Na to vprašanje, o katerem v Sloveniji obstaja vse kaj drugega kot (politični) konsenz, želim poskusiti odgovoriti z vidika sodobne ustavne teorije. Ta nam ponuja, da na ustavo gledamo kot na neke vrste tri-dimenzionalni akt, in sicer: pravni, politično-ekonomski ter filozofski.
S pravnega vidika je ustava vrhovni državni pravni akt, ki ustanovi avtonomni pravni red. Ta uokvirja politično skupnost, demos neke države, in določa pravna pravila ter načela, na temelju katerih politična skupnost lahko uresničuje svoje zadane cilje, ki so v pomembnem delu predvsem ekonomski. Filozofsko dimenzijo ustave pa tvori določen narativ, na katerem ustava temelji, s katerim je ta vrednostno osmišljena in s pomočjo katerega ustava svoji politični skupnosti daje globlje normativne smernice za njeno delovanje.
Razumevanje ustave kot tri-dimenzionalnega akta nam je v veliko pomoč pri odgovoru na vprašanje o (časovni) potrebnosti ustavnih sprememb. Pravna dimenzija ustave je tista, ki zaradi zavezanosti k vrednotam stabilnosti, predvidljivosti, koherentnosti, na kratko: reda; načeloma nasprotuje ustavnim spremembam. Toda to nasprotovanje ni nikdar absolutno, ker pravni red za svoj obstoj ne potrebuje samo stabilnosti, ampak tudi učinkovitost.
Učinkovitost pa je temeljna vrednota politično-ekonomske dimenzije ustave. Ko se določene ustavne rešitve izkažejo za neučinkovite v politično-ekonomskem smislu, bo iz te sfere prišlo do pritiska na preveč omejujoč ustavni okvir v smislu potrebe po njegovi spremembi. Obstoječe pobude za spremembo ustave, ki se nanašajo na delovanje sodne oblasti, vključujoč ustavno sodišče, ureditev položaja izvršilne veje oblasti, volilnega sistema ter referenduma, se ponujajo kot najboljša ilustracija takšnih okoliščin.
Potem pa je tu še filozofska dimenzija oz. ustavni narativ. Spremembe ustave so potrebne vselej, ko se narativ, na katerem je ustava doslej temeljila, nekako izčrpa. Slovenska ustava je od samega začetka imela izrazito izražen ustavni narativ. Ta je bil sestavljen iz treh elementov. Prvi element je bila vindikacija slovenske samobitnosti: konstituiranje Slovencev kot naroda s svojo državo. Drugi element je bil, kot je to sicer značilno za konstitucionalizem, diskontinuiteta oz. prelom s tistim, kar je bilo poprej. Torej s totalitarnim režimom in zamenjavo tega s sistemom pravne, demokratične države, utemeljene na spoštovanju človekovih pravic. Tretji element pa je bila odločenost, da se Slovenci vrnemo tja, kjer smo nekoč že bili, namreč v evropski ter širši zahodni vrednostni in kulturni prostor.
Kot vse kaže, se je po dvajsetih letih predstavljeni slovenski ustavni narativ izčrpal. Slovenija se je uspešno osamosvojila, človekove pravice so, z izjemo ustreznega sodnega varstva, postale konkretna vrednota in se povečini korektno spoštujejo, prav tako pa je država postala članica vseh najpomembnejših evro-atlantskih organizacij. Ob dejstvu izčrpanega ustavnega narativa, je v slovenski politični skupnosti tako nastal in še nastaja določen normativni vakuum, ki ga bo treba napolniti.
Ustavne spremembe, če bi do njih prišlo na ustrezen način, o čemer bo govora v naslednji kolumni, bi bile najboljše sredstvo za zapolnitev tega vakuuma in za nov zagon slovenske politične skupnosti v prihodnosti. Ker je ta neobhodno potreben, vanj nas nenazadnje silijo tudi okoliščine svetovne gospodarske krize, in ker so se nekatere obstoječe ustavne rešitve izkazale za očitno neučinkovite, tudi sam menim, da je zares nastopil čas za korenit premislek o slovenski ustavi in na njegovi podlagi za njeno temeljito prenovo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
