Ker neprijetne stvari minevajo počasneje kotživljenje, prebujajo občutek, da ne bodo nikoli minile.Rudi Kerševan
Danes ni prav nikogar, ki nej bi vsaj nekaj vedel o nasilju, o pojavu, ki preži na nas povsod, ker se o njem govori in piše, ker je družba bolj senzibilizirana, ga prej opazi, zazna in tudi ukrepa. Kakor kdaj, bi sicer lahko rekli.
Vsak večji in opaznejši dogodek, ki ima morda celo kakšno izmed hujših posledic, razburi slovensko javnost, sklicujejo se okrogle mize, seminarji, odpirajo se telefonske linije številnih radijskih postaj, ljudje kličejo in glasujejo, televizija ponuja dinamične, pa tudi poučne oddaje, klube in trenja. O nasilju se govori, iščemo rešitve, želimo in zahtevamo ničelno toleranco ter delamo korake naprej, po poti, ki je že dolgo časa shojena in zanjo ni moč reči, da se bo kmalu nekje končala.
Slišimo, da ko udari odrasla roka, nekdo seže po orožju in ustreli nekoga, za katerimi je vsaj pretežni del življenja, nam je sicer hudo, a ne tako kot tedaj, ko umre mlado bitje, ki je komaj začelo živeti in je žrtev bodisi sebi enakega ali starejšega. Medvrstniško nasilje. Če beremo stare zapise, bi so zagotovo rekli, da se to dogaja tu, danes, celo blizu nas. Strah nas je večjih pokolov, ki jih tu in tam nekdo uprizori v tujini. Je to želja po enodnevni slavi, obup, poslednji krik ali nekaj tretjega? Strah je upravičen. Nikoli ne vemo kdaj bo nekdo streljal pri nas, zajel talce, prišel v šolo, na fakulteto, v velecenter, na tekmo ali v kinodvorano. Kako prepoznati ljudi, ki so sposobni narediti nekaj takega? Kako jim preprečiti, kako jim pomagati? Vse polno je psihologov in psihiatrov, ki v kritičnih trenutkih spregovorijo tudi o tem. A, žal, ko se nek dogodek že zgodi, ko se je treba vprašati: zakaj, kako, ali se je moralo zgoditi in ali se ni dalo preprečiti? Danes se mnogo bolj kot kdajkoli prej ukvarjamo z mladimi, preučujemo njihove osebnosti, prognozo razvoja, težave, ugotavljamo kaj se z njimi dogaja in celo ukrepamo, kakor kdaj bi rekli in kakor kje. Nekatere šole bi iz šolskega besednjaka nasilje najraje izbrisale, pri njih ga ni, pravijo. Če se zgodi, je enkraten dogodek, nikakor pojav. O njem so raje tiho in upajo, da ne bo TV kamer, da nihče ne bo ničesar izdal. Ker si ne želijo biti na tak način »slavni«. Na šolske sestanke hodijo starši otrok, ki so običajno neproblematični. Tistih, ki bi morali slišati, celo predavanja, ki jih šole pripravijo, seveda ni. Če so njihovi otroci odraz njih samih, celo nasilja v družini, tudi sami doma žrtve in posledično v šoli nasilniki, bi jih veljalo vabiti in v primeru odsotnosti, zlasti večkratne, ukrepati. Možna je ovadba za kaznivo dejanje zanemarjanja otrok. Ali ni to tudi v dolžni skrbi za šolske obveznosti, za udeležbo na sestankih, za pomoč otrokom, ki zaidejo v težave, za številne starševske dolžnosti, ki zanje kakor, da ne veljajo?
Tudi tu bi veljalo zavzeti strogo stališče; ničelna toleranca do nasilja vseh vrst, zlasti in tudi v šolah. Tam običajno ne nastaja, tja se prenaša. Če se ga prepozna in ukrepa, lahko rečemo, da dobiva širino, veličino, globino. Gre za resnost pojava, za zatiranje katerega bomo celo prepozni in neuspešni.
