Veliki,
prisluhnite že enkrat otrokom!
Predolgo ste poslušali le izvedence in funkcionarje,
direktorje in generale.
Predolgo ste verjeli v posest in moč,
v blaginjo in orožje.
Če se zazremo v otroke, postane naenkrat vse novo,
kajti otrok razkriva,
kar svet in mi pozabljamo,
da je vse, kar živi, čudež.
Veliki,
sprejmite oči otroka,
da boste življenje videli drugače.
Sprejmite sanje otroka
o izgubljenem raju.
Sprejmite smeh otroka
in njegovo veselje nad malimi stvarmi.
Spremite srce otroka,
Da boste verjeli v ljubezen ljudi.
Phil Bosmans
Med številnimi dolžnostmi staršev do mladoletnih otrok, šolajoče se mladine in tistih, za katere je staršem podaljšana roditeljska pravica, je tudi njihovo preživljanje. Ponavadi ni večjih težav dokler starša živita skupaj in prispevata po svojih močeh. Te nastopijo, ko pride do razveze zakonske zveze ali razhoda ter zaupanja v vzgojo in oskrbo enemu, drugemu pa je naloženo plačilo preživnine. Takrat se lahko začne celo boj. Lahko za otroka ali zgolj za višino preživnine, ki naj jo starš, pri katerem otrok ne živi, plačuje. Zavedati se je potrebno, da je preživnina pravica, ki pripada otroku in odpoved nima pravnega učinka, kar pomeni, da se zakoniti zastopnik ne more v imenu otroka preživnini odpovedati. Prav tako jo je potrebno plačati v denarju in ni možno nadomestilo v nematerialnih dobrinah ali obleki, obutvi, …
Seveda vse to sproža številne spore, celo dolgoletne pravde. Sodišče upošteva potrebe preživninskega upravičenca, pa tudi zmožnosti staršev za plačevanje. Gre zgolj za matematični izračun v denarju. Izražen rezultat višine preživnine je rezultat vpogleda v materialno stanje staršev in potrebe otroka, ki je do nje upravičen.
18.10.1999 je začel delovati Preživninski sklad, ki zagotavlja uveljavljanje pravic do nadomestila preživnine otrokom, ki jim je s pravnomočno sodbo, začasno odredbo oziroma dogovorom pri centru za socialno delo določena preživnina, pa je preživninski zavezanec, torej eden izmed staršev, zanje ne plačuje. Žal je vse preveč staršev, ki svoje dolžnosti ne izpolnjujejo in jih mora namesto njih država. Ta seveda lahko kasneje poseže po izvršbi, ki pa je v redkih primerih uspešna. Ultima ratio je seveda kazenski postopek. Sprva smo poznali kaznivo dejanje izmikanja plačevanju preživnine. Šlo je za aktivno ravnanje ali opustitev, pri čemer je praksa navajala: nesprejetje ponujenih del, nasprotovanje plačilom, delo na črno in sprejemanje plačil na roke, prekinitev rednega delovnega razmerja in opravljanje zasebne dejavnosti (neprijavljene), prikrivanje dohodkov, izogibanje izvršbam, …
Vse to je v praksi povzročalo številne težave in pomenilo posledično izvajanje mnogih dokazov, ki so podaljševali sojenje. Zato je bila več kot dobrodošla sprememba zakonodaje v novo kaznivo dejanje, to je neplačevanje preživnine, ki sicer loči med golim neplačevanjem in izmikanjem, za katerega je zagrožena hujša kazen. Vsekakor pa tako kot je bilo že obrazloženo, pomeni težave dokazovanja. Pogosto se praksa sprašuje kaj pomeni kaznivo dejanje neplačevanja preživnine in kdo ga stori.
Menim, da bi lahko sprejeli dosledno stališče, da je storjeno takrat, ko nekdo ne plačuje preživnine, ki je bila določena z izvršljivo sodno odločbo ali sporazumom, pa bi plačevanje zavezanec zmogel. Kdo ga torej zmore? Tisti, ki mu je sodišče ob določitvi preživnine naložilo obvezno plačevanje v določeni višini. Nekaterim petdeset, drugim dvesto, tretjim petsto in več evrov. Torej, je pravdno sodišče določilo tako različne preživnine ljudem, ker so jih pač zmožni plačati, sicer morajo tožiti na znižanje. Vsekakor je tako dokazovanje lažje od dokazovanja izmikanja, a kljub temu v praksi doživljamo primere, ko obdolženci z najemom odvetnikov dokazujejo, da preživnine niso sposobni plačevati. Kaj pa stroški odvetnikov? Že ti bi lahko zadoščali za določeno poravnavo preživninske obveznosti, še zlasti, ker si svojo obrambo običajno plačujejo kar sami. Malo je ljudi, ki ne plačujejo električne energije, saj sledi odklop, ali porabljene vode, televizijske naročnine, telefona, … sledijo namreč izvršbe in ukinitve dobave. Zakaj preživnina ni med njimi? Če bi npr. voznika vozila ob registraciji obvestili, da njeno podaljšanje ni možno, ker niso plačane preživninske obveznosti, bi se zagotovo našel denar zanje, tako pa se na naših cestah vozijo očetje in matere v dragih vozilih, ki so redno registrirana, otroci pa ostajajo brez preživnine, prepuščeni enemu izmed staršev, ki jih morda tudi težko preživlja in družbi, ki zanje zaradi neodgovornosti nekoga pomaga in rešuje krizne situacije. Prav tako je silno nesmiselna in zelo krivična ureditev, da morajo tisti, ki preživnine ne dobijo, stopiti na pot izvršbe in za njeno izvedbo vnaprej plačati stroške, čeravno se ve, da do preživnine sploh ne bodo prišli. Te stroške bi morala pokriti država in jih v primeru pozitivnega razpleta dobiti od zavezanca. Potrebna bi bila tudi brezplačna pravna pomoč za vse, ki morajo na to pot stopiti, saj je potrebno dosledno pravno znanje, ki pa ga večina nima in za te poti rabi odvetnike in spet denar. Prav tako bi moral Javni jamstveni in preživninski sklad izplačevati višje zneske, država pa nato dosledno poiskati in rubiti dolžnike. Njen neuspeh je seveda rizik, ki ga nosi.
Pomembno vprašanje je tudi zakaj se obveznost Preživninskega sklada neha pri osemnajstih letih otroka? Sicer pa bi veljalo, da bi morala družba, pa tudi mediji, ki imajo močan vpliv, obsojati vsa ravnanja, ki pomenijo prikrajšanje otrok za preživnino s strani staršev. Mnogi pa prav v izogibanju tej in drugim obveznostim vidijo velik smisel, njihov trud je poplačan in nihče jih dovolj ne obsoja. Morda le otroci, a kaj, ko je marsikomu od teh zanje malo mar.
Otrok je knjiga, iz katere beremo in v katero pišemo.
Peter Rosseger
Samo jaz smem kaznovati svojega otroka,
kajti kaznuje lahko le tisti, ki ljubi.
R.Tagore
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
