Nenadoma zagledam ob poti dečka.
Gleda me, kot bi me poznal. Zarotniško se mi nasmehne.
Spominja name, ko sem bil še otrok. Mogoče se zato
opogumim in na glas izrazim svoje negodovanje:
»Zakaj je na poti do mojega cilja toliko ovir?«
Deček skomigne z rameni in reče: »Zakaj sprašuješ mene? Prej jih ni bilo.
Ti si jih prinesel s seboj.«
(Jorge Bucay)
Enotni smo o tem, kako zvezo dveh, ne glede na to ali je zakonska ali izvenzakonska skupnost, močno spremeni prihod otroka. Včasih jo utrdi, so pa tudi primeri, ko že razrahljani in kritični zvezi tudi otrok ne more pomagati. Razpoke so tako hude, da se dva razideta in »gnojnice«, ki jo zlivata drug po drugem, včasih ni ne konca ne kraja. Na dan privrejo številna čustva razžaljenih, ponižanih, jeznih, užaloščenih in razočaranih partnerjev, ki vidijo edino »orožje« v otroku ali več otrocih. O tem kje in kako bodo živeli, odločata starša najprej sporazumno, lahko tudi ob posredovanju pristojnega centra za socialno delo, sodišče njun sporazum le potrdi ali pa prihaja do pravd, ki doživijo sojenja, celo na vseh stopnjah sodišč, nekateri zaradi razočaranja z domačimi, gredo tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice. Prisodi jim lahko odškodnino. Pa ta lahko popravi zamujeno in uničeno?
Bistveno vprašanje je: komu bo otrok zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo ter tudi, če se strinja s tem, komu, predvsem pa, koliko bo imel stikov in kdaj bodo. Dodamo lahko tudi stare starše, ki včasih po razhodu otrok, ne vidijo svojih vnukinj in vnukov ter se morajo zanje prav tako boriti na sodiščih. Žalostne zgodbe, bi temu mirno rekli. Prihajajo izvedenci vseh vrst, včasih se izvedenstva ponavljajo in dopolnjujejo, otroci pa zagotovo "potegnejo kratko". So predmet sporov in obračunavanj, včasih celo tako močno zmanipulirani z vseh strani, da sploh ne vedo ne kod ne kam.
Ne glede na to komu so zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo, ima ta običajno več ali celo vse pravice odločanja o njihovem šolanju, zdravljenju, pa še o marsičem drugem. Drugi starš vstopa v ta krog zelo težko, počasi, s številnimi ovirami in preprekami. Zgodi se, da ne more slediti učnemu napredku otrok, oviran je pri tem, da bi izvedel, kako je z zdravjem otroka, kje se nahaja, skratka starša sta v silnem boju in si nagajata. Ubogi otrok, ki o drugem staršu ne sliši nič dobrega, ga začne odklanjati, morda sovražiti. In kako potem realizirati stike, ki jih je določilo sodišče? Težko ali celo nemogoče. Tako je na dan stika otrok bolan (pogosto ravno tisti dan), morda ima celo resne težave, saj je v njem prisotno prepričanje, da mu pri drugem staršu ne bo dobro, lahko se sam upira, skriva in noče k svojemu staršu. Ta drugega starša sicer prijavlja za kazniva dejanja odvzema mladoletne osebe in tudi tu se včasih zadeve rešijo šele v odloženem pregonu tožilstva, ko staršu, ki preprečuje stike, grozi kazenski postopek. Zato pristane na dogovor in stike realizira. Zadeve se morda celo za nekaj časa uredijo. So pa seveda tudi taki, ki raje pristanejo na obsodbo, ker menijo, da je njihovo ravnanje v dobro otroka, saj so prepričani, da drugi starš nima pravice, da bi na tak način prihajal z njim v stik in mu pri tem škodil. Tako skrajni primeri so sicer redki.
