Tu je še tretji in hkrati zadnji del življenjskih zgodb.
V knjigi sledi Marko Pavliha z naslovom Prav po pravici. Doktor pravnih znanosti, redni profesor na različnih fakultetah, bivši poslanec, podpredsednik Državnega zbora in celo minister za promet, kolega, cenjeni prijatelj. Tudi on se sprehodi skozi življenje na prijazen, celo šegav način.
Zdi se, da tako neizmerno rad piše, da je sanjal in sanjaril o marsičem. Tudi on tako kot mnogi od nas, ne more mimo strah in trepet vzbujajočega profesorja Aleksandra Bajta. Kmalu jih je povprašal:« Ali že kaj študirate?« Gromek smeh in izustil je stavek: »Nič ne de, saj je že tako prepozno.« Ko razkrije, da bi o svojih profesorjih prava lahko napisal roman, se tega prav vsi, ki smo to doživeli, še kako zavedamo. Izpod njegovega peresa bi bila knjiga sila zanimiva. Izredno modra se mi zdi uporabljena misel Konfucija, ki glasi:
»Kdor ne ve, da ne ve: ta je nevaren – izogibajte se ga;
kdor ve, da ne ve: ta je kot otrok, ki sprašuje – poučite ga;
kdor ne ve, da ve: ta je kot tisti, ki spi – zbudite ga;
kdor ve, da ve; je moder – sledite mu.»
Bodoče kolege pouči: ukrepajte torej, sanjajte, garajte in načrtujte. Odpravite se v širni svet in se vrnite z oplemenitenim pogledom na pravo in naredite domači zaključek leta. Sprehodimo se skozi različna področja, ki so ga okužila s pravom ali on njih; gospodarstvo, pravosodni mlini, akademske poljane in politika. Zanj smo že slišali, da je profesor na začasnem delu v politiki ali politik na začasnem delu v profesuri, čemur se je v zadnjem času poskušal tudi odreči.
V epilogu predstavi misli slovenskega alpinista Nejca Zaplotnika. Govori o poti, ki ne pripelje nikamor drugam, saj se nadaljuje v naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Pa še zaključni verz Toneta Pavčka o sreči, ki ni v glavi ali v daljavi in ne v žepu ali pod palcem zaklad, sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš nekoga rad.
Tekst Toneta Pavčka nas dobesedno potegne v misli kolegice Nataše Belopavlovič, direktorice Zavoda Praktika.
Tudi Natašo poznam, iz prispevka pa sem izvedela še veliko, mnogo več. Spregovori o usodi, ki nekoga zanese na določeno pot. Profesor Mahnič, ki ji na maturi dal vedeti, da ima veliko znanja, da je napisala dobro maturitetno nalogo, govori pa zelo grdo slovenščino, je kriv, da se ni odločila za študij slavistike, pač pa prava in tudi novinarstva.
Duhovito nas pospremi skozi fakulteto, legende med profesorji zaživijo pred nami, zgode in nezgode, vse do pravosodnega izpita. Kako sva si podobni, si rečem. Obe na začetku na pravu in FSPN, obe noseči na izpite, za obe je bilo pripravništvo najlepše obdobje z najboljšimi ljudmi. Pot jo je vodila do zakonodaje, ki je bila zame vedno tako suhoparna. A, občudujem tiste, ki so tam bili in grizli, skozi zakone vseh vrst in jih ustvarjali za vse nas. Tudi pokojninskega in tistega o praznikih, o katerem se prijazno razpiše. Pričara poglede na Prešernov dan, ki naj bi bil praznik rojstva ali prazni k smrti. O tem sem tudi sama pogosto razmišljala.
Vedno pravim, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tako zaključuje tudi kolegica Nataša, ki tako kot zapiše, neprostovoljno odide z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v novo ustanovljeni zavod Praktika, ki se ukvarja s svetovanjem na področju delovnih razmerij. Teoretično znanje iz preteklosti preizkuša v praksi. Velik izziv za nekoga, ki je trideset let preživel v državni službi.
In čisto ob koncu spoznamo deseto kolegico, mag. Vero Aljančič Falež, članico Mercatorja d.d., pravnico iz gospodarstva.
Pomislim, kam vse nas pravnike zanesejo poti; v profesuro, politiko, pravosodje, odvetništvo, upravo in seveda gospodarstvo. Področje, ki me nikoli ni prav posebej zanimalo. Zato še s toliko večjim veseljem in zanimanjem prebiram njeno življenjsko zgodbo.
Mlajša kolegica je doživela vse radosti usmerjenega šolstva. Zapiše, da jo je v prvih mesecih študija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani begal in skrbel zlasti obseg študijske snovi. Spraševala se je kako je mogoče toliko gradiva, podatkov, informacij oziroma znanja, »zadržati« v glavi? Ugotavlja, da mora študij prava dati diplomantu teoretično znanje, hkrati pa tudi dovolj uporabnega, da bo čas uvajanja v delo čim krajši. Po diplomi se je znašla spet na začetku. Piše, da se nam to ponavlja skozi vse življenje. Vedno znova in znova nekaj dosežemo, končamo in takoj potem se znajdemo na začetku novih poti. Spet so tu neznanke, vprašanja in spet smo »bruci«.
