VI./27. Po letu dni

 Ne meni se za kvante,

ki jih po diskontu brezbrižno razmetavajo

ženske

na porodniških dopustih,

skulirane gospodinje,

upokojenke;

z Garnier prelivi na nepremičnih glavah,

letnimi abonmaji za venezuelske žajfnice,

s pepermint bonboni v torbicah.

Niti je ne ganejo

old school fashion opazke

v zvezi

z njenimi mastnimi lasmi s širokim narastkom,

aknasto kožo,

s strganimi črnimi najlonkami

pod ultra mini delovno haljico.

 

Živi s tipom

nič kaj obetavnega porekla in prihodnosti;

ciganske polti,

v črni usnjeni jakni in rdeči kravati,

od jutra do poznih večernih ur prežvekuje tobak v

nekem kafiču

s kabelsko TV,

nameščeno nad barom,

ki nepretrgoma predvaja posnetke

nogometnih tekem in boks.

Čaka, da ga pokličejo z

zavoda za zaposlovanje.

Vendar sprejme ponudbo samo pod pogojem,

da ga zaposlijo kot šoferja

mestnega busa.

Ker to so njegove ušive otroške sanje,

drugače bo še koga nokavtiral tam,

na tistem faliranem centru.

Ona dela v pralnici nekega vrtca,

s sumljivo bulo v levi dojki

in s tisto pesmijo na ustnicah:

Tako ti je mala moja

kad te ljubi Bosanac;

 

in za vsak drugi četrtek v mesecu,

za obsesijo revne ženske,

ki skriva v žepu edinih kavbojk

kolut filma,

ki ga s svojo družino

ne bo nikoli gledala

s fensi bež kavča

in s toplim jabolčnim zavitkom

v pečici.

 

Če izpustim podrobnosti,

je scena na hitro videti takšna;

po službi odpedala

do Dolce vite,

šik kavarne,

ki je v sklopu neke

nobel steklene stavbe,

kamor zahaja folk,

ki v tem mestu nekaj šteje,

ki ima nekaj pod palcem.

 

Ponikne v usnjen fotelj

z običajnim občutkom krivde,

kot po majhni kraji v drugi parfumeriji.

Natakarju s fitnes postavo

naroči vanilijev kapučino

in malinov gozdiček,

biskvit s kremo in z malinami v sredini.

 

Za ta nič od niča bo čez pol ure odštela 9 evrov

in se ob mraku

odtihotapila z bičikleto

nazaj

v samski dom za priseljence,

kjer bo poskušala živeti

preostalo življenje.

Kjer si bo do konca večera razbijala glavo,

kaj naj vrže v lonec,

da bo opolnoči njen zagoreli ljubi

pojedel nekaj toplega na žlico,

ko se vrne

s celodnevnega čakanja na šiht.

 

Ker drugače jih bo pobil kot zajce,

njo in njene tri otroke. 

Patricija Peršolja

 

Zakaj me vedno znova pritegne Gospodinjski blues, Patricije Peršolje? Zato, ker pripoveduje pretresljive zgodbe številnih žensk, ki živijo tu ob nas, z nami, z možmi, partnerji, sinovi, hčerami; pretepene, posiljene, obupane, revne, utišane. V žrelu krize, pa ne le finančne, tudi tiste v odnosih, ki jih celo mnogo bolj boli. Zakaj vedno znova s police vzamem prav ta Gospodinjski blues in se zamislim? Tudi zato, ker dnevno berem pošto, ki jo k Varuhu naslavljajo ljudje, ki jim je mar, še mar ali nič več, ker so obupani, razžaljeni in celo močno ponižani. Tudi, če nimajo prav, ko v potu svojega obraza iščejo pravico, tudi, če so z iskanjem na napačni poti, prezgodaj ali prepozno, je v vseh pismih, e-mailih, osebnih pogovorih tako pri Varuhu kot na zunanjih poslovanjih, čutiti jezo, bes, slo po maščevanju in še marsikaj.

Opiram se na najbolj zgovorne podatke o tem, kako poteka komunikacija med nami kot institucijo za varovanje človekovih pravic in ljudmi tam zunaj. Kje sploh začeti, se sprašujem. Morda pri številkah, ki so ali niso zgovorne, saj za statistiko poznamo vse pridevnike. V letu, ki je neizprosno mimo, smo pri Varuhu ob zmanjšanju števila zaposlenih, doživeli rekordno število klicev, saj je za 2.000  preseglo minulo leto in doseglo skoraj 12.000. Pričakovanja ljudi so zelo velika, saj se pogosto znajdejo v labirintu poti, ki jim jih ponujajo mnogi, rešitve pa od nikoder. To se je potrdilo tudi na vseh 13-ih zunanjih poslovanjih minulega leta, saj se je število pobudnikov, s katerimi smo se srečali, od predhodnega leta podvojilo.

