Ko sem bila povabljena k pisanju, seveda nisem vedela kdo bodo soavtorji, koliko nas bo, o čem vse bodo pisali, ali naj bo zapis obarvan življenjepis ali le razmišljanja o smislu prava, študiju, vrednotah, ciljih in izzivih.
Rečeno je bilo, da bo vsak izmed nas predstavil svojo poklicno pot, dogodke in ljudi na njej, kar vse bo ob pestrosti naših poklicev predstavljalo, vizijo bodočim kolegom.
Knjigo sem prebrala na dušek. V enem samem dnevu sem se ob njej veselila, radostila, marsikaj me je zaskrbelo, predvsem pa bodo zanimivi odzivi mladih, tistih, ki jim je v bistvu knjiga tudi namenjena.
Sprehodila sem se skozi usode izjemnih pravnikov in se ob vsem še kako zavedala, kako velika čast me je doletela, da sem sploh lahko med njimi. Zagotovo bi si to zaslužili tudi drugi. Knjiga, ki jo piše življenje vseh nas, na stotine in tisoče pravnikov različnih generacij, živi z nami v vsakodnevnem življenju. Srečujemo se v sodnih dvoranah, preko pisnih vlog in v »živo«. Zapriseženi profesorji delijo svoje življenjske izkušnje, mnogi dan za dnem nastopajo v pravosodju, gospodarstvu, politiki, javni upravi in še kje, pravzaprav povsod. Ko pomislim na stotine vpisanih letno, številne diplomante, bogata podiplomska izobraževanja in druženje, ki je vsako leto v sredini oktobra v Portorožu, ne morem mimo nesporne ugotovitve, da nas je mnogo, vsako leto celo več.
Če začnem z mislimi zaslužnega profesorja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Ljuba Bavcona, ki je v uvodu zapisal, da so pravo ljudje izumili že v davni preteklosti, da se ne bi pobili med seboj za košček kruha in za prostor na soncu, se celo ne morem znebiti občutka, da je tega boja vsak dan več in preveč. Avtor je za predstavitev izbral govor ob sprejemu študentov prvega letnika na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je bil 8.oktobra 2004.
Opozarja na brezpogojno spoštovanje pravnomočnih odločb ustavnega sodišča, pa tudi, da poklic pravnika praviloma ne bi smel biti samo birokratsko in neprizadevno uradovanje. Ena izmed značilnosti pravniškega poklica je njegova pogosta tesna povezanost z oblastjo in močjo. Zapisal je reklo, da je oblast slast, marsikdo pa je že doživel ponižanje in prizadetost nekoga, če je le ta imel vsaj majceno moč in oblast. Prav to je skušnjava, ki jo lahko zlorabi za neposredno ali posredno korist.
Po Bavconovem mnenju bi moral biti pravnik služabnik prava, iskalec pravičnosti in vzor nepristranskosti, ne pa gospodar nad ljudmi, njihovimi pravicami in usodami. Opozoril je na misli Franca Ksaverja Jelenca, ki je bil v drugi polovici 18.stoletja profesor za kazensko pravo v Innsbrucku, leta 1785 pa je na cesarja Jožefa II. naslovil naslednje pismo:
»Vladar naj torej postavlja modre, izkušene, pametne, učene in vestne državljane za sodnike. Ta služba je najbolj delikatna, kar si jih v državi lahko predstavljamo; saj odloča o življenju in smrti človeka, odmerjati mora moralnost človeških ravnanj, tehtati mora škodo, ki je bila z njimi povzročena, potegniti ravno črto med premalo in preveč, z eno besedo opravljati mora z najmočnejšim pa obenem najnevarnejšim vzvodom javnega miru. In komu se ne bi zatresla roka, ko zagrabi (sodniški) meč?«
Dr. Janez Kranjc, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je menil, da pri nas ni značilnih stereotipov, ki izražajo bolj ali manj grobe ameriške šale na račun pravnikov. Še največ ljudi bi pravnika povezovalo z uspehom in dobrim zaslužkom.
Po njegovem mnenju je poslanstvo pravniškega poklica v iskanju in udejanjanju ideala pravičnosti in pravnik je večni iskalec tega ideala. Citira Ulpijana, kajti po njegovem je pravičnost dosledna in trajna volja priznati vsakomur tisto, do česar je upravičen. Za pravnika so pomembni znanje, dosledna volja, pogum in vrednostni sistem. Drži rek; več kot znam, bolj opažam, kaj vse mi še manjka.
Spregovori o civilnem pogumu, ki lahko edini prepreči uzurpacijo oblasti in njeno zlorabo. Kljub kritikam, slabih pravnikov ni toliko, kolikor je negativnih sodb o njihovih pomanjkljivostih oziroma različnih predsodkov o pravniškemu poklicu. Zaključi, da je pravnik kot Heraklej na razpotju. Vedno znova se mora odločati in izbirati med ugodjem in naporom, med resnico in oportunizmom. Pravilna pa je samo ena pot, na tej (p)ostane resničen pravnik.
