V prejšnji kolumni sem predstavila prvi del zanimive knjige, sedaj nadaljujem.
Sledi dr. Jože Mencinger, doktor ekonomskih znanosti in univerzitetni diplomirani pravnik ter profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki zelo skromno zapiše, da se je v knjigi znašel med uglednimi pravniki, sam pa se za takega ni imel. Sprašuje kaj sploh lahko pove mladim pravnikom in že takoj zapiše bistvo, da si je pravo pridobilo monopol, ki je preprost; pravnik se lahko ukvarja s katerokoli družbeno vedo, noben drug družboslovec pa ne more biti pravnik. Razmišlja o tem v kaj je verjel in v kaj še verjame. Globok je zapis, ki bi veljal za vse nas; dostikrat sem se zmotil, najbrž pa se ne bi nikoli, če bi čakal.
Po predstavitvi zanimive mladosti, študija, poklicnega dela, številnih funkcij v akademskih vodah in najhitrejšega tempa življenja v septembru 1966, ko se je v mesecu dni oženil, magistriral in odšel v vojsko, spregovori o sovražnikih in trpljenju v Jugoslaviji, ko še nismo vedeli kako zatirani smo in smo si skoraj vse sistemske neumnosti izmislili prav veliki Slovenci. Ločevanje od Jugoslavije se je zdelo kot nekaj kar bo šlo brez posebnih težav, kaj šele s krvjo. Za nas se je končalo srečno, za druge ne.
Pospremi nas skozi delo Udbe, zaradi katere so doma zaprli okna, ko je oče poslušal Glas Amerike. Zasledovala je potencialne sovražnike ljudstva, izumljati je morala potrebe in ustvarjati povpraševanje.
Spregovori o bypass podjetju, bypass banki. Dotakne se tudi deviznih varčevalcev Ljubljanske banke, ki so imeli in imajo vso pravico biti obravnavani enako kot so bili slovenski državljani. O tem kje in zakaj je denar porabila, varčevalec, ki je denar prinesel, ni odločal. Zapiše duhovito misel, da je pomembno, da je hišica, ki jo ima Janez na morju, Janezova in ne slovenska.
Sklepne misli nameni ekonomiki članstva v zvezi Nato. Čredna složnost slovenske politike ob vstopu v Nato spominja na časa družbenopolitičnega opredeljevanja za samoupravljanje in dohodkovne odnose. Pri vsej složnosti ljudi za vstop, ni slišal nobenega pravega argumenta za vključitev v Nato, prav tako je pri Evropi odgovor vsaj gospodarsko preprost, saj se ji ne moremo izogniti. Zaključi, da o prestižu, ki naj bi ga prinašalo članstvo v zvezi Nato ne govori preveč, ker se mu ne zdi velik. Vrne se k preprosti ekonomiki in se poigra s prodajo »dežnika« ki je za nekatere cenejši, za druge dražji. Zaključi s patrijami, transportnimi letali in vojaki.
Razmišljam o čem vse bi lahko pisal danes, ko je vse to še kako kruta realnost, saj vem, da je knjiga nastajala več kot dve leti. Čeprav se zahvali za potrpljenje, smo mu z veseljem sledili, saj je bilo branje več kot zanimivo.
Sledi prvi in edini odvetnik, dr. Peter Čeferin, ki zapiše, da je izziv braniti šibke(jše)ga. Doktor pravnih znanosti in odvetnik v Grosupljem nas popelje v svojo mladost in začetek službovanja. Duhovito, sila berljivo, tako, da pred bralcem zaživi njegova pisarna, kaj šele številne sodne dvorane, v katerih je nastopal. Spoznaš njegovo veličino v odvetniški družbi, kjer sta poleg njega še dva sinova. Zaposluje štiriintrideset univerzitetnih diplomiranih pravnikov, štirje so doktorji pravnih znanosti, dva pa imata akademski naziv docent.
Leta 1967 je odprl odvetniško pisarno v Trebnjem. Bil je odvetnik, strojepiska in snažilka. Spopadal se je z zanimivimi »kmečkimi pravdami« pri čemer pred bralca postopoma predstavi nekatere izredno zanimive primere, zaradi katerih je delal tudi po petnajst ur na dan. Spremljamo proces proti Azemu Vlasiju in devetnajstim starotrškim rudarjem v Kosovski Mitrovici, poskus vstopiti v politiko, ki ji doma niso bili naklonjeni, pa tudi številna druga medijsko odmevna sojenja.
Opiše primer Milice Makoter, ki se ji je sodilo več kot dve leti, zaradi česar je bila izpuščena, kot vemo iz medijev, pa tudi oproščena. Popelje nas skozi pasti in dileme Peričevega umora v Rovinju in kar ne moremo verjeti, da se je pisalo leto 2002, zadeva je v ustavni pritožbi. Spoznamo še nekaj zadev, ki se v celoti niso odvijale na slovenskih tleh, zaslišanja so potekala tudi v tujini in tam naj bi se dogajalo marsikaj, celo procesne kršitve tožilstva in sodišča. Spoznamo še primer odškodninske zadeve Rant, ki je vodila v kasnejšo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zaključki predstavljajo odvetnikov pogled na kršenje določb zakona s strani državne represije.
Čeprav je kolega Čeferin zapisal, da bo verjetno umrl kar v sodni dvorani in bodo njegove zadnje besede; »Zato predlagam, da mojemu klientu izrečete oprostilno sodbo,« upam, da temu ne bo tako, saj sta ga več kot uspešno nasledila sinova in velika »odvetniška družina« se dan za dnem širi.
