Spomnimo, za kaj je šlo. Centri za socialno delo in Ministrstvo za delo, družino in enake možnosti so si – v državi, kjer ljudje na uradnih položajih v javni upravi za svojo ignoranco pri delu, goljufanje državljanov ali drugače nevzdržno delovanje očitno niso ne odgovorni ne kaznovani - privoščili šokantno in pravno nevzdržno razlago nekaterih določb ZUPJS (Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev). Predvsem tistih od 12. do 15. člena. V primeru, opisanem v kolumni št. 3, je šlo za primer družine, ki so ji vlogo za dodelitev subvencije za plačilo vrtca neupravičeno zavrnili, pri tem pa so po avtomatizmu in očitno pravno nepravilno upoštevali zadnjo odločbo DURS-a o odmeri dohodnine, izdano dve leti nazaj, in ne dejanske dohodke družine v preteklem letu. Do 8. marca 2014 pritožnica še ni prejela nikakršnega odgovora od sodišča.
V primeru, opisanem v kolumni št. 4, je šlo za dijakinjo, ki so ji neupravičeno zavrnili vlogo za dodelitev štipendije. Argumenti državnih uradnikov so bili enaki kot v prvem primeru. Ustvarili so briljantno pravno domislico: če dijak ali študent v nekem letu zasluži preveč, po zakonu seveda ne more dobiti državne štipendije, če pa zasluži premalo, tudi ne more dobiti državne štipendije, ker mu DURS ne izda odločbe, ki bi mu jo izdal, če bi zaslužil preveč, brez takšne odločbe pa ne more dobiti štipendije, četudi zasluži tako malo, da bi jo moral dobiti, iz česar gre logično skleniti, da štipendije sploh ni mogoče dobiti. Za toliko slovenskih uradnikov, pravnih svetovalcev, direktorjev in ministrov povsem razumljivo, mar ne?
Vendarle ne za vse – državne uradnike. Novinarka, ki je bila na dogajanje pozorna več mesecev in nanj ostaja pozorna, je dognala še druge zanimive ponesrečenosti. Na primer, marsikateremu državnemu uradniku in uradnici na CSD je bilo v tem primeru, podobno kot v marsikaterih drugih primerih, jasno, da so sklepi in odločbe CSD-jev in pristojnega ministrstva pravno nevzdržni. A kot naj bi bilo pojasnjeno, glede tega niso mogli in niso upali uresničevati svoje svobodne volje in lastnega, pravilnega pravnega razumevanja, zaradi takšnih ali drugačnih pritiskov nadrejenih. Ugotovljeno je bilo, da je bila državni upravi prvostopenjska sodna odločba, ki je odločanje v obravnavanih primerih utemeljeno opredelila kot pravno nepravilno, znana še pred javnim razkritjem zavržnega dogajanja, a ni bila uresničena v praksi. To naj bi veljalo celo za odločbo Višjega sodišča o istem vprašanju. Ugotovljeno je bilo tudi, da so se nekateri delavci na CSD-jih in ministrstvu, ki so končali študij prava ali javne uprave, glasno zoperstavljali tem odločbam sodišč, češ, »ali se sploh zavedate, kakšne probleme bomo sedaj imeli zaradi tega, zdaj bo res treba preverjati podatke in izdajati pozitivne odločbe.« Enkraten prikaz poklicnih slabosti.
Seveda je bilo predstavnikom državne uprave neposredno postavljeno tudi vprašanje o razlogih in odgovornosti. Uradniki? Nadrejene osebe? Direktor? Ministrica? Ponudba odgovorov ni presegla splošne pravne ignorance in administrativne nesramnosti kot skupnih imenovalcev tega brezsramnega aparatčikovskega dogajanja. Prvič, glavni razlog za tisto, kar je bilo skoraj opredeljeno kot »mala napaka«, naj bi bil računalniški sistem! Ta človeku-uradniku menda ne dovoli, da bi vanj vnašal karkoli, kar vanj ni bilo že pred tem vneseno (prevod: predhodno je bil v program vnesen avtomatizem upoštevanja odločb o odmeri dohodnine, ne pa tudi katerihkoli drugih podatkov, če ti niso bili v korist državnega proračuna). Novi vnosi pa, razumljivo in skoraj nerešljivo, terjajo reprogramiranje, ki zahteva čas in denar. Drugič, visoki predstavnik pristojnega direktorata se je, tudi brez zadrege, odlično predstavil, ko je na novinarkino vprašanje odgovoril, da če v sodbi Višjega sodišča piše, da je bilo njihovo delo pravno nepravilno, to še ne pomeni, da je bilo pravno nepravilno. Še bolj poseben prikaz poklicnih slabosti.
Poklicno nedostojno, umnosti razbremenjeno, do ljudi zelo žaljivo in ponižujoče, do državnosti nespoštljivo in pravo zlorabljajoče je, če delovanje državne uprave sili državljane, pravnike, novinarje in sodišča, da v take zgodbe analitično vstopajo. In da si ob koncu čestitajo za dosežen rezultat, ker davkoplačevalcem kot pritožnikom in tožnikom končno, in po posegu sodišč, le uspe zaščititi svoje pravice. Takšna pravna vprašanja namreč nikdar ne bi smela povzročati procesiranih konfliktov med državo in državljani in tudi ne jemati časa sodnicam in sodnikom. Ponavljam poziv sodiščem, da v takšnih primerih prepoznajo razloge za »žaljenje sodišča« s strani državne uprave.