Dr. France Bučar, dr. pravnih znanosti, ki je bil leta 1978 odstranjen s Pravne fakultete v Ljubljani zaradi »pomanjkanja moralno – političnih kvalitet« je bil tudi med vodilnimi nosilci državnega osamosvajanja Slovenije, predsednik prve demokratično izvoljene skupščine RS, soustvarjalec slovenske ustave. V svojem prispevku nas popelje v viharne čase, ko je bil študij razkošje.
Že zgodaj je spoznal, da se moraš, če hočeš na svojo pot, postaviti na lastne noge in upreti pritiskom, da bi postal orodje drugih. Kritizira vdane in spravljive uradničke. Vedno je namreč za organizacijo in posameznika v njej, pomembna enačba, ki jo mora vsak zase razrešiti in se odločiti med svobodo in podrejenostjo. Opisuje svojo pravno kariero in prehod na pravno fakulteto, kjer je želel študentom vcepiti kritičnega duha, kot temelj ustvarjalnega delovanja. Postal je neoseba, tako kot so Rimljani poznali kazen Damnatio memoriae. Povsem po naključju je prišel v stik z Novo revijo. Postavljali so se pravni okviri za samostojno Slovenijo. Šlo je za demokratizacijo Slovenije in njeno posodobitev v moderno evropsko državo. Mladim spregovori kot velika moralna in pravna avtoriteta.
Dr. Šime Ivanjko zapiše poklicne izzive za mlade pravnice in pravnike. Je dr. pravnih znanosti in profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Z veseljem je sprejel vabilo, da tistim, ki začenjajo pravniško poklicno pot predstavi svoje videnje prava in vlogo pravnika kot svečenika pravice. Dotakne se sporne elitnosti pravniškega poklica. Pravniki ne moremo biti ponosni na svoje poklicno delo, ki smo ga odigrali v preteklosti, saj smo bili preveč poslušni, v strahu za položaj in službo, z nosilci oblasti pa smo sodelovali v nečastnih dejanjih in postopkih na škodo drugih.
Mladim položi v srce misel, da so današnji pravniki srečna generacija. Zapiše jim celo, naj gredo po sončni cesti poklicnega življenja in se ne obračajo nazaj, kajti cilj je na hribu, ki ga je mogoče doseči le z vztrajnostjo in v sodelovanju z drugimi. Dotakne se različnih pogledov na izobraževanje pravnikov in meni, da še vedno izobražujemo poslušne pravnike.
Nujna je tudi vzgoja za pravniški poklic, kajti učiti se moraš vse življenje, saj je pravo nekaj česar se ni mogoče naučiti. Področje delovanja pravnikov so namreč medčloveški odnosi. Mlademu pravniku pa ne ponujamo možnosti, da deluje v dobro drugega s svojim znanjem. Pravniški poklic mora temeljiti na pravičnosti, svobodi, resnicoljubnosti in odgovornosti. Za pravnike je katastrofa, če je diploma zadnje pravno besedilo, ki ga preberejo. Ne sme jih voditi samo želja po denarju. Nov izziv postavlja z bolonjsko deklaracijo. Ločiti bi morali pravo od politike in ustvariti razmere v katerih bi nosilci politične oblasti najprej vprašali pravnike ali so njihovi cilji v duhu evropske tradicionalne vloge prava in šele nato kako se ti cilji uresničujejo.
Zapiše, da bi bili ponosni, če bi odločbe pokončnih sodnikov vsi spoštovali, čeprav bi lahko s spoštovanjem razpravljali o razlogih za takšno ali drugačno sodbo. Pod črto se znajde misel, da bi bili mnogi pravniki srečnejši v življenju in uspešnejši v poklicu, če bi si cilje postavili bistveno nižje kot so jim jih postavili starši, delodajalec in družbeno okolje.
Zanimiva se mi zdi tudi njegova misel, da je z diplomo pravne fakultete kot s škatlo bombonov. Nikoli ne več kaj boš v njej dobil. Za pravnika je pomembna splošna izobrazba. K ugledu prispeva motivacija. Cilj, ki ga je pravnik opredelil kot lastni poklicni cilj, ni tako pomemben, pomembna je vztrajnost. Tudi on meni, da pravniki po svoji naravi niso revolucionarji, saj je ves študij namenjen temu, da se oblikujejo v poslušne delavce in izvrševalce političnih odločitev.
Za pravnika je v zvezi z njegovim ugledom najbolj kritična točka odnos do politike. Pravnik ne sme biti izključno orodje politike za uresničevanje njenih ciljev. Pravnik v političnih sferah in tekmah praviloma izgublja. Dotakne se vseživljenjskega učenja in individualnega programa izobraževanja. Pravnik mora ločiti informacije od znanja in zbirati znanje tako, da ga uporabi pri svojem poklicnem delu. Njegova zaključna misel je, da mora biti pravnik funkcionalno pomemben in ne samo delovno potreben.
Zaenkrat bodi o knjigi dovolj. Do naslednjič, ko spoznamo še ostale pisce in njihove poglede na pot prava, po kateri hodijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
