Ker gre za temo, ki, sodeč po odzivih slovenske medijske krajine, zanima le malokoga, se jasno postavlja vprašanje, kaj ima datum razpisa referenduma opraviti z ustavo in ustavnim sodiščem. Po najglasnejšem mnenju v Sloveniji je referendum o arhivih, še bolj kot arhivi sami, tako ali tako brezvezen in čisto zapravljanje davkoplačevalskega denarja o neki obsoletni temi. Nekako v stilu: kaj pa je tebe politikantsko dete treba bilo?!
No, zavezanost k javnemu razumu nam ne dopušča spuščanja na tako profano raven. Če bomo dopustili, da se take in podobne javne zadeve do potankosti zbanalizirajo, potem lahko našo demokratično 'štacuno' preprosto zapremo in odločanje o javnih zadevah prepustimo najmodrejšim, ki bodo sicer dragi, a še vseeno precej cenejši od demokratičnih mehanizmov za množice, za slovenski plebs.
Resna razprava o konkretnem referendumu je tako nadvse pomembna, kakor so tudi razlogi, zaradi katerih se je državni zbor odločil le-tega razpisati prav na izbrani datum. Ti razlogi so najprej pomembni iz splošnega političnega, javno-diskurzivnega gledišča. V demokraciji se mora oblast truditi, da vlada z argumenti, ki jih vsaj večina v družbi šteje za prepričljive. Le take odločitve namreč s seboj nosijo naravo demokratične legitimnosti.
Ključni razlog za nezdružljivost volilnih opravil na isti dan, torej na 25. maja 2014, ki ga je v imenu vlade navedel minister za kulturo, je bil »da gre za preveč resno temo, da bi jo lahko mešali z evropskimi volitvami.« O prepričljivosti tega argumenta, zgolj na njegovih lastnih premisah, lahko presojate bralci sami. Ko pa ga postavimo v zgoraj predstavljeni mainstream javni kontekst o itak brezveznosti arhivov in še bolj referenduma, je argument vlade naravnost neresen.
Vsekakor pa njegova prepričljivost ni taka, da bi lahko pojasnila odstop od načel ekonomičnosti in dobrega upravljanja, ki terjata skrbno ravnanje z davkoplačevalskim denarjem. Sledeč tema načeloma bi bila edina razumna poteza združitev volilnih opravil, ki bi prinesla vsaj dva milijona prihranka davkoplačevalskih sredstev. Tudi ta argument večine v državnem zboru ni prepričal.
Toda vse navedeno, samo po sebi, še nič ne prispeva k neustavnosti datuma razpisa referenduma. Kot celota pa prav gotovo. Opisano namreč priča o tem, da državni zbor za razdružitev volilnih opravil in za razpis zakonodajnega referenduma le tri tedne pred drugim že zdavnaj razpisanim volilnim datumom preprosto ni imel nobenega razumnega razloga. Nasprotno, državni zbor, o tem priča sama opravljena razprava, je dejansko zasledoval en sam, ustavno nedopusten cilj. Izbrati takšen datum, da bo obstajala kar največja možnost za neveljavnost referenduma.
Državni zbor se je namreč dobro zavedal, da je bil s spremembo ustave v Sloveniji uveden nov tip zavrnilnega referenduma, ki za svojo veljavnost terja, da se referenduma udeleži vsaj petina vseh volivcev. Zavrnilni referendum tako de facto uveljavlja kvorum in prav neizpolnitev tega zasleduje državni zbor. Vzeto kot celota državni zbor dobro ve: da je referendum v Sloveniji javno omadeževan institut; da so arhivi z vidika javne percepcije neprivlačna, nerazumljiva in marginalna tema; da je 4. maj datum, ko se iztečejo prvomajski prazniki in ljudje ne bodo množično drli na volišča; to pa bodo počeli še toliko manj, ker bodo na volišča ponovno pozvani že tri tedne kasneje in to spet na temo, ki je, kot žal kažejo pretekle izkušnje, marginalnega pomena.
Če državni zbor tega ne bi vedel in ne bi zasledoval izključno ustavno nedopustnega cilja, bi razpisal referendum skupaj z evropskimi volitvami, kot to velevata načeli ekonomičnosti, dobrega upravljanja in kot to veleva, slednjič, bonton do volivcev, ki naj se jih v roku enega meseca dvakrat ne mobilizira pred volilne skrinjice.
Ustavno sodišče bi moralo, ko bo vzelo v roke omenjeno pobudo, tako imeti pred očmi najširši kontekst opisane zadeve. Če si bo želelo preprosto umiti roke in bo pobudo, za kar ima sicer precej manevrskega prostora, preprosto zavrglo, bo vzpostavilo precedens, s katerim bo na stežaj odprlo vrata vsakokratni večini v državnem zboru, da stori vse, neposredno in/ali posredno, za preprečitev veljavnosti novega tipa zavrnilnega referenduma.
To bi bilo, po mojem trdnem prepričanju, v nasprotju ne le z duhom, ampak tudi črko ustavnosti. V ravnanju državnega zbora v opisanem primeru je namreč toliko dima neustavnosti, da je ustavno sodišče za ta in vse prihodnje primere naravnost poklicano k temu, da ga razkadi. To je še toliko bolj pomembno v tem primeru, ko zaradi neaktivnosti zakonodajalca še vedno niso sprejeti izvedbeni predpisi za zavrnilni referendum, ki bo tako potekal kar z neposredno uporabno ustavne določbe ob smiselni uporabi stare zakonodaje.
Ustavno sodišče tako stoji le pred na videz težko nalogo: ali naj razreši pomembno ustavnopravno vprašanje tako, da v kontekstu pravne praznine in očitno nerazumnega in z ustavnimi cilji sprtega ravnanja državnega zbora zavaruje človekovo pravico do referenduma; ali pa naj pobudo zavrže in državni zbor nagradi s precedensom, ki bo z avtoriteto ustavnega prava dopuščal njegovo tovrstno ravnanje še v prihodnje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
