Koliko Slovenk je usodno zaznamovalo naša ognjišča, domove, tovarne, podjetja, ustanove, celo politiko, kulturo, umetnost? Ogromno in vendar mnoge, premnoge živijo tiho, brez kančka priznanja kogarkoli od najbližjih, kaj šele družbe in države. Mnoge smo spoznali in celo nagradili.
Kar lahko naredi ženska,
ne morejo niti voli s plugom.
Asirski
Ženska, ki igra moškega,
neha biti ženska.
Nemški
Dolgih enaindvajset let izbiramo Slovenko leta. Žensko, ki je usodno zaznamovala leto, ki se je izteklo. Pa ne le eno, vsaj ducat je nominirank vsako jesen. Spoznamo umetnice, znanstvenice, gospodarstvenice, kulturne delavke, ženske, ki so vstopile v moški svet – politiko, športnice, celo ženske, ki so s svojo pridnostjo in delom za domačim »ognjiščem« naredile veliko za najbližje, bolne otroke, družino, številne rejence, …. Izstopijo iz sivine povprečja, seznanimo se z delom mnogih, ki ga sicer niti ne bi opazili. Dolgih enaindvajset let so predstavljene v ženski reviji Jana, ki pa ni namenjena le ženskam. Zanje se glasuje in na slovesnosti se tare pomembnežev. Potem pa mnoga imena zamrejo, na nekatera, ki niso izpostavljena soju medijskih luči, včaih celo pozabimo, mnoge se same umaknejo iz javnega življenja, nekatere tja potisne upokojitev ali celo bolezen.
Že leta spremljam svetleče osebnosti. Vsako leto si rečem: še več bi jih moralo biti. Mnogo je takih, ki naredijo ogromno, pa jim nihče tega ne prizna, jih ne vidi, ne nagradi. Niti s prijazno besedo, kaj šele dejanjem.
Ko sem bila prvič nominirana in je Slovenka leta postala izjemna flavtistka Irena Grafenauer, se mi je porodila misel, da je potrebno narediti nekaj več; zaznamovati leto z reševanjem bolnih z levkemijo. Sklicala sem tiskovno konferenco in predstavila akcijo Darujmo za življenje. Tako kot mati daruje življenje otroku, tako smo se tudi nekatere nominiranke 25. marca 2005 zbrale na Zavodu za transfuzijsko medicino v Ljubljani in se vpisale na tedaj kratek seznam potencialnih darovalcev kostnega mozga. Sama pod številko 2.700.
Zastavila sem si visok cilj: 10.000 potencialnih darovalcev na slovenskem seznamu in posledično primerljivost Slovenije s svetom. Mnogi naši bolniki so dobivali kostni mozeg od številnih tujcev. Premalo pa je bilo Slovencev, da bi ga komu vrnili. Zato je bila nujna širitev tega seznama. Aktivno so v to posegli mnogi, ki so za levkemijo zboleli in so se zaradi njih zbrali številni svojci, prijatelji, znanci, sosedje, krajani, občani. Število se je večalo in čez tri leta, točno 25. marca 2008, smo dosegli magično številko 10.000. Sedaj je močno presežena, saj v letu 2009 beležimo skoraj 12.000 potencialnih darovalcev. Primerljivi smo z drugimi. Nekateri Slovenci so že darovali kostni mozeg za tuje bolnike.
Seveda je nastopil velik problem pri plačevanju pregledov in preiskav. Zato je bilo potrebno ustanoviti sklad Hipokrat, v katerega se stekajo sredstva, ki te preiskave tudi omogočajo. Tako kot drugod, jih namreč država ne pokrije v celoti. Bližamo se torej številki 10.000 pregledanih vzorcev in 12.000 vpisanih na seznam. Malo, a vendar veliko. Naši in tuji zdravniki se borijo z boleznijo, ki je včasih življenja le jemala. Zdaj je pogosto drugače.
In spet so se vrstili izbori in na seznamih so se znašla nova ženska imena, znana ali manj znana.
Ideja, da bi se zbrale, vse te čudovite, dobre in plemenite ženske, ki smo marsikaj že dosegle, je zorela leta.
Odločila sem se, da je potrebno od besed preiti k dejanjem. Začeti delati in ustvarjati skupaj.
Zato sem izbrala 21. marec kot prvi dan pomladi, ki prinaša življenje. Srečale smo se pri Viki Potočnik v Festivalni dvorani. Sklenile, da gremo naprej, da se združimo, delamo in ustvarjamo. Za te in nove rodove, za blaginjo Slovencev, za vrednote, ki so ovenele, zamrle, za strpnost, prijaznost, sočutje, za odzive na aktualne dogodke in pomoč ljudem v stiski. Za zdravje in proti boleznim, za lepoto duha, za … mnoge stvari.
