Varuh, predstavniki državnih organov, civilne družbe, sindikatov in strokovne javnosti smo se dotaknili neizplačevanja plač, prispevkov in drugih prejemkov, težav samozaposlenih, prekernosti mladih in starejših, vloge inšpektorata za delo in delovnega sodišča, ki lahko povrneta zaupanje ljudi v državo, prepoznata kršitve in tudi ukrepata.
Smo pričakovali preveč? Smo zaznali premalo? Kje in kdaj nas čakajo rešitve?
V temeljih mednarodnih univerzalnih aktih o človekovih pravicah je pravica do dela dobila svoje mesto v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina OZN leta 1948, leta 1966 pa ji je sledil še Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah z začetkom veljave leta 1976.
Pravica do dela ni določena kot samostojna pravica, pač pa v povezavi z drugimi pravicami in svoboščinami na področju dela. Splošna deklaracija o človekovih pravicah jasno določa, da ima vsakdo pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev, do varstva pred brezposelnostjo, nediskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo, torej do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva, pa tudi pravico sodelovati pri ustanavljanju sindikata ali pridružiti se mu za zavarovanje svojih interesov.
Kaj določa slovenska ustava? V 66. členu zapiše, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo ter nujno zakonsko varstvo. Ta določba sicer ne daje posamezniku iztožljive pravice do dela oziroma zaposlitve, pač pa gre za tipično zavezujočo ustavno določbo, po kateri mora država sprejemati ukrepe, ki bodo omogočali zaposlovanje in delo. Prav tako državo zavezuje k varovanju tistih človekovih pravic, ki so tudi v urejanju sicer avtonomnih pogodbenih razmerij med delavci in delodajalci. Varstvo dela je element socialne države. Ta določba se navezuje še na 49. člen ustave, s katerim je zagotovljena svoboda dela; kot pravica do izbire zaposlitve, enake dostopnosti in prepoved prisilnega dela.
Kako pa je v praksi? Kaj ugotavlja Varuh in kaj glede na vse, kar je zapisano v teoriji, lahko sporoči državi?
Ugotavljamo kršitve naslednjih pravic: do osebnega dostojanstva, svobode dela, socialne varnosti, kot tudi kršitve Splošne deklaracije o človekovih pravicah, do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja državljanu in njegovi družini človeka vredno življenje.
Število pobud, ki smo jih v letu 2013 obravnavali na področju delovnih razmerij, se je v primerjavi z letom 2012 bistveno povečalo in sicer z indeksom 84,5. Povečanje smo beležili na vseh področjih delovnopravnih zadev (delovna razmerja, brezposelnost, delavci v državnih organih, štipendije), najbolj pa prav na področju štipendij (indeks povečanja 185), kjer je bil delež utemeljenih pobud zaradi predolgih rokov odločanja o pritožbah največji.
Varuh nima pristojnosti do zasebnega sektorja, kjer so številne kršitve, zato je njihovo število bistveno večje, kot je ugotovljen delež utemeljenih pobud pri Varuhu.
Najbolj pereča področja so predvsem neizplačevanje plač in prispevkov ter nadomestil, vključno z obravnavo kršitev v prekrškovnih in kazenskih postopkih. Oblike opravljanja dela po avtorskih, podjemnih in drugih pogodbah, siljenje zaposlenih v ustanavljanje s.p.-jev ter slabši zaposlitveni položaj mladih lahko predstavljajo velik poseg v zakonsko zagotovljene pravice in pri zaposlenih povzročajo negotovost, posege v dostojanstvo, pa tudi pogoje za večje izkoriščanje ljudi.
Kot pozitivno ocenjujemo novi ZDR-1, ki v 217. členu določa pristojnost inšpektorja za delo, da lahko delodajalca kaznuje z globo, če ta krši prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu, saj je imel pred tem inšpektor le možnost kaznovanja z globo, če delodajalec ni zagotavljal varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ter trpinčenjem, torej le, če ni sprejel ukrepov za zaščito delavcev. Seveda pa je veliko vprašanje, kako bo inšpektorat ugotavljal mobing, ko pa vemo, kako močno je ta lahko skrit v odnosih med zaposlenimi in delodajalci, ki so v mnogih primerih »kalni«, v nezmožnostih pridobiti priče, ki bi mobing potrdile, in v moči delodajalcev, ki si stojijo nasproti z delavci, zaradi česar ima tako vsak svojo zgodbo.
Bo državi uspelo zajeziti delo na črno, če se bodo preganjale hišne pomočnice in snažilke in ali bodo zanje njihovi začasni delodajalci sploh pripravljeni plačevati prispevke v obliki napotnic? Sicer pa je delu na črno zagotovo treba stopiti na prste, saj zaradi njega trpi gospodarstvo, manj pa je tudi denarja v različnih blagajnah.
Se še spomnite vrst čakajočih ljudi pred veleposlaništvi, zlasti nemškim, ki so jim žarele oči ob obljubljenem delu v tujini, pa tudi njihovega kasnejšega vračanja, ko v očeh ni bilo več žara, pač pa je bilo čutiti veliko razočaranje, obup in bedo?
Kako je mogoče, da se tako močno povečuje število gospodarskih subjektov, ko pa govorimo o krizi in propadanju? Gre za verige družb, preplet lastništva, prenos sedeža družb, kar vse vodi v veliko izkoriščanje ljudi. Danes so tu in jutri tam, le lastniki, ki so povezani, se menjujejo, pravice pa mnogim usihajo.
