Zapor je noč in dan zaprt, a jevendar zmeraj poln; svetišča sostalno odprta, a ni v njih žive duše.Kitajski
Zapor od zunaj ni lep,a od znotraj je grozen.Nemški
V zaporu je kot v grobu;za vsakogar je prostor.Ruski
Vrata v zapor so široka, iz njega ozka.Ruski
Že dalj časa spremljamo številna opozorila, da so naši pripori in zapori prepolni, da v njih vladajo težke razmere, tako za paznike, ki si tam služijo svoj zelo težak kruh, kot tudi za pripornike in zapornike, ki so tam zaradi tega, ker so utemeljeno osumljeni storitve kaznivih dejanj oziroma zanje pravnomočno obsojeni. Tisti, ki so že okusili tuje zapore, tudi tiste v bivši, nekdaj enotni državi, si tja ne želijo, saj naj bi bilo stanje povsem neprimerljivo. Celo filmske zgodbe, ki jih še tako spretni režiserji zavijajo v zgodbe s srečnim ali nesrečnim koncem, zaporov z luksuzno namestitvijo ne iščejo in ne prikazujejo.
Ideja o tožbi, celo masovnih tožbah zaradi kršitve človekovih pravic, sicer ni tuja in celo ne preseneča. Ali bo italijanski primer, že uspešen na Evropskem sodišču za človekove pravice, možno preliti v naš Dob oziroma Povšetovo in še kam, je vsekakor preuranjeno reči, saj nedvomno kvadratura na zapornika ni edino merilo kršitve njegovih pravic.
Zagotovo obstajajo standardi in merila, tako za normalno prestajanje kazni zapora ali čas pripora, kot tudi za varovanje oseb v takem režimu.
Pogosto je v javnosti slišati predvsem laične kritike, da slovensko sodstvo ne dela, šepa, ne končuje postopkov in nima česa pokazati. Vsaj ne otipljivega. Kako so se torej v zaporih znašli tako številni storilci kaznivih dejanj, če jim nihče ne bi sodil in postopkov tudi končal? Porast obsodb in zapornikov je skokovit, saj sicer ne bi v zadnjih letih tako zapolnil ne ravno majhnega zapora na Dobu.
Opozorila o mamilih, ki so tja prinesena na različne načine, celo s strani najbližjih, so stara in premosorazmerna porastu mamil zunaj zaporniških zidov. Težko je pričakovati, da bi se vse več storilcev kaznivih dejanj, povzročenih tudi zaradi uživanja in pod vplivom mamil, naenkrat tako spremenilo, da bi si želeli abstinence, zdravljenja in prenehanja opijanja in omamljanja. Če je bil včasih problem predvsem alkohol, so sedaj mamila. Zunaj in znotraj zaporov. Med mladimi in malo manj mladimi, saj zelo starih zapornikov niti ni. So sicer povratniki, vendar mnogi ne dosegajo statusa starostnikov. Povratništvo jih je doletelo že v času mladosti, saj so se izvrševanja dejanj »učili« v praksi vse od otroštva dalje.
Če ne upoštevamo storilcev t.im. gospodarskega in organiziranega kriminala, imamo opravka predvsem s statusnim dnom, številnimi brezdomci, ljudmi ulice, nezaposlenimi in težkimi povratniki, saj bi jih sicer vsaj prvič, drugič, morda celo tretjič, doletela pogojna obsodba. Sodišča so namreč zelo milostna in sodniki vedno upajo na uspeh pogojnega kaznovanja.
Mnogo pravic je dosledno izpolnjenih, celo takih, ki si jih nekaznovani ne morejo privoščiti, to je tistih do zdravstvenih storitev, redne prehrane in sprehajanja, čeravno na zelo omejenem prostoru.
Vsekakor sem za pravice vseh, brez izjeme, tudi in zlasti tistih, ki jih niso kratili drugim tako močno, da jih je morala država končno tudi njim. Vsaj z omejitvijo osebne svobode.
Razmišljam o žrtvah, ki so ostale doma, če dom imajo, o mrtvih, ki jim je poslednji prostor pod zemljo, redko krsta in pogosto žara z nekaj pepela, o prestreljenih in hromih v bolnišnicah, rekonvalescentih v zavodih za rehabilitacijo, ljudeh, ki so sicer ostali na svobodi, a imajo na dan evro ali dva socialne podpore, za hrano, so pod grožnjo odklopa elektrike, rubeža televizije, sprehoda in telovadnice sploh ne poznajo, razen, če živijo pod milim nebom in se morajo sprehajati.
Kdo bo torej plačal odškodnino žrtvam, čeravno je bil ustanovljen sklad za žrtve kaznivih dejanj? Kaj in od koga jo bodo iztožili za vse gorje, ne le materialno, tudi za duševne bolečine, poškodbe psihe, bolezni, ki so jih utrpeli zaradi nasilja? Kako se počutijo, ko ne vedo kdaj se bodo izza zidov vrnili njihovi posiljevalci, roparji, izsiljevalci, morilci njihovih najbližjih?
