V dobi, ko se utapljamo v informacijah, ko besede kar dežujejo na nas z vseh koncev in ko jezik, zaradi inflacijske rabe besed, izgublja svoj pomen, ne doseže več svojih naslovnikov ali širše javnosti, se le še redkokdaj zgodi, da naletimo na stavek, ki pove vse. Tako zelo zadene bistvo nečesa, da nas v svoji preprostosti pusti osuple in hkrati odločno pokaže pot naprej. Tak stavek se je znašel na tvitu @BrdoFDS: »Slovenija ni imela 'Zahodne' Slovenije«.
Izrekel ga je eden najbolj pronicljivih slovenskih pravnih mislecev in nekdo, ki mu v njegovem svojstvu ustavnega sodnika tenkočutno ni vseeno za slovenske javne zadeve: ustavni sodnik Jan Zobec. Zares, ta stavek pove vse: zakaj je Slovenija danes takšna, kot je in kako se nam je to lahko pripetilo. Njegov pomen in usodnost pa sta še toliko večja, če nanj pogledamo iz Berlina.
Berlin je eden od simbolov boja med zahodom in vzhodom, med liberalno demokracijo in avtoritarnim socializmom. Je mesto, ki je bilo po razdejanju svojega predvojnega obraza za povrh razkosano še na dvoje. V njem se je na plečih tisočih nedolžnih ljudi odvijal družbeni eksperiment socializma, ki je kljub svoji domnevni ideološki superiornosti moral svoje ljudi obkoliti z zidom, da ne bi od vsega dobrega prebegnili na gnili zahod, s še bolj gnilim in izkoriščevalskim kapitalizmom.
Ta družbeni eksperiment so vodili in ustvarjali ljudje s konkretnimi imeni in priimki. Politični vrh ga je zasnoval in ga vzdrževal z večjo ali manjšo mero institucionalne prisile prek »svojih« sodišč, tožilstev, policije: javne in tajne, pri tem pa so mu orkestrirali v svoji socializacijski vlogi šolstvo: osnovno, srednje in univerzitetno; ter seveda mediji. Oni so ljudem vcepljali kod, matrico, skozi katero so razumeli in živeli v (svojem) svetu.
Ko je padel berlinski zid, in ta seveda ni padel sam od sebe, temveč zato, ker je kritična masa ljudi tudi znotraj vrlega socializma spoznala, da gre za globoko lažniv sitem, vsa ta struktura, vsa ta mašinerija institucij, šolstva in medijev ni izginila sama od sebe. Bilo jo je treba, naravnost namensko, razgraditi. Za vzpostavitev liberalne demokracije, zapisane v nemški Temeljni zakon, je bilo treba zamenjati: ljudi.
In tako se je tudi zgodilo. Na vsa ključna socializacijska in institucionalna mesta so bili pripeljani ljudje iz zahoda: ljudje, ki so verjeli v in živeli liberalno demokracijo. Režimski ljudje so bili odstranjeni, pa ne le tisti iz središčnega kroga, iz jedra, temveč tudi številni iz zunanjih koncentričnih krogov. Berlin in z njim Vzhodna Nemčija sta bila predrugačena.
Zato je obraz, ki ga danes kaže mesto, nerazpoznaven. Sicer še vedno obstajajo stanovanjska naselja socialističnega tipa, toda mesto kot celota se je prelevilo v urbani dragulj, z visoko kakovostjo življenja, polnega dinamike, ki privlači kot magnet najboljše kadre, pa ne le iz vse Nemčije, temveč iz sveta. Vzhodna Nemčija, najbrž še vedno zasidrana v podzavesti številnih nesrečnih generacij, pa je končala tam, kjer si zasluži: v muzeju, pod kritičnim očesom zgodovinarjev in v šolskih knjigah ter javnih razpravah, ki služijo temu, da se ne bi več ponovila.
Slovenija ni imela 'Zahodne' Slovenije. Zato je ni, niti kot celoto, mogoče primerjati z Berlinom. Namesto odprtosti, dinamizma, utripa življenja ter ekonomskega zagona pri nas vladajo zaprtost, zatohlost, utrujenost in otopelost, ki naj bi se razgradili ob ponovnih utripih našega ekonomskega srca. Pa se ne bodo. Vsaj ne zares.
Zato smo kar najbolje, kot pravzaprav za vse, poskrbeli sami. In to s potezo, ki se za nazaj in od zunaj izkaže za naravnost perverzno. Ne da bi se zares dotaknili kateregakoli od gradnikov svojega titoističnega totalitarnega sistema, smo sprejeli novo, vsega spoštovanja vredno ustavo, utemeljeno v političnem liberalizmu. Toda ta politični liberalizem ni služil namenu samo-lastne uresničitve, ampak se je, kako paradoksalno in s kakšno mero zgodovinske ironije, sprevrgel v neprebojni ščit prav tistih gradnikov komunizma, ki so, dokler je bilo to mogoče, počeli vse, da politični liberalizem ne bi nikdar zaživel.
Ustavne kavtele svobode medijev, neodvisnosti sodstva, svobode izobraževanja in, še posebej, univerzitetne avtonomije niso služile svoji uresničitvi, temveč zaščiti tistih, ki bi jih, tako kot v Vzhodni Nemčiji, moral, objektivno in z vso zapriseženo iskrenostjo, zamenjati čas zgodovine. Le tako bi namreč, o tem srdito priča nemški zgled, lahko zares uresničili na papirju opredeljeno ustavno-vrednostno poslanstvo. Pa ga nismo.
Ko je ta slovenska zgodovinska izkušnja predstavljena tujcu, še posebej pa Nemcem, popolnoma razumejo, ne glede na svojo svetovnonazorsko prepričanje, da Slovenijo čaka dolga, trnova pot do normalizacije. V etiketo liberalno-demokratičnih ustavnih določb smo namreč zaklenili ancien regime, mu podelili ustavno zaščito, družbo pa prepustili dolgemu organskemu izvijanju iz njegovih okov, ki zaradi zgodovinsko popolnoma logične razporeditve družbene moči prepogosto ustreza usodi boja z mlini na veter.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