Kako močni so sploh sindikati in ali jim je dovoljeno ali celo oteženo delovati? Zaposlenim v dejavnosti zasebnega varovanja delodajalci nenehno poudarjajo, da imajo delo in redno plačo, njihovi sindikati pa, da gre za veliko izkoriščanje, saj delavci komaj preživijo, s tem kar dobijo, da so neplačane nadure nekaj povsem običajnega, da ni denarja za obleke in obutev, vse preveč pa je raznega izkoriščanja in veriženja med podjetji, kar celo omogoča prekinitev delovnih razmerij. Oglašajo se delavci pri avtoprevoznikih, o katerih veliko slišimo, ko prihaja do dviga cen pogonskih goriv, saj grozijo celo z zaporami mejnih prehodov in cest, s postavitvami blokad v mestih in pred hrami demokracije, njihovi zaposleni pa si ne upajo javno spregovoriti o vsemogočnem izkoriščanju, delu tako rekoč na črno, o plačilih na roke, spornih tahografih, ki naj bi kazali spoštovanje pravic in omejitve delovnega časa, o konzervah, ki si jih edine lahko privoščijo na dolgih poteh in še o marsičem.
Zagotovo ni malo opozoril na neaktivnost inšpektorjev, ki sicer prikazujejo vse večji obseg dela, več kršitev in več kazni, a zagotovo se mnogi delavci na pot prijave in dokazovanja niti ne upajo.
Kriki največjih sindikatov v državi pred bližajočim se prvim majem, ki obeležuje praznik dela, so vse večji.
Na številne nepravilnosti opozarjajo celo visokošolski učitelji, zlasti asistenti, ki se s tem nazivom vse pogosteje bližajo kar upokojitvi. So zagotovo cenejša delovna sila kot visokošolski učitelji, znani kot profesorji.
Kje je tu etika zaposlovanja, kje vrednote, o katerih se je leta pisalo in govorilo, pa jih je vsak pripravljen poteptati, tudi zaradi lastnih večjih zaslužkov ali morda celo golega preživetja?
Je boljša preventiva ali je čas za ustrezne akcije in kurativo, ker je za prvo že prepozno? So zapisane pravice v ustavi in mednarodnih aktih le črke na papirju, s katerimi si zaposleni, samozaposleni ali brezposelni ne morejo pomagati?
Čas je, da organi odkrivanja, pregona in sojenja opravijo svoje delo, tudi zaradi dviga zavesti ljudi, da vse le ni skorumpirano, povezano in prepleteno.
Tudi zato smo ob koncu posveta sprejeli zaključke.
Visoka stopnja brezposelnosti, pretirano negotove oblike zaposlitve, neplačilo plač in prispevkov za socialno varnost, prenizke plače, neustrezni delovni pogoji, odnos oblastnikov in posameznih delodajalcev do delavcev vseh starosti, tako mladih kot tudi starejših in prekernih delavcev, so dejavniki, ki oblikujejo delovno klimo znotraj organizacij in tudi v družbi nasploh. V takšnih razmerah ni možno pričakovati napredka in gospodarskega razvoja. Vzpostaviti je treba sistem, ki bo zagotavljal uresničevanje pravice do svobodne gospodarske pobude in hkrati preprečeval kršitve pravic delavcev.
Potrebni so konkretni ukrepi države, ki bodo pri delavcih krepili občutek vrednosti in zavedanja, da je vsako pošteno in marljivo delo tudi častno in dostojanstveno.
Nepoštene prakse je treba obsojati in kršitelje hitro kaznovati. Najpomembnejše sporočilo je, da se kršitve preprosto ne splačajo .
Predvsem pa je treba odpraviti stanje, kjer si zaposleni v strahu pred izgubo zaposlitve ne upajo spregovoriti o kršitvah pravic in kršitelje javno naznaniti.
Terjamo sprejem ukrepov, ki bodo zagotovili hiter in učinkovit nadzor nad izplačili plač in prispevkov za socialno varnost. Sistem mora biti tak, da v celoti onemogoča neplačevanje prispevkov.
Pogodba o zaposlitvi mora ostati stalna oblika opravljanja dela, alternativne oblike pa zgolj dodatna možnost. Prekernost je namreč negotova oblika zaposlitve. Kdo bi si jo želel? Zagotovo le nekateri delodajalci.
Postopki pri vseh nadzornih institucijah (organi odkrivanja, pregona, sojenja, IRSD, DURS in ostali) morajo biti učinkoviti, kar pa je mogoče le, če potekajo hitro in se končajo v razumnih rokih.
Ob vsem tem ni moč iti mimo presunljive zgodbe mlade ženske, ki se je na posvetu tudi predstavila in povedala, da je pri svojih 35-ih letih kljub intenzivnemu iskanju, še vedno brez službe. Odločila se je, da bo letos poleti odšla na Tromostovje v Ljubljani, sedla na tla, predse položila list z zapisom: »Doktorica antropologije vam z veseljem očisti čevlje.« In zbirala prostovoljne prispevke.
Vsak nezaposleni ima svojo zgodbo, mnogi zelo žalostne, država pa se mora vprašati: Do kdaj še?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