Zadnjim štirim srečanjem na terenu smo dodali še Večere z Varuhom, ki ozaveščajo o pravicah iz Listine EU o temeljnih pravicah, doslej o dveh zelo aktualnih tematikah; delavskih pravic in pravic na področju varovanja okolja ter posledično zdravja. Temu je bil posvečen tudi posvet o odgovornosti države za sanacijo onesnaženega okolja v novembru minulega leta v Državnem svetu, ki je odprl številna vprašanja ljudi o tem, kje živimo, kakšno je naše okolje, kaj bomo zapustili zanamcem in zakaj ima kapital prednost pred zdravjem. Nadaljujemo srečanja s civilno družbo, pa ne le s področja okolja, pač pa tudi z drugimi skupinami, zlasti najranljivejšimi, med njimi otroki, invalidi, osebami s posebni potrebami ... Zaznavamo, da so zlasti slednji pogosto na robu dogajanja, saj ni posluha za njihovo enakopravno vključitev v družbo. Gre za osebe, ki imajo morda celo enake možnosti, a zelo malo priložnosti. Temu smo posvetili veliko skrb, saj smo poleg opozarjanja na pravice drugačnih, pokazali tudi povsem konkretno dejanje; s sprejemom deklice z Downovim sindromom na počitniško prakso pri Varuhu. Veliko zamuja vsak, ki tem ljudem ne nudi priložnosti.

Nedavno srečanje ombudsmanov jugovzhodne regije je s skupno izjavo opozorilo, da se morajo vlade še posebej zavzeti za reševanje socialno-ekonomskih pravic. Ombudsmani Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne Gore, Albanije in Kosova ter Makedonije smo pozvali oblasti svojih držav, da pokažejo večjo skrb, občutljivost in doslednost pri reševanju socialnih in ekonomskih pravic državljanov, saj njihovo nespoštovanje pomeni največjo grožnjo človekovim pravicam v celoti. Problemi se morajo na tem področju reševati na podlagi širšega dialoga v družbi in ob doslednem spoštovanju vitalnih interesov najbolj ogroženih skupin prebivalstva. Vsaka oblast mora vselej spoštovati človekove pravice in vladavino prava, še posebej v razmerah, ko se izraža nezadovoljstvo državljanov, zato bomo ombudsmani njihovo spoštovanje vselej nadzirali.

Naslednja tema, ki je v krizi zagotovo pereča, saj ji ta daje celo »krila«, so pravice delavcev, ki so pogosto poteptane. Se sploh zavedamo koliko ljudi dela »na črno«, koliko jih dela, pa ne prejema plačila, ali je le delno in to na roke, kako so mnogi napoteni na odpiranje s.p.-jev, pa tudi kako težko je v teh časih, zlasti ob 130.000 nezaposlenih, službo dobiti, kaj šele ohraniti? Sprašujemo se, kje so organi odkrivanja in pregona storilcev kaznivih dejanj, ki jih zaznavamo, a  storilci mirno korakajo mimo nas. Tako kot potujejo delavci z juga na sever in se ustavljajo tudi pri nas, potem, ko plačajo za "vstop" na trg delovne sile, ki jim je obljubljen, a pogosto ostaja le pri tem. Čas za mobingiranje je zagotovo tu, saj je ljudem tako težko govoriti o nemogočih razmerah na delovnih mestih, ko pa je bolje potrpeti in obdržati to kar imaš. Še zlasti, če si edini hranilec družine.

Tudi diskriminacija drugačnih je na pohodu. Kje so meje sovražnega govora in svobode govora ter razmišljanja in pisanja, je vprašanje, ki si ga mnogi zastavljajo dan za dnem. Izgovorjena beseda lahko zelo boli, a kaj ko si jo mnogi radi privoščijo v imenu dobronamerne in prepotrebne kritike.

Varuh je ustavna kategorija demokratičnega nadzora države, ki lahko zahteva vse podatke iz pristojnosti državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ne glede na stopnjo zaupnosti, ukrepa pa tako, da ob nepravilnostih posreduje mnenja, predloge, kritike ali priporočila. Za posameznike je zagotovo najpomembnejše, da so njihovi problemi rešeni hitro in učinkovito, kar pa se zlasti ob spremembi številnih predpisov in posledičnih pritožbah, na nekaterih ministrstvih in v njihovih službah, ne dogaja. Ljudje se nenehno sprašujejo, kje so inšpekcijske službe, teh je kar 24, in kje vzroki za njihovo neaktivnost oziroma predolge postopke ali pa tudi neukrepanje. Naša mesečna srečanja z Inšpekcijskim svetom bodo zagotovo pripomogla tudi k primerom dobre prakse, ki se že začenja pojavljati v večjem številu. Prav Varuh je namreč tisti, ki od ljudi prejema preštevilna opozorila o tem, kdo ne dela, kje in običajno prepočasi.