Koliko je še takšnih in podobnih zgodb? Koliko tisoč močno ogoljufanih posameznikov in družin zadevajo? Koliko takšnih in podobnih pravnih vprašanj, ki so jasna in niti najmanj dvoumna, je vključenih v zavržno delovanje javne uprave, ki presega prag sistemske korupcije? Kolikšen odstotek ljudi, zaposlenih na CSD-jih in ministrstvih, premišljeno in ravnodušno sprejema takšne pravno nesprejemljive odločitve?
Predstavniki pristojnega ministrstva in direktorata tudi niso v zadregi, ko k politiki javne manipulacije z državljani in oblastnega sprenevedanja pred javnostjo priključijo še uradna navodila, v katerih bo pisalo, da je treba zakon uresničevati tako, kot že piše v zakonu.
»Sprememba v zvezi z upoštevanjem podatkov o dohodkih iz naslova zaposlitve!
Prejeli smo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 459/2013 z dne 16. 1. 2014, ki je v sporu o tem, ali so bili v letu, ko je organ prve stopnje odločal o znižanem plačilu vrtca, na razpolago podatki o dohodkih, prejetih v preteklem letu, odločilo v korist stranke. Na podlagi te sodbe opozarjamo naslednje.
Če je iz potrdila DURS-a razvidno, da odločba o dohodnini za preteklo leto osebi ni bila izdana oziroma, da podatki o dohodkih z dohodninsko odločbo za preteklo leto ne bodo nikoli ugotovljeni (ker za to tudi ni pravne podlage na podlagi zakona, ki ureja davčni postopek), to ne pomeni, da podatki niso na voljo oziroma še niso na voljo, saj so razvidni iz potrdila DURS-a, tj. potrdila o podatkih iz uradnih evidenc drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih. Če torej stranka k vlogi ali k pritožbi predloži potrdilo DURS-a, da zaradi nizkih dohodkov v preteklem letu ni bila dolžna vložiti napovedi za odmero dohodnine, gre za ustrezno dokazilo o tem, da so podatki o dohodkih za preteklo leto bili na voljo in se zato posledično pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika oziroma družine, ne upoštevajo podatki o dohodkih iz odločbe o dohodnini za predpreteklo leto, ampak podatki o dohodki za preteklo leto iz potrdila DURS-a.«
Le kako je mogoče, da kateremukoli predstavniku javne uprave ni neprijetno, če s takšnimi navodili o tako enostavnih pravnih vprašanjih naslavlja državne uradnike? Kako neprijetno je državnim uradnikom, če jih naslavljajo s takšnimi in podobnimi navodili glede tako in podobno enostavnih pravnih vprašanj? Predstavnikom države v javni upravi ne bi smelo biti omogočeno, da bi ekscese uradniške arbitrarnosti in pravne ignorance pred javnostjo pretvarjali v polemike, ki bi dajale vtis, da gre za strokovna nesoglasja o odprtih in izmuzljivih pravnih vprašanjih. Državi ne bi smelo biti omogočeno, da bi pred javnostjo ustvarjala videz o legitimnosti uradniške ignorance in resornih goljufij.
Lahko pa bi javno izpostavili vprašanje, koliko ljudi je bilo odpuščenih in koliko ljudem je bilo zagroženo z izgubo dela, ker so želeli opravljati svoje delo korektno oziroma pravno pravilno? Ali pa vprašanje, koliko ljudi bo zaradi dokazane pravne ignorance ali premišljene zlorabe prava odpuščenih ali vsaj prisilno napotenih na dodatna izobraževanja? Lahko bi se začel strokovni pogovor, zakaj pravni ignoranti pridejo na odločevalske položaje v javni upravi in kaj je razlog za njihovo pravno ignoranco? Na mestu je tudi vprašanje, kdo bo odstopil, kdo bo razrešen in kako dobro bo razloge za to razumel novi minister ali ministrica?
Kje je izvor očitnega prepričanje prevelikega števila ljudi v javni upravi, da predstavniki pravniških poklicev, uradniki in javni funkcionarji niso osebno odgovorni za svojo pravno ignoranco? Ali pa za pretvarjanje, da so pravni ignoranti? Kateri stvarno prepričljiv razlog naj bi utemeljeval domnevno pravico pravnikov, da lahko odrinejo osebno odgovornost za svoje nestrokovno ali celo koruptivno delo z izgovorom, da so storili, kar so storili, ker so pač menili, da tako določa zakon? In ker naj bi bilo to pač njihovo pravno mnenje, do katerega naj bi pač imeli pravico? Kje tiči razlog predrznosti uradniških delavcev na položajih, ki takrat, ko se najprej v pravnih učbenikih, potem v pravnih komentarjih, končno pa v institucionaliziranih nadzornih postopkih ugotovi, da so ravnali pravno nepravilno, zmorejo trditi, da to ne pomeni, da so ravnali pravno nepravilno?
Bo kadarkoli prišlo do splošnega javnega priznanja stroke, da tako razmišljujoči in delujoči predstavniki pravniških poklicev niso primerna izbira za položaje in mesta, na katerih bi ljudje morali biti osredotočeno zavezani krepitvi vladavine prava in socialne države? Se bo takšnim pravnim praksam od zdaj naprej trajno in odločno nasprotovalo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