Vedno, pravzaprav nenehno, se sprašujemo, kje je tu korist otroka in kdo jo sploh ugotavlja. Nemalokrat se zgodi, da ob razvezah tik pred odločitvami, kako bo z dodelitvijo in stiki, eden od staršev, običajno gre za tistega, pri katerem otrok trenutno živi, poda zoper drugega kazensko ovadbo za zanemarjanje otroka, surovo ravnanje, nasilje v družini ali celo spolno zlorabo. Če gre za dejanje, ki je usmerjeno proti otroku, oziroma utemeljen sum tega dejanja, so stiki začasno prekinjeni, vsaj do odločitve sodišča v kazenskem postopku ali pa ti potekajo pod nadzorom. Če je dejanje storjeno, je to še kako prav, a mnogi starši opozarjajo, da gre za krivo ovadbo, ki nima osnove v realnem življenju, je popolnoma izmišljena in v škodo drugega starša. In seveda otroka.
Pri Varuhu človekovih pravic (Varuhu) že dalj časa, torej leta in leta spremljamo to problematiko. Do nje nikakor nismo ravnodušni. Nasprotno. Posvečamo ji veliko pozornosti in tudi v ta namen je začet projekt Zagovornik - glas otroka. V njem želimo, da bi zagovornik, ki je usposobljen, ima namreč veliko znanja in praktičnih izkušenj ter stalno supervizijo, slišal, kaj otrok resnično meni in kaj doživlja. Seveda je tudi to včasih težko, saj slišiš ne le glasu otroka, temveč tudi vsaj enega od staršev. Tistega, ki je glasnejši, upornejši, aktivnejši, ki se poslužuje vseh poti, tudi pravnih.
Kako torej odkriti resnico in pravi glas otroka? Ali se otrok zaveda, da ima prav tisti starš, ki misli tudi na njegovo prihodnost, na njegovo zaznamovanost, ne le tisti, ki mu ponuja materialne dobrine ali pa uresničitev želja, ki otroku prej škodijo, kot koristijo? Vse z enim ciljem, da bi bilo otrokovo mnenje njemu v korist.
V zadnjem času se na Varuha obrača vse več očetov, ki menijo in zelo glasno opozarjajo, da so diskriminirani proti materam, ki naj bi avtomatično dobile otroke in so tudi v boljšem položaju. V vseh ustanovah; od centrov za socialno delo, do sodišč, izvedencev in kot pravijo, celo pri Varuhu. Zato resno obravnavamo prav vsak tak primer, ne glede na to, kdo je pobudnik.
Menijo, da so otroci v več kot 90 % dodeljeni materam in da sami kot očetje, nimajo prav nobenih pravic. Gre seveda zgolj za skupino očetov, ki to zatrjujejo, in brez natančne raziskave o tem, kako je v praksi, nikakor ne gre.
Varuh se je prav zato odločil, da bo z analizo primerov na družinskih sodiščih, vsaj na največjem v Ljubljani, ugotovil, kolikšen je odstotek staršev, ki se sporazumno odloči, da je otrok pri enem ali drugem, običajno res pri materi. Ti primeri tako ne morejo biti v sklopu trditev, da sodišča 90 % otrok dodeljujejo materam. V raziskavo morajo biti zajeti le tisti primeri, pri katerih starša s tožbo na sodišču zahtevata otroka, predvsem, ko to stori oče. Prav ti primeri bodo potrebni natančne analize, zlasti glede trditev, da se tu pojavljajo ovire zaradi novih ovadb na škodo očetov, pri čemer naj bi šlo celo za krive ovadbe. Tudi to bo treba raziskati.
Da stanje na tem področju res ni najboljše, kažejo nekatere zadeve, kjer tudi Varuh ugotavlja manipulacijo, običajno s strani mater, ki otroke odtegnejo od očetov.
