Ne veš kaj pomeni biti ubog.
Ubog kot milijoni ljudi v revnih deželah.
Ne veš, kaj je to.
Podri svojo hišo in si postavi kolibo
iz pločevine, eternita, ilovice ali lepenk.
V njej ni spalnice
in prav gotovo tudi ne sprejemnice z bifejem.
Namesto foteljev in kavča so tu deske in zaboji.
Avto, televizor in radio naj odpeljejo.
Izklopi električni tok, telefon,
plin in zapri vodovod.
Ni več časopisa, glasbenega stolpa,
hladilnika in zmrzovalne skrinje –
vsega tega ni.
Tudi lepih oblačil nimaš več.
Ko zboliš, ni zdravnika,
ni lekarne in tudi ne bolnišnice.
Ko boš tako ubog,
ali boš tedaj mogel ljubiti tiste,
ki imajo vsega v izobilju
pa tega nočejo deliti z drugimi?
Začel boš sovražiti bogate.
Bojim se, da se to dogaja v mnogih deželah.
Phil Bosmans
Povod za razmišljanje mi je dal sklic Komisije državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki je na svoji seji 13. februarja letos obravnavala problematiko revščine pri nas. Nenazadnje to tudi ni bila prva razprava o tem pojavu sodobne družbe, ki se še kako kaže v teh časih, a očitno tudi ne zadnja.
Zagotovo pa ne smemo ostati zgolj pri številnih idejah, kako jo obvladati, zmanjšati, celo odpraviti, pač pa moramo k temu pristopiti z vso resnostjo. 2. člen Ustave je namreč povsem jasen; Slovenija je pravna in socialna država. Slednje pomeni, da država poskrbi za posameznike, kadar zaradi različnih okoliščin sami niso sposobni s svojim delom zagotoviti socialne varnosti. Varuh človekovih pravic RS (Varuh) zadnja leta pogosto ugotavlja, da smo priče zmanjševanju socialne države. Iz prejetih pobud namreč razberemo, da se posameznikom otežuje ali kdaj celo onemogoča dostop do dobrin, ki naj bi jih socialna država zagotavljala vsem. Gre za več področij; omenimo lahko zdravstveno in socialno varstvo, pa zaposlovanje in izobraževanje, stanovanjsko politiko in celo pravosodje.
Ko je oni dan dr. France Bučar izjavil: »Dokler se ne bomo znebili socialnega značaja naše države, za nas enostavno ni rešitve. Narobe je to, da iz sveta oblakov ne stopimo na realna tla. Da moramo živeti s tistim, kar imamo, da je treba za svoj kruhek delat, garat, ne pa se samo ozirat na državo, kaj bo dala …«, se je usul plaz vprašanj, pa tudi povsem treznih in realnih razmišljanj o trenutku in času, ki ga živimo. Sama to razumem kot napotek, po katerem se moramo nehati obnašati kot razvajeni otroci, ko starši poskrbijo za vse njihove potrebe in najrazličnejše želje, pač pa je treba prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. Seveda je tu mišljena tudi odgovornost tistih, ki jim je zaupano voditi državo in morajo prenehati s premoženjem ravnati tako kot da je nepresahljivo, z njim je potrebno upravljati kot skrbni gospodarji, saj sicer ljudje stežka verjamejo, da se ne da ničesar narediti, ko pa sami, vsaj večina, niso krivi za stanje v kakršnem smo.
Država mora zagotavljati spoštovanje pravic ljudi, med njimi tudi pravice do dostojnega življenja in do dela (49. člen Ustave), do socialne varnosti (50. člen), do zdravstvenega varstva (51. člen) in druge. Pri razmisleku o socialni državi pa je zagotovo potrebno slediti tudi plačevanju v davčne blagajne. Plačevanje davkov sicer ni priljubljen ukrep, še zlasti, ker ljudje težko verjamejo, da se zbrana sredstva stekajo tja kamor so namenjena. Preoblikovanje delovanja davčnega sistema oziroma transparentnost porabe države, je prvi korak k temu, da bi se ljudje osvobodili čuta, da mora predvsem država poskrbeti zanje in bi začeli sami razmišljati o kreiranju sistema in o tem, kaj lahko storijo, da bo ta še naprej socialen.
Socialna država je mogoča, če oblast deluje pregledno, predvsem pa, če delujejo nadzorni mehanizmi (KPK, računsko sodišče, varuh, inšpekcijske službe, informacijski pooblaščenec, mediji, pa tudi sami prebivalci …), ki opozarjajo na deviacije, ki jih učinkovit pravosodni sistem tudi primerno sankcionira. Prav tako mora biti jasno oblikovana strategija razvoja. Pozna jo vsaka dobra gospodinja, ki mora imeti oblikovan načrt dela, saj sicer ne »zvozi« skozi mesec. Temu primerno si postavlja cilje in prioritete.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti si s številnimi ukrepi prizadeva, da bi čim manj ljudi zdrsnilo pod socialni rob, še vedno pa ni, tudi na drugih ministrstvih, dovolj programov za učinkovito spopadanje z brezposelnostjo, saj le zaposleni z dohodkom plačujejo davke za delovanje tistih uslug države, ki neposredno vplivajo na kakovost življenja ljudi. Zaposleni namreč dobijo samozavest, da so sposobni še živeti in preživeti s svojim delom, zmanjša se njihova obolevnost, manj je povpraševanja po zdravstvenih uslugah, manj absentizma, s svojimi sredstvi pomagajo tudi družinskim članom.
