Demokratična in pravna država svojim državljanom ne diktira načina oblačenja, kar pa ne pomeni, da ji ni treba skrbeti za lastno stanje duha in s tem posredno za celovito dobrobit vseh svojih državljanov kot enakopravnih političnih subjektov. Z drugimi besedami, od države, ki se prišteva med resne ustavne demokracije, se pričakuje, da bo poskrbela za svoje politično dostojanstvo, s tem pa tudi za dostojanstvo svojih državljanov (in obratno).
To, da se leta 2009 v Sloveniji sploh pojavljajo pobude v smeri prepovedi javnega poveličevanja totalitarnih režimov (slednjega lahko razumemo kot poveličevanje v javnosti s strani posameznikov kakor tudi kot poveličevanje s strani javnih oblasti), je odraz dejstva, da se slovenska politična skupnost še zdaleč ni ustrezno lotila vprašanja svoje totalitarne preteklosti. Že dvajset let se namreč celotno slovensko občestvo ukvarja z do danes žal že popolnoma diskreditiranim vprašanjem sprave med dvema vojskujočima se stranema v državljanski vojni, ki je v Sloveniji dopolnila kolosalni spopad druge svetovne vojne. Pri tem pa se prav malo pozornosti namenjena okoliščinam, ki so pripeljale do državljanskega spopada in posledicam, ki so mu sledile.
Zakaj, vse od leta 1920 pa do leta 1990 je bil slovenski človek žrtev totalitarnih režimov. Pričelo se je s črnosrajčniki, nadaljevalo s svastiko, žal obarvano tudi s slovensko trobojnico, končalo pa pod rdečo zvezdo. Sedem desetletji totalitarnih režimov, vseh barv, pa tudi različnih intenzitet, je na ljudeh, ki danes živijo na ozemlju Republike Slovenije, neizbežno pustilo številne negativne posledice na dojemanju samih sebe kot političnih subjektov - državljanov, kakor tudi kot moralnih subjektov - posameznikov. Številne od teh posledic so največkrat podzavestne, zato sprva nevidne, a se kaj kmalu pokažejo v praksi, tako v javni kot zasebni sferi. Povsem očitne pa postanejo šele, ko nam nanje uspe pogledati od zunaj, morda celo s perspektive praks drugih političnih skupnosti, ki so bile totalitarizma deležne v manjši meri ali pa so z njim bolje opravile.
Nemčija, prav posebej pa Berlin, v katerem nastaja pričujoča kolumna, šteje kot primer, ki je svojo dvojno totalitarno preteklost, naci-fašistično in komunistično, postavila v središče javnega diskurza v obliki najrazličnejših sredstev ozaveščanja svojih državljanov in s tem njihove efektivne socializacije stran od totalitarnih režimov. V ta namen ji ni bilo treba v ustavo izrecno zapisati prepovedi javnega poveličevanja totalitarnih režimov, ker se ta v dostojanstveni državi, ki s sprejemom ustave želi prelomiti s totalitarno preteklostjo, domneva po naravi stvari.
Prepoved poveličevanja totalitarnih režimov je tako v Nemčiji, kot v večini drugih evropskih držav, vključena v kazenske zakonike. Tako je tudi v Sloveniji (npr. 297. člen KZ-1) in pri tem lahko tudi ostane. V dostojanstveni ustavni demokraciji vključitev takšne izrecne prepovedi v ustavo ne samo da ni potrebna (šlo bi zgolj za podvajanje, neke vrste tavtologijo), morda je celo škodljiva, saj bi v določenih okoliščinah lahko privedla do prevelike zožitve polja svobode izražanja. Po drugi strani pa je izjemnega pomena, da država v svoji socialni funkciji varuha političnega in osebnostnega dostojanstva svojih državljanov stori kar največ, še posebej na področju izobraževanja, da se takšni ali drugačni totalitarizmi ne bi več ponovili.
Slovenijo na tem področju čaka še veliko dela in ustavni razmislek, ki ga sproža pobuda o prepovedi poveličevanja totalitarnih režimov, lahko pomembno prispeva h končnemu cilju: resnično dostojanstveni državi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