Eno leto je lahko dovolj ali celo premalo, da bi podala odgovore na tako številna vprašanja o tem ali smo še, že ali še ne pravna in socialna država. Zagotovo pa bo to moč narediti tudi ob 20-letnici prvega Varuha, ki bo konec letošnjega leta, in bo treba pogledati nazaj in naprej. Kaj vse je Varuh v teh 20-ih letih naredil, kje je uspel in kje ne, celo z ustavnimi pobudami, ter kje je njegovo mesto danes?

Nikakor ni moč izpustiti otrok, ki se v številnih postopkih znajdejo kot "tržno blago", saj si jih celo starši podajajo in trgajo iz rok. Projekt Zagovornik-glas otroka žanje rezultate, saj pogosto sliši povsem drugačno mnenje otrok od tistega, ki je prikazano s strani njihovih staršev ali vsaj enega izmed njih. So otroci lačni in ali res tudi v šoli? Država namenja velikanska sredstva socialnim transferjem in šole izjemno lepo skrbijo za svoje otroke, saj opazijo tiste, ki žal delijo usodo mnogih staršev. Seveda pa zidovi naših domov skrivajo še marsikaj, ne le lakoto, tudi nasilje, zlorabe, zanemarjanje. Je prav, da imajo otroci s posebnimi potrebami na Osnovni šoli dr. Ljudevita Pivka na Ptuju, že leta človeka nevredne razmere za bivanje in šolanje? Ni, je zagotovo pravi odgovor. Tudi tu se Varuh trudi, da bi župani okoliških občin prisluhnili klicu otrok in njihovih staršev, ki z njimi bijejo hud boj. Občina Ptuj je že prispevala sredstva, ki jih je obljubila, ministrstvo čaka obljubljeni drugi obrok, kaj pa druge občine? Bodo zmogle, znale, želele?

Bomo z novo ministrico doživeli zdravstveno reformo ali ne? Slednje, kot kaže, niti ne gre pričakovati, a napovedala je vsaj boj s korupcijo v zdravstvu. Bo to res? Ta pa ni le tam, temveč na mnogih "poteh", po katerih hodijo številne državljanke in državljani.

Bomo dobili novo protikorupcijsko komisijo in kaj vse bo odkrila?

Varuh bedi tudi nad izvrševanjem nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma, saj obiskuje vse kraje odvzema prostosti v Republiki Sloveniji in preverja ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost. Ne gre le za zavode za prestajanje kazni, pač pa tudi psihiatrične bolnišnice, vzgojno izobraževalne zavode in socialnovarstvene zavode. Javnost burijo številne izjave v tisku o tem, kako naj bi bilo na Forenzičnemu oddelku Psihiatrične bolnišnice v Mariboru. Uvedeni nadzor bo pokazal, kaj je resnica, Varuh pa se je v minulih dneh že odzval in opravil svoje delo.

Ko tako pogledam na leto, ki je neizprosno mimo, lahko zaključim, da je poglabljanje socialne in ekonomske krize zarisalo sled v življenja številnih ljudi, od najmlajših do najstarejših, zlasti tistih, ki se sprašujejo, kako preživeti s socialnimi transferji, kje dobiti službo, kako ohraniti dom in plačevati stroške v njem, kako verjeti, da je zrak čist in tla brez pretiranih kemikalij, kako priti do zaključka številnih postopkov in pravd v doglednem času ter kako sobivati z drugimi, ne da bi posegali v njihove pravice.

Je ujma, ki nas je z žledom zajela, res poslednji žebelj v »krsto« ali morda celo trenutek, da tistim, ki pomoč tako nesebično nudijo, to je gasilcem in vojski ter številnim prostovoljcem, tudi v obliki javnih del, priznamo vse njihove pravice? Je res potrebno zanje zbirati sredstva preko dobrodelnih dogodkov, se boriti in apelirati na delodajalce, da jim omogočijo prost dan, pa tudi vsaj dostojno plačilo? Ob vsem tem se nenehno sprašujem, kaj bi brez dobrih ljudi, ki še zmorejo prisluhniti revežem, predvsem večjim od njih samih?

Zaključila bi rada s citatom avtorja Malega princa, ki pravi:

»Graditi prihodnost pomeni graditi sedanjost. To pomeni ustvariti željo, ki je za danes, ki živi danes, in je usmerjena v prihodnost.«

Oh, ta prihodnost. Vsi bi radi vedeli kakšna bo, predvsem pa kdaj bo za mnoge lepša.

Je res, da se bližamo začetku konca krize?

Komu sploh verjeti?

Rada bi tistim, ki pravijo, da je to vsaj delno res.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.