Usoda je hotela, da je takoj za številnimi kršitvami človekovih pravic kot jih vidi obramba, moj skromni prispevek, ki predstavlja delček vpogleda v tožilstvo. Založba mu je dala naslov Pisalo se je leto 1959. Še sama bi pomislila, da se je avtorica takrat rodila. Gre za posebno zgodbico iz koprske sodne dvorane, kjer sem kot petletno dekletce (k sreči takrat še ni bilo medijev!) ušpičila majhen podvig in okarala kar dva odvetnika.
Ko sem dobila nadvse prijetno povabilo, da za bodoče kolege napišem misli o svojem poklicnem življenju, sem se dela tako vestno in hitro lotila, da sem go oddala v rekordnem času, nato pa knjige ni bilo od nikoder. Zato sem morala tik pred izidom nekaj malenkosti tudi popraviti, saj niso več ustrezale dejanskemu stanju, bistvo pa je ostalo. Če bi mi bilo dano še enkrat pisati, bi najbrž vse zastavila povsem drugače. Zlasti sedaj, ko vidim še vse ostale prispevke, bi lahko bil tudi moj bogato razmišljanje o pravičnosti in iskanju materialne resnice, …seveda tudi skozi primere.
Očitno mi je bilo resnično usojeno prav tožilstvo, saj so me že prve stopnice vodile prav tja. Če bi se ustavila v pritličju sodne palače, bi bila morda sodniška pripravnica in kasneje ostala tam. A, tudi, ko sem želela oditi, zlasti za varuhinjo človekovih pravic, mi pač ni bilo dano. Usoda je želela tako in zato si lahko ob koncu prepevam celo pesem Ota Pestnerja: »Že trideset let stojim na postaji in čakam na vlak, ki prihaja, .«
Kaj vse je prineslo teh trideset let? Ko sem razmišljala o delu, o sivini naših halj, pri čemer te barve sama nikoli ne bi izbrala, nisem mogla mimo mnogih dežurstev, za katere sem šele ob pisanju prispevka spoznala kako zelo so me zaznamovala. Še vedno se na cestah spominjam točno določenih prometnih nesreč, v nekaterih krajih hiš, prizorišč umorov in še marsičesa. Sedaj neobvezno pogledam na zadnjo stran Dela z osmrtnicami, takrat pa; premišljevala sem koga vse so pustili, ko so umrli.
Kljub vsem kršitvam procesne zakonodaje in spornosti lika tožilca, ki ga tu in tam navaja cenjeni odvetniški kolega, imam mirno vest. Tožilec ne sodi, tožilec v dvomu toži. Nikoli ne bi bila sodnica. Vsaj tako mislim sedaj, z vsemi izkušnjami preteklosti. Nikoli mi tudi ni bilo treba tožiti nekoga, za katerega bi bila povsem prepričana, da ni kriv, da torej »napletam«, si izmišljujem, ker ni utemeljenega suma in vendar hočem storiti. Vedno sem si želela vedeti kako je odvetniku, ko ve, da je nekdo storilec, pa mora trditi, da ni kriv. Nikoli nisem in najbrž ne bom izvedela kolikokrat se to zgodi in kako se počuti. A, film Hudičev odvetnik, mi je dal misliti. Tudi vam?
Prav je, da se obramba in obtožba spopadata, da vsi iščemo materialno resnico, da ni zavestnih kršitev pravil postopka, da so prvostopna in še mnoga sodišča in senati, ki vse preverjajo.
Razmišljam tudi o tem, kako bi bilo, če bi toliko ljudi preverjalo vsak usodni rez zdravnika. To seveda ni mogoče. Čudi me, da ni več dokazanih napak. Ali so zdravniki res tako nezmotljivi?
Ko nekomu odvzamemo prostost, se pritoži in to ne enkrat. V času sojenja priprti storilec, ob obrambi, ki jo plačuje država, vloži mnogo pritožb, ne le zoper dejansko stanje, tudi zoper odrejeni pripor. Številni pravniki, vsi s pravosodnim izpitom, sami in v različnih senatih, na različnih stopnjah, presojajo utemeljenost ponujenih dejstev. Tudi, če se je kdo prenaglil, celo zmotil, je škoda realna, materialna in še kakšna, a človek je živ. Kaj vse bi ugotovili zdravniški konziliji, če bi lahko ob vsaki operaciji ali celo zdravljenju, na tak način presojali in kontrolirali delo svojih kolegov. Ne morem verjeti, da bi vsi zarezali enako, odločili enako, zdravili enako, … Prav tako ne verjamem, da bi bili zdravniki toliko manj zmotljivi kot pravniki. Lažje je celo priti do odškodnine zaradi dolgega procesa, neupravičenega odvzema prostosti, zaradi kršitev pravic v sodnih postopkih, … kot do zdravniške zmote vseh vrst in posledične odškodnine.
Bralcem sem ponudila tudi iskrive domislice resnih trenutkov in pogled na svoje delo malo drugače. Segla sem celo na področje delovanja nevladnih institucij in aktivnosti, ki tožilcu in tudi tožilstvu ne morejo biti v škodo ali sramoto. Delo za žrtve, pomoč ljudem v stiski, pisanje knjig v dobrodelne namene. Veliko je poti, po katerih lahko hodiš. Čeprav je prispevek na trenutke resen in le tu in tam šaljiv, iz zaključka veje kritičnost. Če odpreš oči, poslušaš tiste od blizu in daleč, ugotoviš, da je ta svet ozek, zloben, sebičen ali pa tudi širok, prizanesljiv in prijateljski.
Predvsem pa sem neizmerno ponosna, da sem bila izbrana za, kakor vidim sedaj, pisanje v tako ugledni družbi spoštovanih kolegic in kolegov.
Prihodnjič pa končam.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