Socialna država deluje tudi, če je mogoče v razumnem roku uveljavljati pravna sredstva, nikakor pa ne, če o njih odločajo službe v letu ali dveh, v vsem tem času pa za številne ljudi vlada negotovost in prepričanje, da imajo prav, pa tudi številna vprašanja, kako naj živijo in kdaj bodo izvedeli za odločitev o pritožbi.
Vsaka katastrofa, tudi vremenska, nas žal pahne še globlje. Tu se sprašujemo, kaj bi brez gasilcev, vojske in dobrih ljudi. Njihova pomoč namreč pride takoj, nudijo jo na kraju samem, brez popisov škode, zahtevkov, kontrol … Vse namreč vidijo neposredno na terenu, ker so običajno prvi tam. Zato je vsekakor na te službe potrebno gledati korektno tudi v časih, ko jih vsak dan ne vidimo na terenu, pa so v stalni pripravljenosti. Ko nastopi krizni dogodek, bi jim vsi sicer priznali višje dohodke, pa odsotnost z dela in še marsikaj, ko to mine, pa mnogi nanje pozabijo.
Kaj pa revščina v naših odnosih? Tudi ta boli in mnoge celo bolj kot tista, ki se pozna pri denarju in preživetju. Ljudje uničujejo drug drugega, ker so zavistni, pohlepni, brez sramu. V minulih letih je bilo več kot moderno imeti in imeti. Več in več. Sprva en avto, potem vsaj dva, od tega enega terenca in enega malega za mestna parkirišča. Pa počitnice; poletne in zimske, ne le doma, pač pa v tujini in to ne kje blizu, ampak daleč, daleč. Tem statusnim simbolom se ni želel nihče odreči. Hiša, pa ne le ena, vikendi, pa še številne druge materialne dobrine.
Nekoč sem nekje prebrala, da s »tovorom« ne moreš izplavati. In mnoge prav premoženje še kako teži. Od povojne revščine smo prešli številne faze, do kapitalističnih razmišljanj, ki predvsem jemljejo in ne dajejo. Naravo uničujemo, kot bi bil za nami potop in kot ne bi imeli otrok, ki nas bodo nasledili. Mnogi se sprašujejo, kako to, da obstaja več meritev o isti stvari, pa naj gre za onesnaženje zraka ali zemlje z nevarnimi delci in kovinami. Kako je možno, da onesnaževalec plačuje monitoringe?
Manjka nam odgovornosti, tudi tiste, ki bi učila otroke, da ne zametujejo hrane, ko pa je nekateri nimajo. Da niso pomembne znamke oblačil, pač pa to, da si dostojno oblečen. Da so potrebni vsi poklici in ne le fakultete, magisteriji in doktorati. Da je plačevanje davkov častno, ker se iz njih črpajo sredstva za delovanje države. Je razmišljanje o obidu vsakega zakona, še preden je spisan in stopi v veljavo, tudi nemoralno?
Phil Bosmans je v knjigi Sreča se skriva v tebi o denarju napisal tako: »Pred denarjem padajo ljudje na kolena in postajajo klečeplazci. Zaradi denarja se razbijajo družine in prijateljstva. Zaradi denarja ljudje ropajo in postanejo morilci. Denar spreminja ljudi v izkoriščevalce in izsiljevalce. Pohlep po denarju pri večini zaduši čut za človečnost. Zgolj zaradi denarja ni človek vreden niti fičnika. Ljudje so vredni mnogo več kakor njihov denar. Preveč skrbi si delamo zaradi denarja in premalo skrbimo za srečo ljudi. Najpomembnejše pa je to, česar nikoli ne moremo plačati z denarjem: toplina, prijaznost, prijateljstvo in dom. Da bi bili srečni, ni pomembno posedovati več, ampak biti manj zahteven v svojih željah.«
Pa smo spet pri razmišljanjih dr. Franceta Bučarja, da je potrebno kdaj iz sveta oblakov stopiti na realna tla in živeti s tistim kar imamo, seveda pa ne gre, če država ne more ali zmore poskrbeti za delo, ki prinaša ustrezno plačilo. Če ne odpravi izkoriščanja, neplačevanja prispevkov in celo plač, če …
Tudi zaradi tega bo Varuh v aprilu pripravil posvet na temo pravic delavcev in tudi dolžnosti države na tem področju.
Boj proti revščini na vseh področjih je zato odgovornost vseh nas, v največji meri pa države. Varuh bo tu dosledno nadaljeval s prizadevanji, da državne institucije osvesti o slabem upravljanju, prepočasnem delu in neaktivnostih na določenih področjih.
Z delom, ki ga morajo ljudje imeti, je treba preživeti. Iskanje pomoči pri dobrodelnih organizacijah in njihov zelo pozitiven odziv, je sicer rešitev, a zagotovo pomeni zmanjšanje dostojanstva tistih, ki morajo to storiti.
Zato kot varuhinja ponovno apeliram na državo, katere skrb naj bodo najbolj ogroženi in ranljivi, torej skupine, ki zaradi mladosti, starosti, bolezni in drugačnosti, nimajo zadostnega potenciala za vstop v sistem, pa tudi ne enakih vstopnih pogojev. Ugotavljamo, da je napredek države na področju socialnega varstva prepočasen, nujni so sistemski ukrepi in spremembe, tudi razmislek odgovornih o strategiji razvoja.
Bijemo torej plat zvona, tik pred dvanajsto, ko mora vsak narediti to, za kar je zadolžen oziroma kar zmore. To velja tudi za slehernega posameznika.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