Pomagati in to odkrito in resno, je treba žrtvam, tistim, ki jih vidimo, ker govorijo in onim, ki jih še ne opazimo, ker so preprosto tiho. Morda le »kličejo« na pomoč.
Nasilje ima lahko številne oblike; od fizičnega, verbalnega, psihičnega, ekonomskega, v ozadju katerega so izsiljevanja in ropi, pa tudi spolnega. Običajno je trajajoč pojav, le redko se zgodi enkrat in nikoli več. Morda je bilo kje drugje in se prenaša kam drugam. Zagotovo ima storilce in žrtve z imeni in priimki, v marsikaterem primeru jih šola še kako dobro pozna, a iz kakršnegakoli razloga ne želi, noče, ne more, ne zna ukrepati.
Izsiljevanja, ropi, dejanja povezana z mamili ali zaradi njih. Poznajo jih tudi nekatere šole, zlasti njihova okolica.
Na nekaterih so prostor dobili varnostniki, ki naj bi bili strah in trepet vzbujajoči, a kaj, ko nimajo ušes in oči povsod. Morda preprečijo kak dogodek, lahko pa se ta samo preseli nekam drugam. Tja, kjer jih ni.
Žrtve so običajno drugačne, bolj ranljive, tihe, prikrajšane na katerem izmed področij, celo pridni in odlični dijaki, pogosto drugih ver in narodnosti, ras, so bolj ranljivi. Tudi med storilci najdemo take, ki jim nasilja celo ne bi pripisali. Morda imajo občutek lastne ogroženosti, želijo potrditev, kažejo negativno samopodobo, so sami žrtve, premagujejo strah, se istovetijo z napadalcem, so prizadeti, celo kaznujejo sami sebe. Mnogo jih je, ki neznansko trpijo, a tega ne želijo priznati. Zato udarijo in kaznujejo druge. Jim uničijo vse tisto lepo in dobro, česar niso imeli sami, kar so jim vzeli drugi, zlasti doma, pogosto njihovi starši. Tisti, ki bi jih morali imeti najraje, pa jih niso, vsaj ne na pravem mestu.
Poletje je zato tudi čas, da »obračunamo« s preteklostjo, da naredimo načrt za prihodnost. Da v prihodnjem šolskem letu, ko bodo torej spet zazvonili zvonci ali se bo pouk začel brez njih, nasilju povsod dajo pravo ime in mu rečejo odločni NE. Tako učenci, kot njihovi starši, pa seveda učitelji in vodstvo šol. Nasilje namreč prizadene vse in ima neslutene posledice. Ne prizanaša nobenemu spolu, je tudi med dekleti, ki se lahko pojavljajo ne le kot žrtve, pač pa tudi kot storilke. Potrebni so pogovori, prepoznava, ukrepanje.
Nenazadnje je novi Zakon o preprečevanju nasilja v družini strog tudi do ravnateljev in učiteljev, ki ga morajo opaziti, ko iz družin prihaja v šolske prostore. Tam lahko vidijo storilce, ki so doma tihe in nemočne žrtve. Obveznost ukrepanja glede na sprejete protokole – pravilnike, je nujna. Nihče ne more več reči, da zanj ni vedel, da ni znal ukrepati in se ni imel na koga obrniti. Stvari so postale zelo jasne.
Zakon ni več mrtva črka na papirju, postal je realnost. In prav je tako.
Najbolj koristni ljudje na svetu so danes tisti moški in ženske, ki znajo shajati z drugimi. Človeški odnosi so v širokem učnem načrtu življenja najbolj pomembna znanost.Stanley C. Allyn
Pet, šest let stare otroke je mogoče naučiti, da prevzamejo optimistično naravnanost. Starši naj o svojih izkušnjah govorijo pozitivno. Svojim otrokom lahko pomagajo, da razvijejo občutek za pozitivno obvladovanje stvari in da tudi sami pokažejo optimistično naravnanost.Julius in Zelda Segal
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
