Ptica, ki jo vržejo iz gnezda, umre.
Tudi otrok, ki ga nihče ne objame.
Da človek postane človek,
potrebuje toplino, varnost in ljubezen.
Naša družba je doživela srčni infarkt.
Sodi le na intenzivno nego.
Nujno mora dobiti serum ljubezni.
Če človeško srce ni zdravo,
je bolno tudi socialno, politično,
gospodarsko življenje, je v osnovi vse na smrt bolno.
Phil Bosmans
Zagotovo nas posnetki majhnega otroka, ki je po kemoterapiji brez las in še komaj pri življenju, pa tudi vseh tako ali drugače zaznamovanih, pretresejo, vzbudijo sočutje in prepričajo, da je zgodba resnična in vredna naše, tudi materialne pozornosti. A vendar; ali je to res nujno in za otroka sploh koristno?
Spominjam se časov, ko je bilo potrebno predstavnikom različnih medijskih hiš vedno znova dopovedovati, da imamo posebno kaznivo dejanje, to je kršitev tajnosti postopka, ki v 287. členu KZ-1 določa, da se z denarno kaznijo ali zaporom do treh let kaznuje kdor objavi osebne podatke mladoletne osebe, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnemkoli drugem postopku, ali objavi druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto.
Ob vseh zgodbah, ki so burile slovensko javnost, zlasti v letih, ko se je število odkritih spolnih zlorab povečalo, je bilo težko zajeziti vse želje in pričakovanja mnogih, da bi izvedeli vse podrobnosti posameznih dogodkov, dobili celo fotografije kraja, kjer se je to dogajalo, šole, ki jo je otrok obiskoval, centra za socialno delo, ki po prepričanju mnogih, ni naredil vsega kar bi moral, če se le da pa tudi sliko storilke ali storilca, saj so bili to običajno oče, mati, očim, mačeha, teta, stric, dedek ali bližnji sosed oziroma sorodnik otroka. Nekateri so celo tekmovali v tem, da bi izvedeli še več podrobnosti, se pogovorili z učiteljico ali učiteljem, ravnateljico, pa s sosedi, ki so vedeli vse ali nič. Ko so začele »padati« ovadbe, se je bilo težko braniti pred nevednostjo ali interesi javnosti, saj je bil tu otrok. Nedvomno oseba mlajša od 18-ih let, premnogi so kljub temu trdili, da je otrok le tisti, ki je tudi kazensko neodgovoren, torej le do 14. leta starosti. Javnost so spet razburjali in zanimali postopki, ki so tekli, če so seveda, tudi zoper medije. O njih so pisali in govorili celo sami, tu in tam prizadeto, saj so o krutih zgodbah vendar le poročali. V imenu javnosti, ki hoče "kruha in iger".
K sreči so sodni postopki, ki so sledili kalvarijam otrok, ostajali tajni in vsaj to, kar se je razkrilo med njihovim potekom, ni postalo stvar javnosti, a kaj, ko je razburjala "sodba v imenu ljudstva". Kakšnega ljudstva, zakaj ljudstva? Ali ne sodijo sodniki in to v svojem imenu in z zapisi v uvodu ter s podpisom na koncu sleherne sodbe? K sreči je bilo veliko izjemno taktnih novinark in novinarjev, ki so spoštovali zasebnost, intimo in kalvarije otrok, ki so že pred tem doživljali gorje, medijski "soj" pa jim zagotovo ne bi prinesel koristi, pač pa le velikansko škodo.
Tudi zato in predvsem zato sem bila izjemno vesela našega sodelovanja z ZIPOM-om, središčem za zagovorništvo in informiranje o pravicah otrok in mladostnikov ter skupnega posveta, ki je bil 27. 9. 2013 v Ljubljani.
Varuh je namreč vztrajno opozarjal na nesprejemljive prakse medijskih zlorab otrok in mladoletnikov ter kršenje njihovih pravic do zasebnosti, v več primerih celo predlagal presojo skladnosti ravnanj novinarjev in medijev s Kodeksom novinarjev Slovenije, pa tudi spremembo zakonodaje in njeno dopolnitev.
Zato so smernice za poročanje o otrocih javnosti predstavljene 23. maja letos, več kot dobrodošle. Otrok je torej oseba mlajša od 18 let, kar je prva smernica, naloga lastnikov ali vodstva medijev pa je, da poskrbijo, da se novinarji in uredniki, ki poročajo ali objavljajo prispevke o teh tematikah, izobražujejo na področjih, ki so pomembna za razumevanje celostnega razvoja otrok, otroštva in mladostništva, kar je 18. smernica. Med prvo in slednjo pa se nahajajo obrazložitve otrokove koristi, dostojanstva, varstva osebnih podatkov, soglasja otroka in skrbnikov, pogovora z otrokom, opisa vsakdanjih življenjskih situacij, občutljivih življenjskih situacij, pa otrok v postopkih in humanitarnih akcijah, vzgojnovarstvenih, izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah, govora je tudi o otrocih javnih osebnosti, pogrešanih, neustreznem delu institucij in testu sorazmernosti, pa tudi o osebah z omejeno opravilno sposobnostjo ali celo brez nje.