Seveda je prav, da nikomur ne bi bile kršene človekove pravice, še zlasti pomembno je, da jim jih ne bi kršili prav ti storilci in bi tudi oni, torej žrtve, to sploh ne postali, da bi živeli normalno, zdravo, v miru, čeravno pod skromno streho in z majhnim zaslužkom.
A, tu niso le storilci in žrtve, pomisliti je potrebno na bolnike, o katerih smo pred časom veliko govorili. Onkološki inštitut je bil v razpadu, vsaj šest težko bolnih po operaciji je bilo v eni sami sobi, porodnice in nosečnice v sobah, kjer niso zaželeni številni obiski, ki bi z izdihanim zrakom in prisotnostjo, dvigovali temperaturo, ki je bila zaradi poletja že tako previsoka. Nevrološka klinika, očesna klinika, kaj šele bivša pediatrija. Starši so spali na ležalnikih pri hudo bolnih otrocih, kaj spali – bedeli. Mesece in leta v bolnicah videvali gnilobo, razpokane stene, stare umivalnike, celo oporečno vodo iz pip, … tudi zdravniki se niso mogli pohvaliti s sobanami. Mnogi so in še delajo v kletnih prostorih, kjer ni dnevne svetlobe, v povsem nenormalnih razmerah.
Vseh prostorov v zaporih sicer nismo videli. Smo pa tiste, ki so jih številni mediji, zlasti dovolj kritični, posneli v našem zdravstvu in, če se prav spomnim, tudi v šolstvu. Kar nekaj šol, celo v bližini Ljubljane in še kje, se ni moglo pohvaliti z ličnimi učilnicami, telovadnicami, … Spominjam se opozoril staršev, da njihovi otroci v takih razmerah ne bodo več hodili v šolo, da je stanje za njihovo zdravje lahko ogrožujoče. Zgodilo se je pri nas in ne kje drugje. V deželi, kjer imamo zapornike, za katere najbrž res ni najbolje preskrbljeno, a imamo tudi bolne in otroke, katerih pravice so nedvomno kršene. Bodo tudi oni tožili državo?
Spominjam se Društva onkoloških bolnikov, ki je leta opozarjalo, na nenormalne, grozljive razmere za uboge ljudi in je šele po letih in letih nova onkologija zanje odprla vsaj človeka vredni prostor. Koliko donacij, tudi tistih pogrebnih, koliko medvedkov, daril v obliki številnih aparatur za zdravljenje, je bilo potrebno, da so nekateri bolniki, k sreči še živi, dočakali spremembo. Za mnoge, premnoge, je prišla prepozno.
Prav je, da zaporniki opozarjajo, da se jim ne godi najbolje. Prav je, da sodišča, če so tožbe vložene, razsodijo. Razumno, modro in pravično.
Želela bi si, da ne bi bile kršene pravice otrok, da ne bi bilo žrtev kaznivih dejanj, če pa že, le kratek čas in z odškodnino za prestalo gorje, da ne bi bilo toliko bolnih, če pa že, da bi jih zdravili z delovnimi pogoji zadovoljni zdravniki, da bi se to dogajalo v ustreznem in za bolnike primernem okolju. Želela bi si, da ne bi bilo hudih kaznivih dejanj in povratnikov, vsaj ne v tako velikem številu, da bi »zatrpali« zapore in bo potrebno graditi nove, kar je že na vidiku. Želela bi si, da mladi ne bi nadaljevali po poti kriminala in postali povratniki, da bi z delom in ob delu spoznali kaj pomeni drugemu povzročiti škodo, da ne bi dnevov v zaporih preživljali z visokimi stroški, tam okoli 60 evrov dnevno na škodo davkoplačevalcev. Da, tistih davkoplačevalcev, ki jih vsak dan omenjamo v različnih povezavah. Če je treba komu kaj plačati, se dvignejo stroški države; če gradimo, ustvarjamo, če plačujemo dolgove, če rešujemo zavožene projekte, če … vedno mora nekdo to plačati.
Raje bi videla okrepljeno prevencijo kot kurativo, ki je za nekoga vedno prepozna. Tako za storilca kot tudi običajno za nedolžno žrtev. Ne predstavljam si, da za žrtve ne najdemo denarja za povračilo prizadejane škode. O tem ni še nič reklo Evropsko sodišče za človekove pravice, strogi pa bomo pri merjenju kvadrature, higieni, prehrani, vseh življenjskih razmerah za povratnike kršitev človekovih pravic. Bodimo torej dosledni, pomagajmo nedolžnim, pametno, z delovno terapijo prevzgajajmo storilce kaznivih dejanj. Nova zakonodaja omogoča družbeno koristno delo. Pravilno.
Zakaj ne bi preprečevali kriminalitete in s tem na vseh področjih štedili davkoplačevalski denar, zakaj ne bi kupovali novih zdravil in medicinskih aparatur za vse davkoplačevalce, ki so ali utegnejo še zboleti?
Komur storimo krivico,mu lahko nadomestimoškodo, ne pa solza.Poljski
Kjer je krivica adut,niso karte pravice nič vredne.Nemški
Lažje je staro krivico grajati,kakor odpraviti.Nemški
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