Razlogi za to so različni, vsekakor pa imajo ti starši velike težave zlasti pri stikih z lastnimi otroki. Varuh je namreč doslej že zaznal številne primere, ko starši v različnih postopkih pred državnimi organi in nosilci javnih pooblastil niso bili popolnoma enako obravnavani. Podali smo oceno, da so roditeljske pravice v praksi praviloma v večjem obsegu priznane tistemu staršu, ki mu je otrok zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo. Seveda je vsak primer zgodba zase, z zgodovino, ki jo sodišče uspe ali ne v celoti, kljub izvedenstvu, ugotoviti.
Vsekakor pa se je treba zavedati, da imajo starši do svojega otroka enake pravice in tudi dolžnosti, ne glede na to, kje živijo; ali z otrokom ali ne, saj se partnerstvo lahko preneha, starševstvo pa nikoli.
Kako skrbimo za otroke in kakšna je njihova največja korist se sprašujemo tudi ob primerih, ki jih običajno mediji kaj hitro izpostavijo v javnosti, ko npr. centri za socialno delo, to se je v nedavni preteklosti zgodilo, odvzamejo otroke staršem in jih oddajo v rejništvo. Gre za skrajni ukrep, ki je nujen za nadaljnji normalni razvoj otroka, vsaj dokler starši ne naredijo korakov, ki so za razvoj otrok potrebni. Seveda v oči bodejo primeri, ko kasneje po pritožbi pride do morebitne razveljavitve takega ukrepa, saj se vprašamo, kako je to mogoče, zakaj je center naredil napake, kakšne so bile in ali je otroke odvzel nezakonito. Vprašanjem ni videti konca.
Seveda zgolj napake, ki jih ugotavlja ministrstvo ali socialna inšpekcija, še ne pomenijo vedno, da odvzem ni bil upravičen. Vsak primer je namreč potrebno natančno proučiti. Nihče, prav nihče, si ne želi, da otroci ne bi imeli toplega doma in dobrih staršev, ki bi zanje poskrbeli v največji možni meri. A, če to ni možno, je v skrbi za otroke potreben tudi skrajen ukrep.
Čeprav smo medijem predstavili svoje natančno stališče v primeru številčne družine, ko je odvzem popolnoma razburkal javnost in jo celo razdelil, smo morali ponovno odgovarjati na nekatere zapise, da kot varuhinja nisem našla napak pri odvzemu, v nasprotju z mnenjem odvetnika prizadetih staršev. Jasno smo namreč zapisali, da se v sam odvzem Varuh ne vmešava, saj gre za strokovno oceno centra za socialno delo, ki nas je na zaprosilo, za katerega smo se odločili zaradi odmevnosti zadeve, v korektnem in hitrem odgovoru prepričal o nujnosti ukrep. O rešitvi pritožbe na to drastično odločitev pa bo vsekakor odločalo pristojno ministrstvo. Naš cilj je, da to stori čim prej. Zagotovo pa so v ospredju vseh odločitev in nadaljnjih prizadevanj edino in samo koristi otrok. Torej, v takih primerih niso pomembni starši, temveč vedno otroci in njihov razvoj v "zdravih" družinah.
Ker vsi tako radi prisegamo prav na koristi otrok, je prav, da jih končno najdemo, a ne le za enega, temveč za vse otroke, če ti živijo bodisi z obema staršema, z enim ali z drugimi osebami, ki so jim zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo. Pomembno je slišati njihov glas, saj včasih odrasli postavljamo svoje pravice pred njihove in njihove dolžnosti pred svoje. Oni pa nas pri tem tako radi posnemajo.
Kaj torej reči tistim, ki prisegajo, da jim država krši številne pravice do otrok, ko odloča prepočasi, vsaj po mnenju enega vpletenega, pa tudi krivično, ko tu in tam kaj spregleda, z zakoni jemlje in ne daje, ko za mnoge ni prijazna, ko nihče nikomur več ne zaupa, ker naj bi bilo prav vse slabo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