Formalno smo 26. maja, prav tako v Festivalni dvorani, ustanovile Klub Janinih Slovenk. Delovni naslov, ki se bo še nadgradil. Prišla so mnoga znana imena, ki so leta ustvarjala in delujejo na različnih področjih še danes. Marsikatera nominiranka oziroma Slovenka leta, se je opravičila, a se že pridružuje klubu ali forumu, kakor mu bomo pač rekli. Gre za prostovoljno, apolitično združenje žensk sedanjosti in prihodnosti. Želimo si delati in ustvarjati, pomagati državljankam in državljanom v teh težkih, za mnoge hudih časih, ko ni dovolj le beseda, ko so potrebna dejanja. Ko je treba spregovoriti naglas, opominjati, svariti, graditi. Ne le domove, ki so včasih že rahlo načeti, celo porušeni. Predvsem odnose.
Zaživelo je društvo. Sprejeta so pravila. Izvoljeni organi.
Sklenile smo, da ljudem predstavimo poslanico. Tu je njen osnutek, ki se bo po vsej verjetnosti še pilil in dograjeval. Tako je nenazadnje tudi prav, saj ima vsaka članica možnost vplivati na tekst, ki bo predstavljal vizijo dela in naše bodočnosti. Zaupam vam ga, ker je prav, da izrabimo krizo kot priložnost. Da damo ljudem vedeti, da ženske nismo le matere, žene, sestre, prijateljice, delavke, da včasih podpiramo več kot tri vogale slehernega doma, da imamo volilno pravico in smo izbojevale še mnoge druge zmage, da se nikoli ne smemo ustrašiti preprek na naši pravični pošteni poti.
Zakaj ne bi odkrito in jasno, širom Slovenije, spregovorile o nasilju, krivicah, ki jih doživljajo otroci in družine, mobingu, boleznih srca in ožilja, raku dojk, debelega črevesa, o nedonošenčkih, podnebnih spremembah, o pasteh in čereh zakonodaje, ki kroji naša življenja in še o marsičem. Ljudje to rabijo, ljudje želijo vedeti iz dneva v dan več. Imeti koga, ki ga lahko pokličejo, se mu izpovedo in računajo na njegovo pomoč, saj si dragih svetovanj in strokovne pomoči ne bi mogli privoščiti.
To je torej čas, da strnemo sile in zajadramo še na marsikatero mačistično varovano področje, svojim dragim moškim pa damo vedeti, da bomo zmogli le skupaj. Da so nastopili časi, ko gre za narodov blagor, za ljudi, ki živijo tukaj, ki jih pestijo številne bolezni, nesreče, ujme in katastrofe, nasilje, brezposelnost, celo revščina. Zato se veselimo akcij, ki bodo kmalu stekle. Če je cilj svetal, mora biti taka tudi pot, na kateri pa nedvomno ne bomo same, pač pa vsak dan močnejše in obkrožene z ljudmi, ki čutijo enako ali vsaj podobno.
Tu je le še poslanica, ki nedvomno ni končana zgodba. Pisale jo bomo skupaj, iz dneva v dan.
Svet išče nove vizije in nove voditelje. Živimo v času, v katerem se marsikdo ne znajde. Prevladuje moč kapitala in vzajemne koristnosti. Domovina zato ni prijazna do vseh, ki v njej živimo. Vendar, domovina smo mi. Drug drugemu in sami sebi. Hočemo, da bi vsi sprejemali in spoštovali drugačne. Naši domovi morajo postati varen prostor za naše otroke, naši dedki in babice si v jeseni življenja zaslužijo uživati sadove svojega dela. Nobena ljubezen in nobena vera ne sme biti manj vredna od drugih in tudi šibki in ranljivi se morajo v Sloveniji dobro počutiti.
S to skupno vizijo smo se zbrale ženske, ki smo prepoznavne na različnih področjih in ki verjamemo, da lahko z združenimi močmi, z organizacijo različnih aktivnosti, s pobudami ter s kritično prisotnostjo v javnosti vplivamo, da bo naš prostor bolj human. Forum Janinih Slovenk je aktivna, gonilna sila, ki ustvarja mirnejši, pravičnejši in v trajnostni razvoj naravnani svet. Svet, v katerem bo prevladala globalna etika in ne bo meja med različnimi narodi, veroizpovedmi in ideologijami. Svet,v katerem bo temeljna vrednota človeško dostojanstvo.
Vsaka izmed nas je na poseben način že zaznamovala čas in prostor, v katerem živimo. Imamo izkušnje, ki jih želimo deliti z drugimi, predvsem pa želimo soustvarjati danes in zdaj za jutri. Hočemo, da bo prihodnost Slovenije, tudi z našo pomočjo, boljša, lepša in pravičnejša za vse. In želimo, da se nam bo na naši poti pridružilo vedno več ljudi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