Zanimivo je njeno razmišljanje o poti do sodnega pripravništva, ki je bila takrat že težavnejša kot v naših letih. Škodoval ji je celo spol, saj naj bi bil sodniški poklic preveč oziroma povsem feminiziran. Moški kolegi so imeli prednost. Počakati je bilo treba leto ali več. Pripravništvo je nadaljevala in končala v gospodarstvu. Razmišlja o dobrem mentorju, ki je zelo pomemben učitelj praktičnih znanj. Mladim pomaga odkrivati sposobnosti, blažiti pomanjkljivosti in začetniško zaletavost. Poklicno pot je nadaljevala v Državnem zboru RS, ki ji bo ostal v prav posebnem spominu, saj je tam opravila tudi pravniški državni izpit. Ugotavlja, da potem pride čas pozabljanja znanj s področji s katerimi se ne ukvarjamo. Pa še kako res je! Če za mnenje vprašaš dva pravnika, dobiš najmanj tri odgovore in odločiti se moraš sam. To žal velja za mnoga področja, dodaja.
Zapiše, da se pravnik v gospodarstvu pogosto srečuje zlasti z ekonomisti, kar je posebna priložnost za razvoj medsebojnega sodelovanja in tudi učenja. Dolžnost pravnika je opozoriti na pasti posameznega pravnega posla, ki ga mora izpeljati, tako, da je varen in zavarovan z vidika delodajalca, upoštevaje ekonomsko realnost. Pravni posel je dober takrat, kadar imata obe pogodbeni stranki občutek, da sta zmagali. Dotakne se še magistrskega študija, ki se ga je lotila potem, ko je bilo za njo že dobrih deset let praktičnega pravniškega dela. K
ot zadnja izmed »nastopajočih« v pričujoči knjigi se ponovno, tako kot mnogi, sprašuje kakšen naj bo pravnik, da bo bolje opravljal svoje delo, svoj poklic. Doda, da mora biti razgledan, izobražen. Imeti mora veselje in smisel za večno študiranje, za komuniciranje in pisanje. Znati mora vzpostavljati in ohranjati dobre medčloveške odnose. To ni poklic s katerim se da hitro in zlahka dobro zaslužiti. Ni ji žal, tako kot najbrž vsem, ki smo opisali svojo življenjsko pot, da smo se odločili prav za ta in ne za kakšen drug študij.
Kaj reči za zaključek, kako strniti vse te prelepe zgodbe, polne osebnih občutkov in videnj prava? Za nas je bila to prava pot prava. Ne vem kako razmišljate vi, ki boste to brali? Enak študij, ista snov, pa toliko tako različnih ljudi. Skupna nam je zagotovo zavest, da se učimo vse življenje, da je teorija eno in praksa drugo, da včasih pričakujemo preveč in dobimo manj, da nas pojem pravičnosti hudo bega, ne da miru, nikoli ne vemo ali smo dobili odgovore na prav vsa vprašanja.
Je knjiga, ki sem jo z veseljem, zanimanjem in radostjo prebrala. Dobila veliko odgovorov in prav tako mnogo novih vprašanj. A, eno je zagotovo; pravo je študij, ki ti odpira številne poti. Sreča je, če lahko hodiš po pravi, ki ti jo je usoda preprosto namenila, a misliš, da si si jo zagotovo izbral. Sprašujem se tudi ali je bolje ostati na eni in edini, po kateri hodiš, ali na križišču, ko zazreš nove table, zamenjati smer. Izbrati novo pot, spoznati nove ljudi.
Težko bi dala odgovor na to vprašanje, saj sem sedaj – polnih enaintrideset let, zvesta tožilstvu. Organu pregona storilcev kaznivih dejanj, za katerimi stojijo žrtve. In prav slednjim sem namenila in namenjam skoraj ves svoj prosti čas. Službo dopolnjuje delo za ljudi in z ljudmi. Srečujem krute življenjske usode, ljudi na robu preživetja, po poskusih samomora ali pred njimi. Ljudi vseh starosti in poklicev. Od tistih z nedokončano osnovno šolo, do onih z doktoratom. Ožigosalo jih je življenje, zaznamovalo in spremenilo v trpeča bitja. Ugotavljam, da pravnik, če tudi z vsem znanjem in kvalifikacijami, pogosto ne more pomagati. Rabili bi še več, spremembe v odnosih, ničelno toleranco do nasilja v družbi, pristne človeške odnose in drugačno šolo življenja. Ne to, ki jo ponujajo številne knjige, učbeniki, tečaji, šola, pač pa tisto pravo - življenjsko.
O njej nam na svoj način pripoveduje vsak izmed desetih pravnikov in zdi se, da prav sleherni na sebi lasten način.
Zato bo branje teh življenjskih zgodb prineslo še nekaj kamenčkov v mozaik naše pravniške podobe. Koliko bi jih še bilo, če bi o vsem tem pisali še mnogi, mnogi, ki so zaznamovali, zaznamujejo in še bodo, s svojih delom, našo majhno deželico.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