Seveda se bomo vsi večkrat spraševali, kaj je otrokova največja korist, ki jo morajo pri pripravi in objavi novinarskih prispevkov, v katerih so udeleženi otroci, vedno upoštevati novinarji in uredniki. Srečujemo se namreč s primeri, ko eni trdijo, da je v največjo otrokovo korist, če se objavi presunljiva zgodba, ki mu je uničila življenje, saj je že tako uničeno, in mu nič več ne more huje škoditi, institucije pa bodo po objavi zagotovo hitreje delovale. To govorijo celo starši, ki želijo v medije, ker vidijo tam edini izhod in možnost, da po objavi, organi ustrezno ukrepajo. Pomembno je, da celo soglasje otroka, staršev ali drugih skrbnikov ne odvezuje novinarjev odgovornosti, da prispevek pripravijo skladno z otrokovo največjo koristjo. V občutljivih življenjskih situacijah ne objavljajo otrokovih osebnih in drugih podatkov, prav tako ne imen šole, vrtca in drugih sorodnih ustanov, podatkov o starših, skrbnikih, pa tudi ne fotografij in drugega zvočnega ter slikovnega gradiva, ki bi razkrivalo otrokovo identiteto. Prav tako naj ne vznemirjajo otrok s prošnjami za izjave, kar se je mimogrede zgodilo celo v primeru, ko je otroku umrla mati, oče pa je odšel v zapor. Ali bi javnost res zanimalo, kako bo otrok živel brez obeh staršev? Tudi, če bi jo, do tega nima pravice, saj so za to službe, ki morajo poskrbeti tudi, da se otroku prizanese s tako mučnimi vprašanji in izpostavljanjem.
Izjema so zagotovo lahko pogrešani otroci. Ko njihovo iskanje in dileme o smrti ali življenju, odtehtajo tak poseg. Če gre za neustrezno delo institucij, na kar želijo mediji pogosto opozoriti, je vsekakor to pozitivno in lahko pomeni izboljšanje bodočih praks, prav tako pa je potrebno paziti na to, da s tem ne bi povzročali dodatne škode otrokom. Vsekakor pa institucije, ki delajo slabo ali prepočasi, ne morejo in ne smejo ostati skrite zaradi koristi otrok. Posebna skrb mora biti posvečena ranljivim skupinam odraslih, ki imajo omejeno opravilno sposobnost, ali so celo brez nje, ki so v duševnem razvoju lahko celo na ravni otroka.
Seveda so tu še pogoste humanitarne akcije, katerih cilji so zagotovo pozitivni, a prav tako otroke zaznamujejo. Senzacionalistično poročanje je tu neprimerno in odveč. Pri vzbujanju sočutja javnosti je potrebno ohraniti spoštovanje, dostojanstvo in obzirnost. Zlasti do otroka, ki za usodo svojih nemočnih, bolnih, revnih, brezposelnih staršev, zagotovo ni prav nič kriv.
Ko tako pogledamo na smernice za poročanje, po katerih naj bi se ravnali vsi mediji v bodoče, ga zagotovo ni, ki bi lahko trdil, da napori niso upravičili cilja. Prav gotovo so prišle celo prepozno. Zavedati se je potrebno, da je bilo nujno tudi sodelovanje številnih medijev in strokovnjakov, ki jim je mar. Ki vedo, da še tako solzava in v nebo vpijoča zgodbe družine in otroka v njej, ki privablja solze, sočutje, grozo in odpira denarnice ali mobitele, ne upraviči poslabšanja otrokovega stanja, počutja, življenja, varnosti, celo bodočnosti.
Žal imamo nekaj zelo slabih praks. "Koroške deklice" nihče ne bo pozabil in tudi, ko se bo poročila, zaposlila, celo umrla, bodo o njej govorili kot o "koroški deklici", ne glede na starost in ne glede na to, kako in kje bo živela. Kot da bi izgubila ime, kot da se je zapisala v naša srca in žal številne spise kot deklica, ki so ji bile kršene pravice. Marsikaterega odgovora ne bomo izvedeli nikoli. Zapomnili si bomo vse procese, njeno izginotje in najdbo, pa njene starše, celo odvetnike, tožilce, policiste in še mnoge, ki so bili v zgodbo vpleteni. A ni edina. Po avstrijskem Fritzlu smo podobno zgodbo slišali tudi pri nas. V Avstriji so okoli bolnišnice taborili novinarji in tudi pri nas občasno ni bilo nič drugače. Še nekaj je otrok, katerih slike so leta in leta krožile po spletu, ker so jih iskali, pogrešali, za njimi žalovali in kdaj celo našli. Žive ali mrtve.
Na koncu razmišljam; če bi na dobrobit otrok gledali njihovi starši, se z njimi pravočasno ukvarjale vse ustrezne institucije, ki bi delovale hitro in strokovno, tudi sodišča in izvedenci, bi marsikateremu otroku prihranili medijsko izpostavljenost. Tudi, če bi zgodba za hip prišla v javnost, bi poročanje o njej kmalu utihnilo, ker bi se primer rešil, ker bi dobil sodni ali drugačen epilog, saj bi bilo za otroka poskrbljeno najbolje.
Tako pa leta in leta pravd, številni izvedenci, poti do evropskega sodišča in tako različne zgodbe o enem samem primeru, krožijo, se pojavljajo in nikoli ne izginejo. Tudi, če in ko je proces končan, mu ena stran ne pritrjuje in odhaja naprej, po poti iskanja svojih pravic in celo resnic. Vsa pravna sredstva so namreč dovoljena, tu in tam pa žal celo zlorabljena. Ko pogledamo na primer čez leta, ko otrok odraste, lahko ugotovimo, da smo mu naredili veliko škodo in ga usodno zapečatili. Pred javnost pogosto stopajo močno zmanipulirani otroci; žrtve sistema in najbližjih.
Zato naj bo prvenstvena naloga medijev opozarjanje na nestrokovne in prepočasne postopke, cilj pa boljša praksa številnih institucij, katerih odločitve nikoli ne smejo predstavljati kršitev otrokovih pravic. Za to se je treba boriti iz dneva v dan.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
