirajo vrata novih ali starih delovnih mest, pač pa veze in poznanstva, sorodstva, prijateljstva. Po volitvah bo, odvisno sicer od opcije, ki bo »vladala«, tako spet čas za menjave, pa tudi boj za ohranjanje služb, pa četudi kdaj skoraj brez dela.
Čeprav so me kot novo varuhinjo pred prevzemom funkcije in takoj po njej, mnogi opozarjali, da je treba ljudi zamenjati, pripeljati svoje, tega preprosto nisem storila. V šali pravim, da nisem »zamenjala niti predpražnika«. Seveda se je treba zavedati, da vsi le niso »suho zlato«, a vredno se je potruditi, da začnemo razmišljati v pravo smer, da nenazadnje vsi delamo za druge, da imamo srečo z zaposlitvijo in ni ne časa in ne prostora za tisto pravo uradništvo, ki si nadene »komolčnike« in razmišlja predvsem o tem česa ne more narediti.
Ne vem zakaj, a mnoga zasebna in družinska podjetja, v katerih se ljudje zavedajo, kaj pomeni resno delo in odgovornost, tudi do ljudi, ki jih zaposluješ, redko delajo z izgubo, razen, če jih kdo grdo ogoljufa. Tam tudi najpogosteje najdemo družinam in ljudem prijazno okolje, seveda pa tudi spoštovanje človekovih pravic. Žal sicer tudi to ni pravilo.
Se spomnite, kako je pred leti pisalo o Sloveniji kot zgodbi o uspehu? Pa je prišla denacionalizacija, odkup družbenih stanovanj, certifikati, odkup družbenih podjetij, pa krediti in leasingi enormnih višin, novi bogataši in življenje na veliki nogi. Mnogi so postali milijonarji, živeli življenje, ki je bilo kot napihnjen milni mehurček, v nebo so poleteli baloni, tudi nepremičninski, s cenami, ki so mnogim prinašale bajno bogastvo. Nastopilo je splošno znano dejstvo, da balon, ki se napihuje, nekoč poči, a počilo jih je žal več hkrati.
Namesto, da bi se ukvarjali s prihodnostjo, smo nanjo včasih kar pozabili, vse predolgo pa pokopavali preteklost. Doslej je v bistvu še nismo, kar je velika žalost. Začeli smo se deliti na vaše in naše, leve in desne, bogate in revne, postali fobični, diskriminatorni, žaljivi, nesramni, prepirljivi in razdiralni. Vsakega, ki se kje pokaže, tudi če ga pohvalimo, zagotovo o njem najdemo kakšno zgodbo, če ne njegovo, pa od njegovega daljnega strica ali pokojnega brata, celo starega starša. Nikomur več ničesar ne privoščimo, pri čemer bi morali vsaj ločiti med poštenim in nepoštenim, dobrim in slabim, zasluženim in ukradenim.
Tudi sodišča bodo vedno osovražena, če bodo obsojala, še zlasti, če bo to potekalo hitro, pa tudi, če ne bodo, bo država zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja plačevala kazni. V vsaki pravdi nekdo izgubi in običajno meni, da neupravičeno. Knjige pohval tu ni pričakovati, saj v vse oddaje, medije, tudi spletne, kličejo in pišejo le nezadovoljni. Srečni in tisti, ki jim je uspelo, za take stvari ne izgubljajo časa.
Imamo čudovite strokovnjake; znanstvenike, tudi zdravnike, ki jim svet priznava veličino, a doma kaj hitro zanje najdemo slabšalno in ne konstruktivno kritiko … Spoznamo se na zdravljenje vseh bolezni, na vse pravne predpise, na pravice in na vse kar "leze in gre". Na šport, znanost, kulturo … Seveda ne manjka podtikanj in polen, ki si jih mečejo ljudje pod noge, med njimi celo strokovnjaki, tudi tisti z doktorskimi nazivi.
Komu verjeti, kdo te prepriča, kdo ti je všeč, čigav je …? Ko to pišem, smo zagotovo vse bližje še enim volitvam, ne le enim, še tistim pozno-jesenskim. Spet bo veliko predstav za ljudi, za medije, domovino in tujino, obetov, pa tudi upanj, seveda ne bo manjkalo negativizma. Kaj bodo storili ljudje? Bodo končno kdaj v večini izkoristili pravico voliti, za tisto; biti voljen, kot kaže ne bo zmanjkalo imen, list in strank.
Ko bi se vsaj sedaj zbrali in vedeli kam pljujemo in kaj pravzaprav hočemo. Včasih je videti, kot bi izgubili kompas, ki ga nato iščemo kot zlato ribico, pa še zanjo dobro vemo, kje jo najti.
Nas bo kdaj sploh kaj izučilo? Nas bodo res morali poučevati tujci?
Rodil sem se danes ob zori,
dopoldne preživel otroštvo,
opoldne sem bil že najstnik.
Saj se ne bojim tega,
da čas mineva tako hitro.
Samo malo me skrbi,
da bom jutri mogoče že prestar,
da bi postoril vse, kar sem preložil na jutri.
(Jorge Bucay)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
